Afriški kralj piše zgodovino

Letošnji Tour de France je bil v mnogočem zgodovinski. Slovence je z dvojčkom Giro in Tour razveselil veliki zmagovalec Tadej Pogačar, ki je po Marcu Pantaniju leta 1998 prvi kolesar v tem tisočletju, ki mu je uspelo osvojiti dve najprestižnejši triitedenski dirki v isti sezoni. Britanci častijo Marka Cavendisha, ki je s 35 zmagami postal novi rekorder po številu etapnih zmag na Dirki po Franciji in premagal legendarnega Eddyja Merckxa, zgodovino pa je pisal tudi Biniam Girmay, ki je v nedeljo osvojil zeleni dres najboljšega šprinterja. 24-letni Eritrejec je prvi temnopolti Afričan z etapno zmago na Dirki po Franciji, to pa mu je na premierni francoski pentlji uspelo kar trikrat.

V domovini s 3,7 milijona prebivalcev ga slavijo kot junaka. Ljudje so se zgrnili na ulice glavnega mesta in proslavljali, oboževalci pa so ga poimenovali Afriški kralj. Girmay je vir navdiha številnim kolesarjem črne celine, mnogi pa upajo, da njegov uspeh pomeni začetek konca popolne belske prevlade v vrhunskem kolesarstvu. Na letošnjem Touru je bil namreč edini temnopolti kolesar med 176 udeleženci.

Girmayjeve kolesarske sanje so se začele, ko je njegov bratranec Meron Teshome leta 2013 postal afriški prvak. Za slavnega bratranca je navijala vsa družina, z očetom, ki je po poklicu tesar, pa je Bini, kot mu rečejo domači, redno spremljal Tour de France. Poklicni kolesar je tudi njegov mlajši brat. Prve dirke se je udeležil pri dvanajstih letih, kot najstnik pa je Eritrejo zastopal na afriškem prvenstvu, kjer so ga opazili iskalci talentov pri Svetovni kolesarski zvezi (UCI). Zanimivo je, da Girmay nikoli ni bil prvak Eritreje niti njenega glavnega mesta Asmare, kjer je odraščal. Za eritrejske medije je povedal, da je lažje dobiti etapo na največji dirki na svetu kot postati državni prvak. Eritreja ima kljub majhnosti veliko nadarjenih kolesarjev, ki osvajajo kolajne na celinskih in kontinentalnih dirkah, kolesarstvo pa je eden najbolj priljubljenih športov v državi, prijelo se je v času pred 2. svetovno vojno, ko je bila ta vzhodnoafriška država italijanska kolonija.

Zmagovalna četverica (od leve): Remco Evenepoel v belem dresu najboljšega mladega kolesarja, pikčasti Richard Carapaz kot najboljši hribolazec, najboljši šprinter Biniam Girmay v zelenem in veliki zmagovalec Tadej Pogačar. FOTO: Stephane Mahe/Reuters

Girmayjeva športna pot je bila vse prej kot gladka. Boril se je s predsodki, kulturnim šokom, evropsko birokracijo, pa tudi z osamljenostjo, saj je bil tisoče kilometrov daleč od žene Saliem in hčerkice. S 17 leti je odšel v Švico, kjer ga je tudi julija zeblo, težave je imel z razumevanjem taktike in z vožnjo po tlakovcih. Leta 2020 je podpisal pogodbo s francosko ekipo Delko in načrtoval poroko, a pandemija mu je prekrižala načrte. Naslednje leto je propadla še njegova ekipa, a končno je lahko odpotoval domov in se poročil. Rodila se mu je hčerkica, a ni spremljal, kako odrašča, saj je podpisal pogodbo z belgijsko ekipo Intermarché–Wanty. Velike težave je imel s pridobivanjem vizuma, zdaj ga ima, a vsake tri mesece mora zapustiti schengensko območje. Takrat običajno odpotuje domov v Asmaro.

Leta 2022 je začel pisati zgodovino, ko je kot prvi Afričan zmagal na enodnevni klasiki Gent-Wevelgem, ekstatični britanski komentator pa je njegovo zmago po ciljnem šprintu popremil z vzklikom: »Veni vidi Bini!« Etapno zmago ima tudi z Gira, a slavje je bilo kratko, saj mu je na zmagovalnem odru zamašek penine odletel v oko in pristal je v bolnišnici. Odkar sta se v Nico preselili njegova žena in hčerka, je življenje veliko lepše, po Touru pa bo nastopil tudi na olimpijskih igrah v Parizu. Upa, da bo osvojil zlato za Eritrejo.