Zadnji Romanovi srečajo Katarino Veliko v filmski Vilni

Slikovito staro jedro Vilne, uvrščeno na seznam svetovne dediščine, krasijo številne cerkve, večina je rimskokatoliških. Vendar med vožnjo po eni glavnih prometnih vpadnic ne moremo zgrešiti pozlačenih kupol pravoslavne cerkve Romanovih. Postavili so jo leta 1913 v počastitev 300. obletnice slovite vladarske dinastije. Njene posvetitve se je udeležila tudi velika vojvodinja Elizabeta Feodorovna, sestra zad­nje ruske carice Aleksandre.

Ob bregu slikovite reke Vilnele ob boemski četrti Užupis, pred stoletjem enem najbolj zloglasnih in nevarnih mestnih predelov, dominira katedrala Marijinega vnebovzetja. V 14. stoletju jo je dal postaviti veliki litovski vojvoda Algirdas za svojo pravoslavno ženo. Prav v tej katedrali, ki jo je leta 1914, kmalu po vstopu Rusije v morijo svetovne vojne, obiskal sam ruski car Nikolaj II., je Netflix posnel prizore kronanja zadnjega carskega para.



Ob obisku je Nikolaj II. v dnevnik zapisal, da je molil pri Materi usmiljenja v kapelici Vrat zore. Nad vrati iz 16. stoletja, skozi katera vstopimo v eno največjih ohranjenih srednjeveških mestnih jeder v severovzhodni Evropi, je izklesana podoba viteza na konju, simbol velike kneževine Litve. Vrata, edina ohranjena od nekdanjih devetih, so prepoznavni simbol in najpomembnejša romarska točka litovske prestolnice. V 17. stoletju so namreč postavili leseno kapelico s čudodelno sliko Matere usmiljenja, ki je ena najbolj znanih renesančnih slik v Litvi. Ob njej sta molila tudi papeža Janez Pavel II. in Frančišek.


 

Zadnji carji

Ob teh turističnih točkah se neposredne povezave med litovsko prestolnico in zadnjim ruskim carjem končajo. Vendar materialna dediščina 120-letnega obdob­ja carske Rusije v Litvi ponuja filmskim ustvarjalcem atraktivno scenografijo. Snemalne ekipe so nad arhitekturno raznoliko Vilno navdušene. Samo v letu 2018 so slikovite ulice, dvorišča, cerkve in palače gostile kar 19 filmskih produkcij.

V igrano-dokumentarni televizijski seriji Zadnji carji, predvajani lani, spremljamo usodo zadnje carske družine in ruskega ljudstva v nemirnem obdobju na prelomu 19. in 20. stoletja. Že ob kronanju novega carskega para se je na tradicionalnem obdarovanju na obrobju Moskve zgodila tragedija. Zaradi slabe organizacije je večstotisočglava množica, željna darov, do smrti poteptala med dva in tri tisoč ljudi. Po tem krvavem dogodku so se razmere le še slabšale.



Neizkušen in dogmatičen car, slep za družbene spremembe ob hitri industrializaciji, je zavračal reforme in vse bolj izgubljal nadzor nad ljudstvom. Nad mirne protestnike je poslal vojsko in zgodila se je »krvava nedelja«, ki še bolj podžgala vse številnejše upore nezadovoljnih in lačnih množic. Vstop Rusije v svetovno vojno je zapečatil usodo monarhije. Po mirni februarski revoluciji, ko je še ostal kanček upanja za demokratično preobrazbo Rusije, so pobudo prevzeli boljševiki in na najbolj krut način zapečatili usodo carske družine.

