Ženska brez hidžaba: Aretirali so me že trikrat

»Policija je zmeraj na preži,« pove Fazeh, 24-letna Iranka, ki jo spoznava na potovanju, »ves čas moramo biti previdne. Že trikrat so me aretirali.« »Aretirali? Kako pa je to videti?« vpraša Martin. Fazeh skomigne: »Od časa do časa bosta videla kombi s policistkami, ki se skrivajo za svojimi burkami. Šeriat prepoveduje, da bi se moški dotaknil katerekoli ženske, zato nas lovijo one. In ko nas strpajo v zasliševalnico, moramo tam 24 ur sedeti v tišini. Hudo je, ker ti ne pustijo spati, še huje pa je, če ti ne dajo piti.«

Zakonodaja, ki Irankam zapoveduje nošenje naglavne rute, se je konec lanskega leta še zaostrila. Kršiteljicam grozi do 15 let zapora, doleti jih lahko celo smrtna kazen. Pa vendar se upirajo.

Fazeh spoznava, še preden se nama pljuča privadijo na suh in topel teheranski zrak. Utrujena od poleta se komaj zmoreva dvigniti iz postelje, nad nama se polglasno vrti stropni ventilator. Čistilka v burki odpre vrata, nato se urno opraviči in izgine. Ko odstrem zaveso, me zaslepijo žarki, ki se odbijajo od okna na drugi strani ceste. »Sta se zbudila? Že trikrat sem klicala,« slišim Fazeh. »Čez eno uro bom pred hostlom, prav?« Pogledam Martina, ki še spi. »Prav,« odgovorim v telefon. »Kaj je?« dremavo vpraša Martin. »Koliko je ura?« »Devet. Zbudi se.«

Greva v kuhinjo, kjer se nad mizo sklanjajo dekleta in trgajo ploščati kruh. Samo dve ne nosita rute, med temnimi lasmi se jima svetlikajo sivi prameni. Negotovo sedeva mednje, saj imava polno glavo opozoril, ki sva jih prebrala na spletu, kako žensk ne smeva kar tako ogovoriti in se jih nikakor niti po nesreči dotakniti. Pozneje spoznam, da dekleta in ženske, ki nosijo hidžab in čador, najverjetneje prihajajo iz drugih delov Irana – tiste, ki so dovolj pogumne, da sedijo z nepokrito glavo, pa so najverjetneje iz Teherana.

Napitek za intelektualce

Ko vidijo, kako zmedeno sediva pred krožnikom, nama korak za korakom razložijo pravila prehranjevanja. Zajtrk se začne s črnim čajem, ki se tako kot v drugih deželah islamskega sveta kuha v dvojnem čajniku – večji je za vodo, manjši pa za močno mešanico, ki si jo vsak po svojem okusu redči z vodo. Na značilni ploščati kruh se namažejo nepričakovane mešanice zelišč in sladkobe, na primer močno začinjen humus z rozinami, tahini s sadno pasto ali medom, goveja mast s sumakom in datlji … Nekoliko bolj redka dobrina v Iranu je kava, ki velja za luksuz in »napitek za intelektualce« – dekleti, ki ne nosita hidžaba, si v skodelicah pripravita vsaka svoj espreso.

Fazeh naju pričaka na živahni ulici, kot pahljačo uporablja brošuro neke galerije in ruto ima spuščeno okoli vratu. Lase ji prepredajo sivi prameni in najprej pomislim, da so naravni, a ko opazujem še druge mladenke, ugotovim, da gre za teheransko modo. Fazeh nosi strgane kavbojke in ohlapno srajco s kratkimi rokavi. Čez nekaj dni se bomo odpravili do teheranske univerze in varnostniki je ne bodo spustili mimo, zato ne, ker ji rokavi ne segajo čez komolce. Še dva tedna za tem se bo točno na tistem mestu razjarjena od vseh teh dvojnih meril študentka slekla do spodnjega perila in odpeljala jo bo moralna policija. Takrat bodo na zaskrbljeno poročanje svetovnih medijev odgovarjali, da je iz javnosti izginila zato, ker je začela zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrije.

Hidžab samo še v avtu

Fazeh me pogleda izza pilotskih sončnih očal: »Sta se naspala?« »Malo,« odvrnem in se oziram okoli sebe. »Torej je res, ženske več ne nosite hidžaba.« –»Trudimo se,« reče Fazeh in naju vodi po ulici navzdol. Okoli nas se bohotijo prodajalne s čajem, želiranim sadjem in baklavo. Vsake toliko kak prodajalec prikima v pozdrav in si prisloni roko na prsi.

