Kaj vse nas lahko nauči David?

Ameriški režiser biografskih dokumentarnih filmov Brett Morgen je posnel težko pričakovani film o Davidu Bowieju Moonage Daydream. Kritiki so opisali dokumentarec kot poseben in vizualno eksploziven film, ki je skoraj tako samosvoj, kot je bil glasbeni genij, o katerem govori. Triinpetdesetletni režiser je avtor dokumentarca Jane, ki govori o britanski primatologinji Jane Goodall, ki je posvetila življenje raziskovanju šimpanzov v naravnem okolju. Pred nekaj leti je posnel tudi filma Montaža pekla o frontmanu Nirvane Kurtu Cobainu ter dokumentarec Crossfire Hurricane, ki je nastal ob 50-letnici skupine The Rolling Stones.

Kot je povedal za Observer, se zaveda, da ima Bowie, ki je umrl leta 2016, veliko zvestih oboževalcev, zato ga je zelo skrbelo, kako bodo film sprejeli, a je z odzivom zadovoljen. Glasbenika ni hotel analizirati, ampak dejansko pokazati, kako poseben človek je bil. »Film je bil kreativni in ne komercialni projekt.« Morgen je glasbenika srečal leta 2007 in že takrat sta se pogovarjala o dokumentarcu. Ko je imel 47 let, je doživel srčni napad in bil teden dni v komi. Takoj ko se mu je stanje nekoliko izboljšalo, je začel zbirati dokumentarno gradivo o Bowieju. »Takrat sem veliko premišljeval o smrti, staranju in vedel sem, da bom moral spremeniti življenjski slog, saj sem premalo skrbel zase. Zgodba o Bowieju me je navdihnila in mi dala moč. Gre za izjemno karizmatičnega umetnika. Njegovo življenje je bilo zame navdihujoče.«

Čeprav je bil še vedno krhek, se je vrgel v ustvarjanje filma, ki je bil končan že v času pandemije. »Pet let sem se ukvarjal s tem in se res veliko naučil. V življenju se vsi tako zelo bojimo sprememb, on pa je verjel, da so nujne. Še zdaj, ko včasih ne vem, kaj storiti, se vprašam – kaj bi v tej situaciji naredil David? Njegove odločitve so bile vedno zanimive in povezane z umetnostjo ter ustvarjalnostjo. Ugotovil sem, da so uporabne na vseh življenjskih področjih.

Brett Morgen je od mladih nog hotel postati režiser, morda tudi zato, ker do petega leta ni mogel govoriti, saj se je rodil z govornim defektom, in tudi pozneje so ga zaradi govorne napake vrstniki zasmehovali. »Kino je bil zame nekakšno zatočišče, prostor, kjer sem se počutil varnega in povsem v svojem svetu.«