V uvodnem prizoru serije vidimo cerkev s frančiškanskim samostanom iz 14. stoletja, ki stoji v starem delu Vilne in je znamenita po ohranjeni prvinski zunanji podobi. Med Napoleonovim pohodom v Moskvo jo je francoska vojska uporabljala kot kaščo, Sovjeti pa so jo preuredili v arhiv. Samostan, ki je z letnico 1334 najstarejši ohranjeni samostan v Litvi, je dal podobo bolnišnici v Berlinu, kjer se je leta 1925 za posledicami zlorab in poškodb zdravila Anna Anderson, najbolj znana posnemovalka umorjene princese Anastazije. Njeni posmrt­ni DNK-testi so dokazali, da ni bila v sorodu z Romanovimi.
 

Ali muzej še stoji?

Razstrelitev podeželske dače Nikolajevega prvega ministra Petra Stolipina je bila za moje laične oči tako prepričljiva, da sem med počitnicami v litovski prestolnici skočil na kolo in odhitel preverit, ali zgradba Literarnega muzeja Aleksandra Puškina, kjer so prizor posneli, še stoji. Muzej so uredili v nekdanji podeželski vili družine Grigorja Puškina, sina Aleksandra Puškina. Obdana je z gozdom in predstavlja filmsko značilno leseno podeželsko arhitekturo Rusije.



Skrbno varovana skrivnost carske družine je bila podedovana hemofilija prestolonaslednika Alekseja, ki je odprla vrata palače skrivnostnemu zdravilcu, menihu in ljubitelju razuzdanih zabav Grigorju Rasputinu, ki se je s svojim močnim vplivom na carski par vpisal v zgodovino. Za Rasputina sem prvič slišal kot osnovnošolec v istoimenski uspešnici legendarne skupine Boney M. Ni mi bilo jasno, kako bi bil lahko dolgobradi zanemarjeni možakar v meniški opravi caričin ljubimec in celo »Russia's greatest love machine«. Ko sem si pred nedavnim ogledal spot pesmi, sem skoraj padel s kavča. Pevke s Karibov so odete v »ruske narodne noše«, frontman skupine pa z umetno brado pleše kvazi kazačok. Bizarno kot vsi miti o Rasputinovem življenju in smrti.

Prizore z Rasputinom v njegovi domači vasi v Sibiriji so posneli v Litovskem etnografskem muzeju, enem največjih evropskih muzejev na prostem. Skansen, ki so ga uredili v vasi Rumšiškės blizu Kaunasa, prikazuje značilno arhitekturo različnih delov Litve med koncem 18. in začetkom 20. stolet­ja. Pod vplivom tv-serije bi skoraj povprašal babico ob kolovratu v eni izmed s slamo pokritih zgradb, v kateri koči je prebival caričin zaupnik.



Za namišljeni Rasputinov dom sem določil temačno kočo z napisom »Karčema« nad izrezljanimi vrati in si predstavljal, kako je »nori menih« na bližnji jasi iz sil narave črpal zdravilne moči.

Rasputinova smrt je v seriji prikazana na podlagi mita, ki je nastal po knjigi plemiča Feliksa Jusupova, enega izmed Rasputinovih morilcev. Zastrupljen, ustreljen in utopljen, vendar domnevno še ne povsem mrtev. Jusupov, ki je po revoluciji prebegnil v Pariz, za politični umor ni odgovarjal, saj je sodišče zavrglo tožbe Rasputinove hčerke. Palačo Jusupova v Moskvi je upodobil dvorec iz 18. stoletja, obdan s slikovitim parkom, na idiličnem gozdnatem območju v regijskem parku Verkiai. Ob mojem obisku so imeli v dvorcu, v katerem deluje restavracija, poročno slavje.
 

Miti so postali dejstva

Kako so tv-serijo videli mediji v domovini Romanovih? Največkrat omenjena kritika se nanaša na posnetek Rdečega trga iz leta 1905, na katerem je tudi Leninov mavzolej, ki so ga zgradili seveda po Leninovi smrti, šele dve desetletji pozneje. Tudi kremeljsko obzidje je bilo pred dobrim stoletjem obarvano belo, ne rdeče kot danes.

