Kot v vohunskem filmu – za temi vrati ni ničesar

Obmejna mesta so zanimiva, še zlasti če ležijo na zunanji meji Evropske unije z Rusko federacijo, ki je hkrati najbolj občutljiva meja zveze Nato. Iz Talina, obleganega s turisti, sem se pred časom odpravil do mesta Narva, ki je s 60.000 prebivalci tretje največje v Estoniji. Več stoletij je bilo to majhno trgovsko mesto, ki je zaradi strateške lege pogosto menjavalo vladarje, od Dancev do Rusov.



Leta 1944 je bilo v bojih med Rdečo armado in Nemci porušeno do tal, skupaj z baročnim mestnim jedrom, ki ga po vojni niso obnovili. Namesto tega so oblasti zgradile nove stanovanjske soseske za prišleke iz vseh delov Sovjetske zveze, ki so nadomestili prvotno večinoma estonsko prebivalstvo. Tako je danes etničnih Estoncev le dobrih pet odstotkov, med večinsko rusko govorečimi prebivalci pa jih ima tretjina državljanstvo Ruske federacije.
 

Lenin na okopih

Od majhne avtobusne postaje sem se mimo mestnega središča z značilno arhitekturo sovjetske ere sprehodil do največje mestne znamenitosti – pravljično lepega gradu z visokim in masivnim obrambnim stolpom. Grad je v pisnih virih prvič omenjen v drugi polovici 13. stoletja in je bil v lasti Dancev. Stoletje pozneje je prešel v roke tevtonskega viteškega reda in bil njihova najbolj severna obramba trgovske poti med Finskim zalivom in ruskim mestom Novgorod.



Med obhodom grajskega kompleksa sem naletel na presenečenje, bronastega Lenina, ki je med letoma 1957 in 1993 obvladoval osrednji mestni trg. Prebivalci »ruske« Narve so protestirali proti rušenju kipa, zato so ga previdno premestili na zelenico za gradom. Za zidovi gradu, utrjenega za obrambo pred rusko carsko vojsko, Lenin danes z iztegnjeno roko kaže proti svoji domovini.
 

Parada Nata na ruskem narodnostnem ozemlju

Ljubitelji gradov bodo v Narvi navdušeni, saj bodo v pogled in objektiv ujeli kar dva takšna kompleksa. Rusi so dali na vzhodni strani mejne reke konec 15. stoletja postaviti mogočno utrdbo Ivangorod, ki sestavlja z danskim gradom edinstven arhitekturni spoj. Narvo povezuje z rusko stranjo močno varovan most s pomenljivim imenom Most prijateljstva, ki ga številni prebivalci Ivangoroda pogosto prečkajo, da si privoščijo dobrine, ki na ruski strani meje zaradi sankcij EU niso dostopne. Mesto obiščejo tudi zaradi ogleda filma v kinodvorani, ki je v majhnem Ivangorodu nimajo, pred tem pa se sprehodijo ob mejni reki po moderni promenadi, zgrajeni s sredstvi EU.



Prav v Narvi, zgolj dva kilometra od ruske meje, je Estonija leta 2015 zaznamovala dan neodvisnosti z vojaško parado, na kateri so sodelovali ameriški vojaki. S tem je zveza Nato le nekaj mesecev po ruski aneksiji Krima želela Rusiji sporočiti, da ne bo tolerirala vojaške avanture na ozemlju članic zavezništva. Rusov nekaj ameriških oklepnih vozil verjetno ni prestrašilo, so pa Američani vsaj malo pomirili baltske zaveznike, ki se bojijo ruske invazije.
 

Vohuni na počitnicah

Po vrnitvi v prestolnico sem se napotil do hotela Viru, nekoč najsodobnejšega hotela v Talinu. Ne da bi v njem prenočil, temveč da bi izvedel kaj več o njem. Delavci iz sosednje Finske so ga zgradili v 70. letih 20. stoletja po standardih za zahodne turiste. S ponudbo dobrin, nedostopnih navadnim državljanom, je bil sredstvo sovjetske propagande. Z odpiranjem Sovjetske zveze zahodnim turistom so v državo skupaj s prilivi nujno potrebne trdne valute vstopale tudi za komunistični sistem nevarne ideje in informacije z Zahoda. Tako so sobarice izbirali na podlagi nepoznavanja tujih jezikov, da se ne bi zapletale v pogovore s tujci. Na tej točki se začne hotelska skrivnost, vredna scenarija vohunskega filma.

