Banksy je spregovoril

Njegovi grafiti so ikone sodobnega časa. Jezus na križu z nakupovalnimi vrečkami v rokah, policaja, ki se poljubljata, protestnik, ki namesto molotovke meče šopek cvetja. Nobeno mesto na svetu ni varno pred njegovimi podobami. Na znamenitem varnostnem zidu na Zahodnem bregu je že pred leti na palestinski strani naslikal razpoko, skozi katero gledamo palme in rajsko plažo. Nihče ne ve, kako je videti, a vsi poznajo umetnika Banksyja, ki v sodobnem času skrajnega narcisizma, obsedenosti s slavo in selfiji ostaja anonimen. Njegovi najožji sodelavci lojalno skrivajo vse informacije o njem. Banksy je politično izredno angažiran umetnik, vsaka njegova podoba premakne naše misli in emocije, četudi samo za hip.

Zdaj pa so našli star intervju z njim, v katerem govori o svoji umetnosti. Nastal je že pred dvajsetimi leti. V njem razlaga, kako se je naučil slikati po stenah s šablonami, kajti njegovo glavno vodilo je: »Naslikaj in zbeži.« Pogovor je mogoče v celoti poslušati na znamenitem radijskem programu 4 na BBC. Njegovi oboževalci so nad intervjujem navdušeni tudi zato, ker lahko prvič slišijo glas tega velikega skrivnostneža. Umetnika, ki je imel takrat nekaj čez 20 let, je intervjuval novinar BBC Nigel Wrench, a je bil takrat objavljen le del pogovora, zdaj pa je novinar odkril, da ima shranjeno tudi daljšo različico.

V intervjuju umetnik pripoveduje: »Nisem tukaj, da bi se opravičeval za svojo umetnost, to je najhitrejši način, da povem, kaj si mislim o svetu. Moja mama je včasih govorila: 'Vso nedeljo pečem pečenko, pojeste jo pa v eni minuti.' To nima smisla. Danes tudi ona raje uporablja mikrovalovno pečico in tak je tudi moj pristop k umetnosti.« V intervjuju je mlade spodbudil h grafitarstvu: »Pojdite na ulice. Uničujte. Zabavajte se.« Prvič je povedal tudi svoje ime. »Ime vam je Robert Banks,« reče novinar. »Ime mi je Robbie,« mu odvrne umetnik.

Rodil naj bi se v Bristolu, kjer je ohranjenih nekaj njegovih najbolj znanih del. Na mestno bolnišnico je, recimo, naslikal okno, skozi katero gledata jezen mož in razmršena žena, z njega pa visi prestrašen gol ljubimec. Prve grafite je ustvaril v devetdesetih letih v nevarni blokovski četrti Bristola, imenovani Barton Hill.

Ima svojevrsten humor, pameten je in oster. Za svoje delo potrebuje le barvne razpršilce in kartonske šablone. »Dober umetnik ne potrebuje akademije, ne potrebuje galerij, ni mu treba spati z nekom, da bi prišel do razstave. Vse, kar potrebuje, je nekaj idej. Umetnost danes dejansko pripada ljudem.« Tako kot že prej nadrealisti, dadaisti in futuristi verjame, da je treba umetnost spustiti na prostost, ven iz galerij, na ulice, med ljudi. Umetniški svet je zanj zgolj zavetišče za razvajene, privilegirane, domišljave in šibke ljudi.

Deklica z balonom, ki jo je naslikal na neko stavbo v vzhodnem Londonu, je ena njegovih najbolj prepoznavnih podob. Pred nekaj leti si je privoščil potegavščino, ko je v okvir te iste slike, ki so jo na dražbi­ ponujali za dober milijon funtov, vgradil napravo, ki je platno, takoj ko je bilo prodano, ­samodejno razrezala.