Franta

Komaj 18-letni Franc Sever - Franta niti slutiti ni mogel, kaj vse se bo izcimilo iz odločitve, ko si je pri očetu »izposodil« denar za opremo in orožje, mu vzel gojzarje, kožnato bluzo, kapo in ga je 1. decembra 1941 vzela noč. Ni si mislil, da ga bo oče že čez nekaj dni obiskal v hosti in ga zaman prepričeval, da je prezelen za partizane in da mama doma joče.

Platonsko je vzljubil učiteljico in pesnico Ano Gale, pri kateri je še kot šolar poslušal radio, vzgajala ga je v domoljubju. Prav njeni učenci so jo leta 1944 zverinsko potolkli s puškinimi kopiti do smrti. Ko je v prvih partizanskih dneh še hodil k maši v partizanski uniformi, si ni mislil, da se bo oddaljil od cerkvenih, saj je bil vzgajan v krščanskem duhu.

V enem samem boju sta ga zadeli dve krogli, eno je ustavila čutarica, drugo cigaretna doza ... Tretjič ga je rešil partizanski kurir, ki ga je pravočasno opozoril na nemško past. Zbežal je, se skril pod skalo v smrečju, Nemci so bili čisto blizu, hotel si je skrajšati muke in sprožil s staro pištolo v sence, a je revolver zatajil. Niso ga našli.



Bil je poveljnik osmih brigad. Celo Slovenijo je prehodil, veliko rek prebrodil, trikrat Savo, plezal po gorah, bil ranjen, šepal ... ­Junaško je vodil 500 partizanov na Menini planini ... Vendar mu niso podelili odlikovanja narod­nega heroja, ker mu je Marija Šlander očitala, da je bil babjek.

Komaj se je izvil očitkom o sodelovanju z informbirojem. Ko je bil direktor Aerodroma Brnik, se je novembra 1981 zgodila nesreča Adrijinega letala na Korziki. »Celo vojno nisem imel toliko padlih, kolikor jih je umrlo v letalski nesreči pri Ajacciu.« Tistih 183 krst mu je strlo srce.

Kljub temu je pokončno dočakal 96 let in posneli so (preskromen) film o njegovem junaštvu. Daleč je od vseh, ki so si grabili bogastvo. Zapomnil sem si njegove besede: »Če bi mene kdo vprašal, kaj bi zamenjal iz svoje preteklosti, bi rekel: nič. Velika stvar je bila, za katero sem se boril. In bi se še enkrat. Vendar bog ne daj vojne. Nikoli več!«