V recepciji sem kupil vstopnico in se s hotelsko vodnico z dvigalom povzpel do najvišjega, 22. nadstropja. Vodnica je odprla vrata, na katerih naj bi nekoč v ruščini pisalo: »Tukaj notri ni ničesar!« Za vrati so namreč stopnice do skrivnih prostorov v uradno neobstoječem nadstropju, v katerem je bil opremljen prostor za prisluškovanje gostom hotela, zlasti diplomatom, novinarjem, poslovnežem in pripadnikom estonske diaspore na obisku v domovini.



Kar 60 hotelskih sob so opremili s prisluškovalnimi napravami, številne sobe pa sploh niso bile na voljo gostom, saj so v njih prisluškovali pogovorom v sosednjih prostorih. Mikrofone so namestili tudi v hotelski bar in jedilnico ter celo na stene hotelske savne. Na streho hotela so postavili zmogljive antene, ki so prestrezale radijske signale ladij ob Talinskem zalivu in vse do 80 kilometrov oddaljenih Helsinkov.

Tajne prostore za vohunsko dejavnost so odkrili šele tri leta po osamosvojitvi Estonije. Zadnji vohuni so pred odhodom na novo poklicno pot uničili prisluškovalne naprave in telefon. Za njimi je ostal nedokončan list papirja v oranžnem tipkalnem stroju in v pepelniku kupček cigaretnih ogorkov. Novi finski lastniki hotela so prostore v 23. nadstropju uredili v majhen muzej KGB, ki ponuja zanimiv vpogled v zakulisno delovanje vohunskega aparata.
 

Pank scena v podzemlju

Staro mestno jedro Talina je vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine. S tlakovanimi zavitimi ozkimi uličicami in srednjeveškimi stolpi, odetimi v bleščeč kamen, velja za enega najlepših spomenikov severne gotske arhitekture v Evropi.
Tudi Talin kot član hanzeatske trgovske zveze na strateški trgovski poti med Rusijo in srednjo Evropo je pogosto menjaval vladarje. Estonsko ime prestolnice Taani Iinn izvira iz 13. stoletja in pomeni danski grad oziroma dansko mesto.

Švedski vladarji so v drugi polovici 17. stoletja pod obrambnimi utrdbami izkopali sistem podzemnih rovov za hitro premikanje vojaških čet iz enega dela utrdb v drugega. Ob vstopu Estonije v EU so se odločili predore urediti za turistične oglede. To je bil zahteven projekt, saj je bil del od kar 1300 metrov dolgih podzemnih rovov zalit v vodo.



Od leta 2010 si tako lahko v spremstvu vodnika ogledamo zanimiv muzej, ki z nazornimi scenskimi postavitvami odstira zunanjim očem nekoč prikrito preteklost mesta. Vstop v muzej so uredili v enem najprepoznavnejših mestnih simbolov – v masivnem kar štiri metre debelem srednjeveškem obrambnem stolpu z nenavadnim imenom Kiek in de Kok, kar dobesedno pomeni »pogled v kuhinjo«. Stražarji so imeli namreč iz tega visokega stolpa vpogled v kuhinje okoliških meščanskih zgradb.

Razstava prikazuje uporabo predorov v različnih obdobjih. V najstarejšem delu obiskovalce pričakajo lutke švedskih vojakov v pričakovanju invazije ruske carske vojske. Voščene lutke žensk in otrok, odetih v tradicionalna volnena oblačila, prikazujejo čas druge svetovne vojne, ko so predore uporabljali za zaklonišče pred zračnimi napadi. Talin je bil namreč večkrat tarča tako nemških kot sovjetskih letal. V najbolj vročem obdobju hladne vojne so predore uporabljali kot jedrsko zaklonišče in jih opremili z nujno opremo, kot so zaščitna oblačila, prezračevalniki zraka in radijski sprejemniki.



