Po vzponu na Latok 1: »Zgolj z mišicami v takšni steni hitro končaš zelo klavrno« (FOTO)

Znane so podrobnosti uspešnega vzpona na Latok 1, prvega po severni smeri in šele drugega v zgodovini osvajanja tega očaka.

Karakorumski sedem tisočak je v zadnjih štirih desetletjih ostal neizpolnjen cilj več kot 25 alpinističnih odprav z vsega sveta, slovenskima alpinistoma Alešu Česnu in Luki Stražarju ter Britancu Tomu Livingstonu pa je v začetku avgusta uspelo preplezati prvenstveno 2400-metrsko smer v severnem ostenju Latoka 1 in se 9. avgusta 2018 povzpeti na 7145 metrov visok vrh ter se tako v zgodovino vpisati z drugim vzponom na ta pakistanski sedemtisočak in prvim uspešnim vzponom s severne strani.

»Med 14. in 22. julijem smo opravili dva aklimatizacijska vzpona (do višine 6300 metrov) na okoliških vrhovih severno nad ledenikom Čoktoj. Potem nas je zajelo daljše obdobje nestabilnega vremena. Petega avgusta smo sredi noči vstopili v severni raz Latoka 1. Do višine 6500 metrov smo plezali v območju severnega raza, nato pa zavili desno proti sedlu med Latokom 1 in Latokom 2 (6700 metrov). Petega dne plezanja smo dosegli vrh Latoka 1 (7145 metrov). To je bil drugi vzpon na vrh, prvi s severne strani z ledenika Čoktoj, kljub pestri 40-letni zgodovini neuspešnih poskusov s severne strani. V nadaljnjih dveh dneh napornega in nočnega sestopanja smo varno dosegli vznožje gore,« je podrobnosti vzpona po vrnitvi v dolino iz Pakistana sporočil Aleš Česen (Alpski gorniški klub), vodja alpinistične odprave Choktoi 2018, ki jo je sofinancirala tudi Planinska zveza Slovenije. 



Luka Stražar (Akademski AO) je ob tem dodal nekaj tehničnih podrobnosti: »Največ plezanja je bilo v strmem ledu in snegu, ki so ga prekinjale bolj ali manj strme, a krajše skalne pregrade. Tehnično skoraj noben odsek smeri ni bil skrajno težek. Glavna težava so bili dolžina smeri, nepregledni prehodi in kako vse skupaj povezati v varno celoto. Snežne razmere v steni nikakor niso bile idealne, vendar bi se pretirano pritoževanje čeznje kljub vsemu zdelo povsem neupravičeno.«

Slovenca in Britanec Tom Livingstone so vrh Latoka 1 dosegli 9. avgusta 2018, prvenstveno smer, ki so jo ocenili z ED+, kar je povišana najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice, pa so poimenovali Česen-Livingstone-Stražar.



Karakorumski sedemtisočak, zanimiv zaradi svoje tehnične zahtevnosti in estetske mikavnosti, že desetletja buri domišljijo in uničuje načrte alpinistov z vsega sveta, a slovensko-britanska naveza je našla smer, ki jim je omogočila prvi vzpon na Latok 1 s severne strani.

»Kot ob vsakem vzponu v največjih gorah smo se tudi tokrat najintenzivneje posvetili vidiku varnosti. V našem času bivanja pod goro smo preučili številne smeri plazov in podirajočih se serakov. Skladno s tem smo si začrtali smer našega vzpona v zgornjem delu nekoliko v desno proti zahodnem sedlu. To se nam je zdela najhitrejša in najvarnejša linija v danih razmerah. Iz istih vzrokov smo pri sestopu natančno sledili smeri vzpona, čeprav je bilo to marsikje tehnično precej zahtevnejše kot za sestop izbrati bolj direktno smer,« so po uspešnem vzponu povedali alpinisti.



Vrh Latoka 1 je pred slovensko-britansko odpravo osvojila le japonska odprava pod vodstvom Naokija Takade leta 1979, ki je pristopila čez južno steno. Po severnem grebenu je leta 1978 na Latok 1 prvič poskusila preplezati ameriška odprava najizkušenejših alpinistov tistega časa (Jim Donini, Michael Kennedy, Jeff Lowe, George Lowe), a so morali po 20 dneh plezanja 150 metrov pod vrhom obrniti zaradi bolezni enega od članov.

V naslednjih štirih desetletjih je bil Latok 1 cilj več kot 25 odprav vrhunskih alpinistov, leta 2015 sta v severnem razu poskusila tudi slovenska alpinista Luka Lindič in Luka Krajnc, a sta zaradi obilnega sneženja morala obrniti na višini okrog 6200 metrov. 

Navezi Česen-Livingstone-Stražar je po 40 letih neuspešnih poskusov uspelo premagati severni urok Latoka 1, kar je bilo, kot razlagajo, »kombinacija kar nekaj dejavnikov. Da je bilo za preplezano smer treba biti vrhunsko pripravljen, ni dvoma, vendar zgolj z mišicami v takšni steni hitro končaš zelo klavrno. Vložiti je bilo treba veliko izkušenj in občutka za iskanje najboljše smeri v labirintu snežnih žlebov, velikanskih snežnih gob in skalnih pregrad. Kot tretje, vključiti je bilo treba precej taktičnega razmišljanja, v katerem delu dneva je treba plezati določen del stene. Tako smo veliko plezali ponoči, kar precej oteži orientacijsko komponento vzpona. Na koncu pa je treba imeti tudi nekaj sreče z razmerami in predvsem vremenom. Nekako smo znali vse to združiti v celoto in uspelo nam je priplezati prav do vrha.«

Latok 1 julija zahteval življenje ruskega alpinista

Latok 1 si je v zgodovini osvajanja vzel kar nekaj žrtev. Julija letos se je tako tragično končal poskus vzpona na Latok 1 ruske odprave, saj se je Sergej Glazunov smrtno ponesrečil, Alexandra Gukova pa so po več dneh v steni rešili v dramatični helikopterski akciji, ki so ji bili priča tudi slovenska alpinista in Britanec. 

»Reševalno akcijo je iz našega baznega tabora koordinirala predvsem tam navzoča druga ruska odprava s Victorjem Kovalom na čelu. Zagotavljali smo jim podporo z nekaj manjkajoče opreme za reševanje in bili posredniki glede vremenskih informacij, kadar je bilo to treba. Ko so Gukova rešili, smo pomagali helikopterski ekipi na ledeniku, v dramo pa se nismo po nepotrebnem vpletali. Ker je bil naš pristop k smeri popolnoma drugačen od nesrečne ruske odprave, smo poskušali vpliv dramatičnih dogodkov spraviti na minimum. Seveda pa te tragedija nikoli ne pusti popolnoma ravnodušnega,« je še iz Pakistana sporočil Česen.