S fotografijami trupel razkril Asadove zločine

Več kot dve leti je Farid Almazhan kot nižji častnik v sirski vojski zbiral dokaze o grozodejstvih, ki jih je nad svojimi ljudmi zagrešil režim Bašarja al Asada. Pri tem sta mu pomagala sestra in prijatelj, vsi pa so se zavedali, da jih čaka gotova smrt, če jih bodo odkrili. Njegova razkritja so spremenila pogled mednarodne javnosti na sirskega predsednika. Danes živi v Franciji in se sprašuje, ali bodo zločinci sploh odgovarjali.

Do pomladi 2011 je bil vojak Farid Almazhan zadolžen za fotografiranje trupel vojakov, ki so umrli na primer v nesrečah. Tistega leta pa se je v Siriji z uporom proti režimu v mestu Daraa začela državljanska vojna, v kateri je umrlo na stotisoče ljudi, šest milijonov Sircev pa je zapustilo domovino. Alamzhan je kot vodja forenzikov v vojaški policiji v Damasku kmalu po začetku vstaje dobil novo nalogo: ni več fotografiral le vojakov, temveč tudi hudo iznakažena trupla civilistov, ki so umrli v Asadovih zaporih. Med njimi so bili tudi otroci in starci. Dve leti je po uradnem nalogu režima beležil grozljive prizore, nihče pa ni vedel, da je dokaze shranjeval in pozneje v tujino pretihotapil več kot 26.000 fotografij v visoki resoluciji, na katerih je bilo 6679 trupel, ki so jih mučili, stradali in koncu ustrelili. Ko mu je uspelo prebegniti iz Sirije, je bil ameriški strokovnjak za kazensko pravo David Crane in glavni tožilec Združenih narodov prvi, ki je preverjal avtentičnost fotografij. Ker je Almazhan iz varnostnih razlogov skrival svojo identiteto, so ga poznali le pod imenom Cezar. In prav zaradi t. i. Cezarjevega poročila, ki je bilo objavljeno 21. januarja 2014, je večina mednarodne skupnosti Asadu dokončno obrnila hrbet. Seveda ne vsi, Moskva ga je pozneje, ko je njegov režim strmoglavil, velikodušno sprejela. A če bo diktator nekoč stopil pred sodišče, ga bodo prav Cezarjeve fotografije najbolj obremenile. Ko ga je Crane na začetku vprašal, zakaj je tvegal, mu je odgovoril: »Za Sirce. Za ljudi. Zato, da bodo morilci odgovarjali in da jim bodo obsodili. Za mojo družino.«

Šestinpetdesetletni žvižgač zdaj že deset let živi v ilegali na severu Francije. Izjemoma je pristal na kratek, le 26 minutni pogovor za nemški Spiegel. Nedaleč od njega živi tudi sestra z možem, Faridovim svakom Ussamo Uthmanom, ki od Asadovega padca ne skriva več svoje identitete. Prav Faridova sestra je bila običajno tista, ki je zvečer, ko se je brat vrnil z dela, pretresljive fotografije prenesla na zunanji disk in zabrisala sledi. Medtem je njen sinček spal v sosednji sobi.

A Cezarja poleg lastne varnosti skrbi tudi to, da je začasni sirski predsednik Ahmed al Šara v prvem javnem nastopu uporabil besedo amnestija. »Zakaj smo se sploh počeli vse to,« je rekel oporečnik in zapustil sobo.