Kritiki pravijo, da so ustvarjalci zgradili serijo na temelju mitov o carskem dvoru in jih prikazali kot zgodovinska dejstva. So pa presenetljivo pohvalili verodostojne vojaške uniforme in dvorna oblačila. Očitno niso vedeli, da so večino tkanin nakupili na bolšjih sejmih v Vilni in Milanu. Modna oblikovalka Barbara Elum-Baldres je povedala anekdoto: »Nekega dne mi je ena od asistentk pokazala sliko svoje dnevne sobe v Vilni. Zavese so se zdele primerne in tako smo z njimi dokončali eno izmed oblek carice Aleksandre.«



V obdobju zadnjih Romanovih so na Katedralnem trgu postavili spomenik Katarini Veliki, ruski vladarici z najdaljšim stažem. Kip so porušili po nemški zasedbi Vilne leta 1915. Skoraj sočasno z Netflixovimi carji je na slikovitih lokacijah v starem mestnem jedru potekalo snemanje uspešnice HBO Katarina Velika.

Univerza v Vilni, ena najstarejših univerz v severni Evropi, skriva prelepo dvorano knjižnice iz 16. stoletja s poslikavami iz leta 1803, ki so jo uporabili za Katarinin delovni kabinet. Razkošno opremljeno stopnišče zgradbe, v kateri danes domuje sedež zveze litovskih pisateljev, je postalo Katarinino zasebno stopnišče.

Bela neoklasicistična mestna hiša z mogočnimi belimi stebri je dala podobo katedrale v St. Peterburgu. Od obiska nekdanjega ameriškega predsednika Busha se mestna hiša ponaša s ploščo z ovekovečenim Bushevim izrekom izpred dveh desetletij, da so sovražniki Litve tudi sovražniki ZDA, naperjenim proti »imperialnim« grožnjam mogočne vzhodne sosede. Kuliso za temačno utrdbo z ječo na otoku Ladoga v Rusiji je posodil pravljični otoški opečnati grad Trakai, nekoč sedež velikih knezov, zdaj pa turistična točka številka 1 v Litvi in raj za zaljubljence.
 

Vloga za odlično Helen Mirren

Nekatere razkošno opremljene dvorane smo lahko videli v obeh serijah. Tako so sobane dvorca Traku Voke z elementi neogotskega, neoklasicističnega in eklektičnega sloga predstavljale razkošne salone Katarine II. ter tudi razvpiti Aleksandrin »mauve boudoir«, ki je bil dvajset let središče družinskega življenja Romanovih. Ob mojem obisku letos poleti je bil dvorec, do katerega vodi mogočen drevored, obdan z razkošnim parkom, zaprt zaradi prenove. Obe seriji so snemali še v sosednji Latviji v palači Rundale, ki je delo mojstrskega arhitekta Rastrellija, bolj znanega po Zimskem dvorcu v St. Peterburgu.



Filmski ustvarjalci so bili kos tudi največjim izzivom. Prizor St. Peterburga v plamenih so posneli z maketo gorečih lesenih mestnih vrat na enem najbolj slikovitih staromestnih dvorišč v Vilni, in to tako prepričljivo, da so bili domačini pretreseni, kako so lahko uničili tako čudovit primer kulturne dediščine.

Katarino Veliko je imenitno upodobila britanska igralska Helen Mirren, odlična interpretka vladarskih vlog. Prejemnica oskarja za vlogo britanske kraljice Elizabete II. je pred 15 leti snemala vlogo kraljice Elizabete I. prav v Vilni. Med snemanjem se je večkrat srečala z zdaj že nekdanjo litovsko predsednico in v dar dobila kozarček medu iz njenega zasebnega čebelnjaka.
Zdaj, ko je Vilna že prepoznavna filmska destinacija, se lahko obiskovalci zanimive dežele ob Baltskem morju s pomočjo spletnega vodnika, ki ga je pripravil Turizem Vilna, sprehodimo po sledeh razkošnih kostumskih dram.