Z malo domišljije vidiš hudiča, pekla pa tam ni

Med Spodnjo Savinjsko in Šaleško dolino je na planoti Ponikovski kras, štiri kilometre severno od Šempetra, ena največjih kraških jam na Štajerskem, urejenih za obiskovalce. Milijone let je potok Ponikvica tekel po tej planoti, pronical skozi apnenčasta tla in ustvaril kraško jamo – jamo Pekel. Kot marsikaj drugega v teh krajih je bila v nedavnih poplavah poškodovana, a so jo že kmalu spet odprli za javnost.

Kljub imenu ta več kot tri milijone let stara jama, ki leži na območju, kjer je bil nekoč rob Panonskega morja, na kar kažejo fosili v njej, prav nič ne spominja na Dantejev pekel in v njej ni nič peklenskega. Zakaj se tako imenuje, nakaže že prvo srečanje z jamo. S kancem domišljije namreč pred vhodom v skali vidimo podobo hudiča ali peklenščka. »Tam so nekakšna rogova pa oči, glava, ozek pas, noge,« s pomočjo svetilke izriše podobo hudiča Martina Cakič, turistična vodnica in predsednica turističnega društva Šempeter v Savinjski dolini.

Kadilo se je kot iz pekla

»Ta hudiček oziroma peklenšček je nekoč, kot pravi legenda, živel v jami. In tako kot si ljudje, kadar smo dolgo sami, želimo družbe, si je je zaželel tudi hudič. Ob potoku Peklenščica, ki priteče iz jame (pred tem se na površju imenuje Ponikvica), je videl mlada lepa dekleta, ki so prala perilo. Odločil se je, da jih bo odpeljal v jamo, da bi imel družbo. Pri tem pa je pozabil, da sonce ni njegov prijatelj. V trenutku, ko je prišel pred vhod jame in jih hotel ugrabiti, je izza hriba posijalo sonce in ga za večno vklesalo v skalo.«

Druga, bolj verjetna razlaga, zakaj je jama dobila tako ime, pa je, da imajo kraške jame vse leto stalno temperaturo, od 10 do 12 stopinj Celzija, in pozimi, ko je zunaj hladno, je tukaj vedno megla, zato so ljudje nekoč rekli, da se iz jame kadi kot iz pekla. Bili so namreč prepričani, da temačna luknja v podzemlje ne more biti nič drugega kot vhod v pekel. Čeprav so se ljudje jame nekoč bali, so jo kljub temu začeli odkrivati že kar zgodaj.

Za prvo omembo in začetek urejanja je zaslužen zdravnik iz Žalca, ki je leta 1860 pripravil jamo za obiskovalce in dal postaviti prve lesene brvi v začetnem delu. V drugi polovici 19. stoletja je zanjo izvedela širša javnost. Leta 1972 je za obiskovalce jamo usposobilo šempetrsko turistično društvo. Prvi jamarji, ki so jo na njegovo pobudo raziskali, pa so bili iz Prebolda.

Še danes za to znamenitost skrbi šempetrsko društvo. V njej je urejenih več kot kilometer poti (natančneje 1159 metrov), lani so obnovili električno napeljavo in dodali nove luči, ki ustvarjajo poseben ambient. »Tudi sicer naše društvo s prostovoljnimi akcijami skrbi za vzdrževanje. Po hudih poplavah na začetku avgusta je bil precejšen del jame uničen, zato je bila dober teden zaprta za obiskovalce,« pojasnjuje Martina Cakič.

Podzemni slap

Že ob vstopu v jamo nas spremlja zvok potoka, ki ga je slišati skoraj ves čas sprehoda skoznjo in deluje kot zvočna kulisa, iz daljave se mu pridruži še eno šumenje. To je čudovit podzemni slap s približno štirimi metri vodnega padca, zaradi česar velja za najvišji podzemni slap v Sloveniji, ki je obiskovalcem dostopen iz neposredne bližine.

