»Ko grem na reli, zaživim. Ta šport je moj način življenja«

Že po telefonu sva razčistili, da to ne bo eden tistih intervjujev, v katerem bi razlagali, kaj pomeni 20 D5 ali L3 s puščico, obrnjeno navzgor. Ne. Z eno najboljših relistk pri nas, z lanskoletno državno prvakinjo, ki že nekaj sezon diktira tempo Roku Turku, sva se seveda pogovarjali o reliju, hitrih avtomobilih, življenju v tem moškem svetu, a na malce drugačen način. Skozi oči ženske, mamice.

Blanka Kacin si je v svoji karieri nabrala ogromno izkušenj, tako na različnih relijih, v različnih državah kot tudi v številnih dirkalnikih. A me je bolj kot število konjskih moči, ki jih ima »njen« peugeot, zanimalo, kako se kot ženska počuti v tem moškem svetu, kjer je vonj po bencinu tako zelo cenjen. In če sploh je reli še tipično moški šport ali so tudi tu pripadnice nežnejšega spola našle svoj prostor pod soncem?

»V reliju oziroma avtomobilskem športu na splošno je vedno več žensk. Ko sem jaz začela voziti (leta 2008, op. A. I.) sta bili morda dve ali tri. Zdaj je sovoznic kar nekaj. Tudi v samem vrhu, sploh pa v tujini, v Italiji, Nemčiji in Avstriji so pogoste. Voznic je nekoliko manj,« pravi 36-letna Spodnjeidrijčanka, ki sedaj živi v Radomljah.

Morda sem ji sicer že s prvim vprašanjem naredila krivico – ima spol sploh kakršno koli vlogo, ko si človek na glavo posadi čelado, vzame v roke zapiske in oddrvi po stezi? »Ne, nima. Vseeno je, kdo sedi zraven tebe. Važno je, da se začutita, da med sovoznikom in voznikom vlada kemija. Pomembno je, kako jaz kot sovoznica, ne zato, ker sem ženska, ampak tudi sicer, dajem navodila, mirim in spodbujam voznika, ga vodim. Način, kako mu dajem tempo, to šteje.«

Strah? Niti slučajno

Z Rokom Turkom sta se slučajno »našla« na dirki po Bolgariji in se takoj neverjetno ujela, tako zelo, da ljudje dostikrat zmotno mislijo, da sta par. »Kemija med nama je res neverjetna. Rok že iz tona mojega glasu ve, kdaj mora paziti, kdaj zavirati ali pritisniti na plin. Očitno imam tak glas,« se zasmeje ljubiteljica adrenalina in hitrosti ter na vprašanje, ali je med vožnjo resnično prav nikoli ni strah, odgovori pritrdilno.

»Res me ni. Ko enkrat startaš, imaš možgane zaposlene z zapiski. Je pa res, da imava midva zelo malo zdrsov. Dve leti nazaj sva v Ajdovščini trčila v škarpo. Ko sva dirjala proti njej, ni bilo panike, tudi ko sva poskušala zapeljati nazaj na progo, sem še kar brala zapiske. Ko pa sva parkirala, je prišlo za menoj, kaj vse bi se lahko zgodilo. Takrat te vseeno malce stisne.«



Mamic v moto športu ni veliko. Blanka, mama dveletnega Nikota, je ena od dveh, kolikor ve. »Ko enkrat živiš za ta šport, ga težko zapustiš. Tisto leto, ko zaradi nosečnosti in nato poroda nisem vozila, sem zelo trpela. Niko je bil star devet mesecev, ko sem se poskusno vrnila v dirkalnik in čisto dobro mi je šlo.«

Pa danes med vožnjo kdaj pomisli na sinčka, na položnice, ki jo čakajo doma ali kopalniškega mojstra, ki bi moral priti zaradi počene cevi? Obstaja prostor za težave običajnih smrtnikov, ko pri 90 km/h drvita skozi ovinek?

»Nikoli,« zatrdi brez pomisleka. »Tega ne nosiš na dirko, ker tako nastanejo zgolj težave. Na treningu imaš čas, da razčistiš nesporazume, morebitne težave, ki jih imaš doma. Z voznikom se moraš pogovarjati, dati iz sebe stvari, ki te mučijo. Lahko so čisto banalne težave. Velikih zapletov pri naju sicer ni, Rok je izjemno psihično in fizično pripravljen, on težav ne nosi na dirko.«

Na vprašanje, kako redno službo, partnerja in majhnega otroka uspe usklajevati z uspešno kariero v moto športu, odvrne: »Delam za polovični delovni čas. Ko sem na dirkah, na sina pazijo moji ali partnerjevi starši. Imam tudi srečo, da je Blaž del reli sveta; da razume, kako je na dirkah. Sicer je lahko prisotno ljubosumje, nekaj sovoznic je zaradi tega že zapustilo moto šport.«

So ženske boljše sovoznice?

