Urške vseh dežel zbrane ob gorski katedrali

Uršlja gora, ki se dviga 1699 metrov visoko, je najbolj množično obiskana koroška gora in najvzhodnejši karavanški vrh v Sloveniji. Stoji med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem, ime pa je dobila po gotski cerkvi sv. Uršule, ki so jo začeli graditi že leta 1570. Je tudi najvišje stoječa slovenska cerkev, ki prevzame s svojo mogočnostjo, zaradi česar ji mnogi rečejo gorska katedrala.

Drugo ime za Uršljo goro je Plešivec – zaradi sivega apnenčastega vrha med gozdnatimi pobočji gore, ki spominja na plešo, malo pod vrhom se namreč konča gozdna meja. Na gori so tudi televizijski oddajnik, zgrajen leta 1962, ki deluje kot orientacijska točka in je viden iz daljave, planinski dom in nad njim spomenik koroškim borcem, ki so padli v bojih za Koroško v letih 1918 in 1919. Na gori, tako imenovanem Koroškem vrhu, stoji tudi križ, ki so ga postavili borci, ki so se v letih od 1918 do 1920 borili za severno mejo.

Uršlja gora ni priljubljena pohodniška točka le za Korošce, temveč za številne druge planince in romarje ter je pomembna postojanka na slovenski planinski poti. V soboto, 21. oktobra, ko goduje sv. Uršula, naj bi se na njej trlo Uršk, Urš in Uršul ter Uršik, saj peto leto zapored pripravljajo pohod Sto Uršk na Uršljo goro. Lani so kljub slabemu vremenu našteli 76 Uršk, tudi za to soboto vreme ne kaže najbolje, a se, kot nam je povedal oskrbnik koče Nejc Juvan, napoved še lahko spremeni. Je pa to nedeljo sneg za odtenek že pobelil Uršljo goro.

Razgledi so tisti, ki pohodnike vedno znova privabljajo na griče, hribe in v gore, saj je od zgoraj pokrajina videti drugačna, bolj magična. In ker je Uršlja gora osamelec, je pogled z nje čudovit in daljnosežen. Kot je opisal Tim Kolar Erat iz Zavoda za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti (ZKŠTM) Ravne na Koroškem, pogled ob jasnem vremenu seže do Triglava, Celovške kotline, dobro se vidijo Šaleška dolina, Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Košuta in drugi vrhovi Karavank, celo do Gradca v Avstriji.

Meja med deželama Koroško in Štajersko

Kot je poudaril sogovornik iz ZKŠTM, na Uršlji gori potekajo različne meje, tudi med nekdanjima deželama Koroško in Štajersko. Cerkev sv. Uršule stoji v naselju Jazbina, ki sodi pod občino Črna na Koroškem, obenem pa kot podružnična cerkev spada v župnijo Stari trg pri Slovenj Gradcu. Planinski dom upravlja Planinsko društvo Prevalje, vrh pa je na meji med občinama Ravne na Koroškem in Črna na Koroškem. A čeprav je Uršlja gora malo od vseh in obenem od nikogar, so jo za svojo vzeli vsi.

Nejc Juvan, mladi oskrbnik, ki je skupaj s partnerko Anjo Mustar vodenje planinskega doma prevzel lani, je povedal, da je večina obiskovalcev »vsakodnevnih«, torej domačinov, ob koncih tedna pa je veliko družin in pohodnikov iz drugih krajev Slovenije. Pridejo tudi tujci, večinoma gre za pohodnike, ki hodijo po Slovenski planinski poti (SPP). Čez Uršljo goro poleg te planinske transverzale med drugimi potekata še koroška planinska pot in transverzala po obronkih (mejah) Geoparka Karavanke. Kot je dodal Juvan, je sicer letos do avgusta še bilo srečati nekaj tujcev, potem pa jih ni bilo več, verjetno zaradi poplav.

Na spletu zasledimo, da na Uršljo goro lahko pridemo po desetih različnih poteh, tista najdaljša je z izhodiščem v Mežici in zanjo pohodnik potrebuje dobrih pet ur. Najbolj priljubljena pot na goro kot tudi najbolj primerna za družinski izlet pa je iz Naravskih ledin, ki terja uro in pol hoda. Vse poti so označene kot lahke planinske poti.

