V boj za žlico

Prvo po- ali medkoronsko dopustniško popoldne v »lepi njihovi« je bilo časom primerno. Nad kamnitim obmorskim mestecem je bila tišina, kopalci na plaži ob turkiz­nem morju so bili redki, kot da bi to razvajanje zadeli na loteriji. Še v lokalnem kafiču je bila za omizjem samo lokalna stalna​ klientela. Na mizici poleg pepelnika pa opomnik na neobičajno sedanjost – plastenka­ z razkužilom.

Nezamaskirana receptorka je skušala v prazni hotelski avli dajati vtis, da je vse tako, kot je bilo nekoč. Nobene grde besede na k ni izrekla, kot da v njihovih krajih nalezljive nadloge ne poznajo. Nekje tam zadaj pa se je spet pojavila plastenka z razkužilom. Našel jo je, kdor jo je hotel, a ni jih bilo veliko. Le kakšen Slovenec, ki upošteva pravila, četudi ga nihče ne nadzoruje.



Nič več ne bo tako, kot je bilo, so že pred časom napovedali turistični poznavalci in ob prvi večerji bi jim še verjeli. Na vratih jedilnice je pričakalo goste nasmejano dekle, nihče je ni ignoriral tako kot razkužila ob njej. A dobrovoljni natakarji niso nasedli iluziji starih časov, zajemalk in servirnih žlic za nobeno ceno niso izpustili iz rok. Peščica gostov se je disciplinirano postavila v vrsto, pokazala svojo izbiro, in kar dobro jim je šlo. Do trenutka, ko so natakarji iz neznanega razloga drug za drugim, vsi do zadnjega, ponik­nili iz vidnega polja in jedilnice.

Na svoji strani postrežnega pulta je gost potrpežljivo čakal na nekoga, ki se ga bo usmilil in mu postregel v medkoronskem slogu. Čakal je, a ni dočakal. Pa je vzel pravico, no, žlico v svoje roke in si naložil zaželeno. Ker zgledi vlečejo, se ve, kaj so naredili ostali. Sistem medkoronske postrežbe se je sesul ob prvi »čikpavzi«.

Zbudili so se v sončno jutro. Plaža je bila še vedno sanjska, prazni ležalniki razporejeni na razdalji, ki jo je najbrž določil domači NIJZ. A zadržki so padli in gostom je bilo že med zajtrkom spet dovoljeno šariti po krožnikih, sirovih ploščah in košaricah. Zelo zadovoljno so krožili med obloženimi mizami. Do prihodnjič …