V nadaljevanju preberite še:

Dobila sva se, kje drugje, kot v ljubljanskem lokalu Od Žmauca sosed pa ud brata prjatu. Ko sem prišla, je sedel za visoko mizico ob steni, s kavo in kozarcem vode pred sabo, naslonjen na steno, poslikano z njegovimi podobami.

Plakati za gledališko skupino Grejpfrut, poslikave lokala Od Žmauca sosed pa ud brata prjatu, True-bar, lutke za predstave Zverjasec in Zverjašček,  fasada Kina Šiška, predstava s Klemnom Slakonjo Janez Novak Sititeatra, restavracija Hoodburger, plakati za Izpušne sisteme Akrapovič, Mu-metnost ljubljanskih Mlekarn, risanka Martin Krpan, kratki animirani film Spacapufi, ki dobiva mednarodne nagrade ... Za vsem tem je ime vizualnega ustvarjalca, ki je zaradi svojega grafitarsko-stripovskega izraza v devetdesetih veljal za ljubljanskega Basquiata. Natan Esku. Pred dnevi je v Kinu Šiška na odprtju 9. Bienala neodvisnih prejel nagrado, poimenovano po letos preminulem profesorju na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) Tomažu Kržišniku.

Nekateri na likovni sceni ga imajo za nesojenega naslednika nekdanjega profesorja na ALUO Tomaža Kržišnika. Kaj misli, kaj bi rekel njegov profesor vizualnih komunikacij na to, da je »priznanje za življenjsko predanost iskrenemu in samosvojemu vizualnemu izrazu« prvi dobil prav Natan Esku?

»Hm. Mislim, da ne bi ravno protestiral. Mislim, da bi se mu zdelo čisto fino,« reče in me pogleda z nenavadnim leskom v očeh.

»Tomaž je bil moj profesor. Neizmerno sem cenil njegovo delo, ustvarjalnost in željo po likovnosti. Sicer sva bila na bojni nogi, kar se tiče likovnosti, sva se pa zelo dobro razumela, kot človeka sva si bila zelo blizu,« se nasmehne. Kako to mislite, na bojni nogi? »Ne vem, v marsičem se nisva čisto strinjala. On je očitno v meni videl potencial in me je res gnal. Karkoli sem naredil, ni bilo dovolj dobro. Spomnim se, kako sem delal cel vikend, po trinajst, petnajst ur na dan, in ko sem prinesel plakate na korekture, mi je rekel: Lej ga, naš genij je prišel. Nato je plakate raztrosil po celi mizi, jih ocenjeval. Aha, aha, aha ... Potem je vzel plakat in strgal nekaj iz njega. Nato je strgal del drugega plakata. Nato je vse te raztrgane plakate zložil v kolaž na mizo in zamrmral: No, tko. Tko naj bo.«

Spomnim se obdobja, ko je Žmauc postal zbirališče ljubljanske scene sredi devetdesetih, vsi smo gravitirali tja; Natanove poslikave, obnovljene leta 2012, so še zdaj zaščitni znak lokala. Natan je veljal za vzhajajočo zvezdo takratne kreativne scene, ki se je začela zbirati najprej okrog kroga gledališča Grejpfrut in se potem zasidrala v Žmaucu.

Začelo se je prav z Grejpfrutom in režiserjem Iztokom Lovričem, ki ga je povabil, naj naredi gledališki list in plakat za njihovo predstavo. Ko je Marko Miladinović skupaj z Juretom Sotlerjem in Damijanom Škafarjem ustanovil oblikovalski Studio Kladivo, so Natana poklicali, da poslika steno True-Bara, takratnega kultnega bara na Trubarjevi ulici. In potem se je zgodil Žmauc, »lokal, kjer so sendviče prodajali na centimetre, lokal, kjer so se zbirali ljubljanski kreativci, filmarji in umetniki, lokal, ki je dobil celo svoj film – Hočevarjev Jebiga«...

Art scena je nenehna borba. Ko je začenjal, ni bilo lahko. Študiral je vizualne komunikacije, a hkrati je ustvarjal vse, kiparil, slikal, ilustriral, oblikoval ... »In če si hotel imeti slikarsko razstavo, si moral imeti diplomo iz slikarstva. Sicer ni šlo,« reče. Zato je sam eden prvih, ki je začel razstavljati v ljubljanskih lokalih, klubih, ker je pač hotel, da nekdo njegove stvari vsaj vidi. Zato sam sebi, če že, raje pravi raziskovalec. »Rad raziskujem nove možnosti v likovnem, eksperimentiram, izumljam nove stile, stopim na neznana področja, to je moj peskovnik, tu se igram. Ves čas se igram.«

Ne moreva mimo tega, s čimer se trenutno ukvarjajo vsi ustvarjalni ljudje. Kakšna bo vrednost ustvarjalnega dela v prihodnosti, kakšen je smisel ustvarjanja s pojavom umetne inteligence (AI)? »Mislim, da se sploh še ne zavedamo, kako nevarno orodje je to. Če ga uporablja človek. Jaz to primerjam z orožjem. Če pištola leži v prazni sobi, ne bo naredila nobene škode. Podobno je z AI. Nevarna postane, ko ga začne uporabljati človek. AI krade vsem umetnikom, ki imajo svoja avtorska dela na spletu, krade njihove stvari in iz tega sestavlja nove podobe. Kdo je potem avtor? Je to človek, ki da AI navodilo, kaj naj ustvari?« To vprašanje ga zadnje čase še posebej obseda.

»Torej, če v recimo midjourney, ki je eden od generatorjev za podobe, ki jih je ustvarila AI, vpišeš opis, kaj želiš, in ta naredi fotografijo ali risbo – je to tvoje avtorsko delo? Kdo potem potrebuje ilustratorja, ki je vse, kar je ustvaril, dosegel s svojim študijem, delom, s svojo domišljijo, kreativnostjo? In sem si rekel: čakaj malo ... saj smo mi, umetniki, tisti, ki smo ustvarili hrano za te generatorje podob. Kaj nam torej ostane? Nam pripada vsaj odstotek od prodaje?«