Poleg omenjenega pohoda Sto Uršk na Uršljo goro potekajo še drugi organizirani dogodki, denimo nočni zimski pohodi, Uršlarija – ko GRS in zdravstvene ustanove priredijo dogodek z vsebinami o varnosti v gorah, silvestrovanje, predvsem pa se na gori zvrsti kar nekaj svetih maš.

Največ ljudi se zbere na god sv. Uršule

»Maše, ki potekajo od maja do oktobra, se navezujejo na okoliške kraje, vsaka župnija en konec tedna organizira romanje, a najbolj obiskan in priljubljen je že od nekdaj god svete Uršule, ki velja za praznik gore. V širši okolici kmetje vzamejo dela prosti dan, da se lahko povzpnejo na koroško lepotico,« je med drugim opisal Juvan.

Kot otrok sem z družino nekajkrat šla na to goro in od takrat se najbolj spominjam, kako ogromna in mogočna se mi je zdela cerkev, ki stoji pod golim vrhom gore, na višini 1678 metrov. In res lahko v zvezi z njeno lokacijo, pa tudi njenim imenom zasledimo zanimive podatke. Cerkev naj bi stala na kraju, kjer iz Zemljine skrivnostne in skrivne notranjosti na površje nenehno sili močno zdravilno sevanje. Domačini radi povedo, da je kljub izpostavljenosti vremenskim spremembam popolnoma varna pred strelami, kot je pred leti v Slovenskih novicah pisal Primož Hieng.

Posvečena je sveti Uršuli, ki je gori dala tudi ime. »Cerkev je prav svojevrstna, tako po nastanku kot po videzu. Posebno je že to, da so v časih, ko se je med deželnim meščanstvom močno širil protestantizem, veliki kmetje sami sklenili visoko oziroma bliže bogu zgraditi veliko cerkev v slogu katoliške tradicije. V letu 1601, ko se je gradnja malo upočasnila, si jo je ogledal ljubljanski škof Tomaž Hren. Zavzel se je za cerkev in dal vsa potrebna navodila glede oltarjev, tako da je lahko že naslednje leto na nedeljo, 18. avgusta, v cerkvi posvetil tri oltarje, sv. Uršule, sv. Trojice in Device Marije. Čez sedem let, leta 1609, je posvetil še štiri oltarje. Cerkev je postala priljubljeno romarsko središče,« lahko preberemo na Wikipediji.

Uršula in povodni mož

Obstajajo pa tudi druge legende o tem, kako se je Uršula znašla na tej gori. Na vrhu gore je po eni legendi živel povodni mož, ki je prežal na mlada nedolžna dekleta. Tako je bilo vse do konca 16. stoletja, ko ga je v gorskem Črnem jezeru ugonobila krščanska svetnica Uršula, zavetnica devic. Osmoljeni neotesani divjak je svoj novi azil našel na Pohorju, na Velikih Kopah, kjer je še danes Ribniško jezero, svetnica pa se je ustalila na Uršlji gori.

Druga, a podobna verzija legende pravi, da je bilo na kraju, kjer zdaj stoji cerkev, nekoč jezero, v katerem je prebival povodni mož. Uršula je takrat živela na Pohorju, kjer pa ni bila najbolj zadovoljna, saj so pastirci preveč pokali z biči. Odločila se je, da se preseli na Plešivec, ki ga je opazovala s Pohorja. Ko je prišla na planino, je pokleknila na skalo. Tam so še danes vidni odtisi njenih kolen. Potem se je še malo sprehodila po gori in nenadoma se ji je noga udrla v skalo. Še danes je vdolbina v njej. Romarji vanjo že desetletja tiščijo svoje noge v upanju, da jih ne bodo nikoli več bolele. Uršula je povodnega moža nagovorila, da ji prepusti svoje bivališče, jezero pa »odnese« s seboj na Pohorje. In je odšel …

Na spletu je zaslediti še druge različice legende, so pa te, kot je videti, starejše od Prešernove Urške in povodnega moža ter z njim nimajo povezave – navdih za Povodnega moža je namreč največji slovenski pesnik dobil v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Je pa bila Uršlja gora navdih nekaterim drugim slovenskim avtorjem, med drugim Prežihovemu Vorancu oz. Lovru Kuharju, ki se je rodil v Podgori pri Kotljah.