Ko sem se ob pripravah na najin pogovor poglabljala v objave o Blanki iz preteklih let, sem zasledila, da je njena nekdanja voznica Asja Zupanc dejala, da ima raje ženske sovoznice, ker so bolj natančne. O tem bi sicer morala povprašati (tudi) Roka, a vseeno - ima Blanka kakšne preference, kar se tiče voznikov? »Sploh ne. Samo dober mora biti. Je pa Asja namigovala na to, da imamo ženske sovoznice bolj urejene zapiske – zapišemo si vse, od časovnice, poteka relija, treningov, tehničnih pregledov. Nič ne prepustimo naključju, vse je natančno planirano,« pravi športnica in doda še – kar bo morda zabolelo kakšnega sovoznika: »Ženske se ne spuščamo v to, kako voznik opravlja svoje delo. Veliko je sovoznikov, ki drugo polovico svojega para nenehno popravljajo; kako vozi, zakaj dela napake. In to seveda šoferju niti slučajno ne ustreza.«

Roku se torej z njenimi pripombami ni treba ukvarjati? »Ne. Če sama naredim napako, točno vem, zakaj je do nje prišlo. In obratno. Midva ne obračunavava na tak način.«



Blanka pravi, da mora vozniku, znova – ne glede na spol – stoodstotno zaupati, sicer ne more(ta) sanjati o uspehu. Nekajkrat se je peljala s partnerjem Blažem, a mu kot vozniku ne zaupa, zato tega ne bo več ponovila, prostodušno prizna, zavedajoč se ob tem tudi rezimeja, ki ga ima v tem športu.

»Dobra sem in tega se zavedam, zato mi ni potrebno prisesti h komurkoli. Roku zaupam, on pa meni tudi. Če mi ne bi zaupal, bi na primer na prevalih zaviral in ko bi enkrat zavrl, bi pomenilo, da mi ne zaupa. Uspeha na tak način ne bi bilo, je pa res, da sovoznik začne zaupati človeku za volanom takrat, ko ta stori napako. Na način, kako jo popravi, kako v težavah obvlada vozilo, vidiš, ali je res dober in vreden tvojega zaupanja,« opiše dirkaški svet sogovornica.
 

Z Rokom Turkom sta se slučajno »našla« na dirki po Bolgariji. FOTO: Uroš Modlic 

Roka je pripeljala do naslova

Ve, o čem govori. Ne nazadnje (z malce šale in prav toliko resnice) je Roka ravno ona pripeljala do naslova državnega prvaka. Blankina (zanimiva) raba besed.

(Smeh) »Seveda sva za to zaslužna oba, pa tudi najina ekipa. To je ekipni šport in brez dobre kemije med nami bi o uspehu lahko le sanjala. Mi pa vodja mehanikov Tomaž Kavčič večkrat navrže, da dobro vplivam na ekipo. Nimam »ženskih« izpadov, večino časa sem dobre volje, pozitivno naravnana. Če kateri od mehanikov stori napako, mu to takoj povem. Tudi za ekipo je pomembno, da z Rokom v bokse prideva dobre volje.«

Moto šport je precej fizično naporen, da o psihičnih obremenitvah niti ne govorimo. »Če si pripravljen telesno, boš tudi duševno. Zgodi se, da vozimo pri 40 stopinjah Celzija. Dva dni si ves čas v kombinezonu, v avtomobilu (brez klime). Telo mora zdržati ta napor in če ga zdrži telo, ga bo tudi psiha. Sicer pa tudi za govorjenje porabim kup energije,« se zasmeje energična rdečelaska.

Koliko časa ji bodo bencinski hlapi še poganjali kri po žilah? Koliko časa bo še vztrajala? »S tem se ne obremenjujem. Ko grem na reli, zaživim, v veliko veselje mi je. Zdaj, ko imamo dvomesečni poletni premor, komaj čakam, da se bo spet začelo. To je pač način mojega življenja,« zaključi relistka, ki jo boste čisto lahko ta vikend ujeli »v civilni opravi« na Gorsko-hitrostni dirki na Lučinah, ko bo spodbujala svojega dirkaškega partnerja.