Brez podpore staršev ne bi šlo

Erica Alfaro ne bo nikoli pozabila besed mame Terese Herrera med okopavanjem kalifornijskih polj paradižnika, ko se ji je potožila, da je utrujena. »Takšno bo naše življenje do konca. Le tistim z izobrazbo tega ni treba trpeti.«
Te besede so jo zadele v srce, je povedala danes 29-letna Erica, ki je pri 15 letih obesila šolo na klin zaradi nenačrtovane nosečnosti, pred tednom dni pa vsemu navkljub diplomirala na državni univerzi v San Diegu. Ob tem veselem dogodku se je odločila počastiti starše in javno pokazati, kaj je mogoče doseči z ljubečo podporo in trdno voljo.

V slavnostni obleki se je fotografirala s starši v delovnih oblačilih sredi polj, na katerih še vedno gara njena mama. »Diplomo posvečam prav njim: njihovemu žrtvovanju, da so zapustili domovino in prišli v tujo deželo z upanjem, da nam bodo zagotovili boljše življenje,« je napisala ob fotografiji, ki jo je objavila na facebooku in instagramu.

Njena 51-letna mama in 50-letni oče Claudio prihajata iz mehiške Oaxace in ne govorita angleško, spoznala sta se šele, ko sta migrirala v ZDA. Erica se jima je rodila v Fresnu v Kaliforniji, a odraščala v Tijuani, saj so se starši vrnili v Mehiko, da bi se lahko nekega dne potegovali za stalno prebivališče v ZDA. Erica je vsak dan prečkala mehiško-ameriško mejo, da je lahko obiskovala šolo, dokler se niso pri njenih trinajstih vendarle preselili v Kalifornijo, kjer si je stanovanje z eno spalnico delilo kar enajst ljudi. Med vsakimi počitnicami je Erica z bratom in sestro pomagala staršem na polju, pri 15 letih pa zanosila ter se odselila k fantu, a ju je z otrokom tako trpinčil, da se je kmalu vrnila k staršem in na polja.



Opogumljena z materinimi besedami je dokončala šolanje na domu, nato so jo sprejeli v kalifornijsko državno univerzo San Marcos. Ko je že vse kazalo na srečni razplet, so njenemu sinu diagnosticirali cerebralno paralizo in njene ocene so se poslabšale. Kljub temu ni popustila, trmasto odločena, da bo sebi in sinu zagotovila boljše življenje, kakor so pred njo počeli njeni starši. »Skoraj šest let sem potrebovala za dokončanje študija, a brez staršev danes ne bi bila, kjer sem,« je povedala zdaj šolana psihologinja, ki so jo izbrali za eno od govornic na slovesnosti ob koncu šolanja.

»Svojo zgodbo delim zato, ker si želim spodbuditi mame samohranilke, ki so žrtve domačega nasilja, da si pridobijo izobrazbo in dosežejo cilje, pa tudi preostale rojake, ki se borijo s podobnimi težavami.« Rada bi postala šolska svetovalka za neprivilegirane študente ter jih spodbujala k nadaljevanju študija, prav tako bi rada bila v oporo žrtvam domačega nasilja in najstniškim mamam.