Stopimo na ulico z značilno popoldansko gnečo na večpasovnici in se prerinemo med avtomobili; vidim, da vsaka tretja ženska nosi hidžab, vsaka peta čador, a jih večina iz nepokorščine ruto pusti viseti okoli vratu. Upor se je začel leta 2022, ko so pripadniki policije priprli in pretepli 22-letno Kurdinjo Mahso Amini, ker domnevno ni nosila hidžaba po pravilih. Potem ko je v bolnišnici umrla, so izbruhnile množične demonstracije, potekale so pod geslom Ženske, življenje, svoboda.

»Začeli so se protesti, a so jih zatrli z množičnimi aretacijami in več usmrtitvami,« se spominja Fazeh. V naslednjih mesecih je bilo ubitih več kot 550 ljudi, kažejo podatki Združenih narodov, več kot 22.000 jih je bilo pridržanih. »Zdaj se lahko igram turistično vodičko in še povem, da se osemdeset odstotkov vseh smrtnih kazni na svetu izvrši prav tukaj, v Iranu. Strah nas je, zato se nestrinjanje trudimo pokazati z malimi dejanji.«

Ko se je začel upor iranskih deklet in žena, ki je vzbudil množične odzive s podporo po vsem svetu, je sprva izbirala prazne ulice. »Na hitro sem si snela hidžab, zajela sapo in se vsa iz sebe sprehodila do konca ulice. Nato sem se malo po malem opogumila za daljše poti. Danes ga nosim samo še v avtu, ker te tam najlažje ustavijo patrulje. Ampak tudi sicer moram biti previdna, tudi mene so policaji že pretepli,« pripoveduje.

»Moja prijateljica, ki jo bosta kmalu spoznala, se je nekega dne zaradi njih zbudila v bolnici. Poznam ženske, ki so se brez hidžaba slikale za družbena omrežja in so jih zasula grozilna sporočila podpornikov vlade, vse dokler jim ni vlada izbrisala računa – številne so zdaj v zaporu. Naše babice se spominjajo precej drugačne realnosti, pred letom 1979 smo imele drugi Pariz, po mestu so hodile intelektualke v kratkih krilih in s Sartrom v naročju. Hočemo tiste čase, in prav zdaj se je treba upreti, ko ljudje ne verjamejo več v vlado.«

Zgroženi pogledi in zmerjanje

Kako ve, da ljudje ne verjamejo v vlado? »Saj bosta videla in jih spoznala,« odgovori Fazeh. »Ampak tudi to, da smo imeli letos 40-odstotno volilno udeležbo, govori svoje. Ljudje so nezadovoljni, v volitvah ne vidijo nikakršne rešitve ... O, glej jo.« Na drugi strani cesti navdušeno maha Nasrin.

Ko stopimo na prehod za pešce, v enem izmed čakajočih avtomobilov zagledam starejšo žensko, ki zgroženo pogleduje mladenkino opravo. Tudi Nasrin na zelenkastih laseh ne nosi rute, majica ji sega zgolj do popka. Najprej se veselo pretvarja, kot da ne vidi zgroženih pogledov in ne sliši pripomb, ki jih izreče ženska, ko spusti šipo. Mimoidoči se vzdramijo in se ozrejo najprej k ženski v avtu, nato pa k Nasrin, neki starec strese z glavo in začne pridigati, ona pa se na široko nasmehne, prime naju pod roko in vodi do kavarne, še posebej priljubljene med študenti. Tam se preprosto zlije z okolico.

Tega ne priznava noben vladni uradnik, niti nobena vladna raziskava, je ob drugi obletnici smrti Mahse Amini ugotavljal tudi novinar AP John Gambrell. »A na družbenih omrežjih, na videoposnetkih ljudi, ki snemajo ulice v soseski ali se preprosto pogovarjajo o vsakdanjem življenju, je mogoče videti ženske in dekleta, ki hodijo mimo z dolgimi lasmi, spuščenimi čez ramena, zlasti po sončnem zahodu.«

Upor se nadaljuje – čeprav preiskovalci Združenih narodov poročajo o ukrepih represivne politike in čeprav iranska teokratska oblast grozi s še hujšimi kaznimi. Nova zakonodaja, sprejeta konec leta, je usmerjena proti ženskam in dekletom, ki ne nosijo hidžaba ne le v fizičnem javnem življenju, ampak tudi na spletu, pri čemer po ugotovitvah Združenih narodov pri iskanju kršiteljic med drugim uporabljajo umetno inteligenco.