Jama je sicer sestavljena iz dveh delov, spodnjega vodnega in zgornjega suhega. Kot pojasni sogovornica, je v celoti večja, vendar dostop do nekaterih rovov ni mogoč. Poti so lepo urejene, varne in primerne za obiskovalce vseh starosti; ob našem obisku si jo je ogledala skupina dijakov. Sicer pa po oceni Martine Cakič jamo vsako leto obišče od 10 do 15 tisoč ljudi. Zlasti v poletnih mesecih je veliko tujcev, predvsem iz sosednjih držav, iz Nemčije, Nizozemske, Belgije, imeli pa so tudi že turiste s Filipinov, Madagaskarja …

Krastače, orjaški ligenj, brokoli

V jami je veliko kapnikov, v začetnem delu so sicer nekateri polomljeni, saj je bila včasih prosto dostopna. Stalaktiti, stalagmiti, kapniški stebri se lepo svetlikajo, še lepše v deževnem vremenu, je pripomnila vodička. Posebej zanimivo je opazovati, kako so se kapniki oblikovali v različne oblike: v njih vidimo podobe krastače (stalagmit), nad katero je orjaški ligenj (stalaktit). Pa nasad brokolija, špagetki, orgle (ker so v notranjosti votle), kakor našteva vodička. Ni si težko predstavljati odprtih ust mlajših obiskovalcev, ki opazujejo stvaritve narave v tako različnih oblikah. Je pa treba, kot opozori Martina Cakič, biti posebej previden in spoštljiv, saj kapniki rastejo zelo počasi, le približno milimeter v desetih letih. V jami je med drugim čokoladna dvorana – kapniki so obarvani v rjavo barvo, vidimo pa lahko krasen »ledenik« oziroma belo sigo.

V jami je tudi življenje. Najbolj znani prebivalci so netopirji, ki se sicer čez dan večinoma skrivajo. »Včasih se pokaže kakšen. So pa prijetne živali, njihova najljubša hrana so komarji, mušice in muhe. Zato poskušamo že najmlajšim predstaviti, kako pomembno vlogo v ekosistemu imajo netopirji.« Prav tako so v jami potočni raki (kanibali), ki so se navadili življenja v temi. »Ti so hkrati dober znak, da je voda dokaj čista,« poudari sogovornica in doda, da v jami srečamo še jamske kobilice, polžke, hrošče, pajke.

Če sicer med sprehodom skozi jamo – voden ogled traja približno 45 minut – ves čas slišimo pretakanje vode, šumenje podzemnega slapa, pa lahko v tako imenovanem tihem rovu doživimo popolno tišino, ne da bi za seboj »zaprli vrata«. Z vodičko uživava v trenutku tišine. »Ta rov je tudi izjemno akustičen, včasih z obiskovalci kaj zapojemo,« pravi.

Gozdna in geološka učna pot

Iz mokrega v suhi del jame se povzpnemo po stopnicah, in sicer 42 metrov visoko, kar je približno toliko, kot bi prehodili 13 nadstropij v stolpnici. Tako iz jame pridemo na zgornji strani, kjer sicer poteka del gozdne in geološke učne poti Gozdovi so pljuča Pekla. Zanjo in za vodenje skrbijo gozdarji Celjskega gozdarskega društva in žalske enote zavoda za gozdove. Slaba dva kilometra dolga pot je urejena po krajinskem parku Ponikovski kras in popelje obiskovalce skozi gozdove, ki obdajajo jamo Pekel.

Na učni poti so predstavljene številne vsebine, posebna pozornost je namenjena odnosom v gozdu in ekologiji (umiranje, zaraščanje in krčitev gozdov, gozdna tla) ter krasu in kraškim pojavom. Na Ponikovskem krasu, ki je zdaj zavarovan kot krajinski park, je ostalo obilo vrtač, požiralnikov, ponikalnic in jam.

Jama je zaprta od novembra do marca, ko netopirji dremajo. »Pozimi nimajo kaj jesti, zato se zavlečejo sem, na strop jame. Hibernirajo, telesne funkcije dajo na minimum. Vsake tri tedne se sicer zbudijo, pojedo, če najdejo kaj, sicer pa dremajo.« Še do 17. septembra bo jama odprta vsak dan, nato pa do konca meseca vsak petek, soboto in nedeljo z vodenjem ob 11., 13. in 15. uri. Oktobra so vodeni ogledi jame le ob sobotah in nedeljah, ob istih urah.