Tudi v podzemlju Talina se je potrdilo, da »pank ni mrtev«. V 80. letih prejšnjega stoletja je bila pankovska subkultura prepovedana in preganjana, zato so se njeni pripadniki dobivali v predorih, kjer so ob udarnih ritmih s pretihotapljenih kaset izražali svojo identiteto. Po razpadu Sovjetske zveze so se pred ostro in dolgo baltsko zimo v predore zatekli najranljivejši – brezdomci.
 

Paradni kit estonske mornarice

Iz podzemlja sem se odpravil do talinskega pristanišča, kjer so v prostornem hangarju za hidroplane z eno največjih betonskih kupol iz časa prve svetovne vojne uredili sodobno opremljen pomorski muzej. Z razgledne ploščadi se ponuja razgled na plovila iz različnih obdobij. Osrednjo lego zavzema orjaška lepotica, podmornica Lembit, edina izmed dveh podmornic estonske mornarice, izdelanih v Veliki Britaniji v tridesetih letih prejšnjega stoletja.



Spustil sem se v podpalubje jeklenega kita, katerega posadka je štela 32 pogumnih mož, visokih največ 165 centimetrov. Drugo svetovno vojno je podmornica preživela v sestavi sovjetske flote, v 50. letih pa so jo prenehali uporabljati, vendar je ostala v plovnem stanju. Po osamosvojitvi je obstajala nevarnost, da jo bodo Rusi odpeljali kot del vojaškega nasledstva, zato se je skupina aktivistov povzpela na krov in izobesila estonsko zastavo. Leta 2011, ko so jo prenovljeno premestili v muzej, se je »upokojila« kot najstarejša, vse od leta 1936, plovna podmornica.
 

Utrdba duhov nacističnega in sovjetskega terorja

V bližini muzeja je mogočna pomorska utrdba Patarei, ki so jo postavili v prvi polovici 19. stoletja za obrambo carske prestolnice Sankt Peterburg pred napadi z morja. Ime izvira iz prvotnega namena utrdbe, batareya namreč v ruščini pomeni topništvo. Zgradba pa je bolj poznana po temačni preteklosti iz časov sovjetske in nacistične okupacije. Med sovjetsko okupacijo Estonije je tajna služba NKVD, predhodnica KGB, v utrdbi uredila zapore. Začele so se usmrtitve nasprotnikov režima, ki so se nadaljevale po nemškem napadu na SZ, ko je zapor prevzel gestapo. Ko je Rdeča armada že drugič zavzela Talin, je začelo število aretacij »protisovjetskih elementov« naraščati. Usmrčene Estonce so skrivaj pokopavali in usoda številnih žrtev političnih čistk je postala znana šele ob padcu političnega sistema.



Zapor sem si ogledal v njegovem prvinskem razpadajočem stanju, ki je poudarilo nevzdržne razmere zapornikov. Ti so v hladni trdnjavi s pogledom na nedostopno morje prestajali kazen še pred nekaj leti. Po osamosvojitvi je Patarei postal osrednji zapor nove države, leta 2002 pa so ga po pritiskih EU zaradi nehumanih bivalnih razmer zaprli in končala se je temačna 80-letna zgodovina zgradbe. Leta 2007 so zapor odprli za ogled javnosti kot spomenik žrtvam komunizma.

V tišini sem stopal po praznih hodnikih, ločenih z rjastimi rešetkami, mimo težkih odprtih kovinskih vrat, ki odkrivajo slabe bivalne razmere. Hladni kovinski stoli in mize. Po okrušenih stenah grafiti, ponekod strgani plakati pop pevk. Najbolj so me pretresli ambulantni prostori z opremo, ki bi jo lahko uporabili kot prizorišče snemanja filma o dr. Frankensteinu. Lepota temačnega v vsej svoji morbidnosti. Ko sem zapustil utrdbo nemirnih duhov, me je na poletnem soncu mrazilo. Prostrana utrdba je lani dobila novega lastnika, ki namerava območje revitalizirati in nameniti kulturnim, poslovnim in prostočasnim vsebinam, v srhljivem zaporu pa so že uredili spominsko zbirko.