Kot iz starega jugoslovanskega filma

Na vsem lepem me preplavijo spomini na Beograd. »Morda to ni mesto, v katerem sem bil najsrečnejši, toda je vsekakor mesto, v katerem tudi dež, ki pada, ni preprosto dež.« Besede, ki jih je bosanski pesnik Izet Sarajlić izrekel za svoje Sarajevo, brez težav veljajo tudi za Beograd, kamor sem prišel prvič, ko sem bil mlad in je obstajala še neka druga država. V nekem drugem stoletju. Kako so bila v resnici videti sedemdeseta leta v Beogradu, ko so fante, ki so prišli tja služit vojsko, dekleta vabila na domače zabave, o katerih je govorila vsa Jugoslavija? Preprosto: kot zgodba iz starega jugoslovanskega filma.

Prispel sem z vlakom. Vstop v mesto z velike pokrite postaje Beo­grad Centar še danes velja za najbolj izvirnega. Stvar je pravzaprav enaka kot v Grčiji, kjer ima podoben status Megas limen, veliki pristan v Pireju. Najpogostejša misel na jugoslovanskih vlakih tistih časov je bila samo kratko vprašanje: kdaj bomo prispeli? Jugoslovanske železnice so namreč potovale z zamudo. Zanimivo je, da so mednarodne vlakovne kompozicije, povezujoč Atene s srednjo Evropo prek Balkana, prihajale na svoje cilje z večjo, večurno, zamudo kot lokalni vlaki, na kar smo se preprosto – navadili.

Na vlakih si lahko – če si se naveličal opazovati sopotnika, ki je v kupeju sedel za mizico, na kateri sta na razprostrtem mastnem časopisnem papirju ležala čebula in razčetverjen piščanec – sledil traku nežno modrih cvetov, ki se je vlekel ob progi in z neskončnim ponavljanjem tega vtisa ustvarjal dodaten in globlji pomen lepoti. Navsezadnje je bila Jugoslavija v nekem trenutku država, ki je imela največ narodnih parkov v Evropi. In še – z največjo zamudo je vozil prav vlak z najlepšim imenom – Akropolis ekspres. Njegova napoved v Ljubljani – »ekspresni vlak Akropolis ekspres iz Aten, Soluna, Skopja, Kosovega Polja, Beograda, Zagreba, ki nadaljuje vožnjo na Jesenice, v Salzburg, München, prihaja na tretji peron« – mi še danes zveni kakor čarovnija. Le da je bil zaključek napovedi največkrat drugačen: »Vlak ima ob prihodu 270 minut zamude.«

Med dvema velikima rekama

A pišemo o Beogradu. Odkar so ljudje prvič naselili ta košček kop­nega, ki se zasaja v vodo, je predstavljal življenje za tiste, ki so se ga držali, in smrt za vse, ki so ga izgubili. Njegov premec zahaja med dve veliki reki in gleda proti vzhodu, prek širne panonske ravnice. Za njim leži varnost. Valovita zem­lja in gozdovi. Šumadija. Gladina mogočne Donave, reke, ki povezuje Evropo, valovi skoro neprestano, ko jo gledaš z varnih bregov. Njena voda se spreminja, najlepša je, ko pogosto kar naenkrat postane grobo, trepetavo srebro na tistih mestih, kjer sonce prebije vijoličasto sive oblake.

Sedemdeseta leta v Beogradu so bila Čoletov April u Beogradu: … uzaludno tražim/usne jedne djevojke što se tako divno mazi/april u Beogradu miluje joj kosu/ispod Sav­skog mosta to je možda ona/al' je drugi ljubi … Bila pa so tudi ljudje, ki so stali na nadvozih nove avtoceste in čakali na nove čudeže. Po enem takih, progi Beograd–Bar, je odpeljal prvi vlak – s celotnim maršalatom na čelu, seveda. Vsa najstniška Jugoslavija je takrat norela za svetlolaso zagrebško igralko Marino Nemet, ki je v filmu Ljubezensko življenje Budimirja Trajkovića odigrala glavno vlogo. Film so posneli v Beogradu in obisk prizorišča snemanja – izstopajoči stanovanjski nebotičnik na vzhodu, imenovan Istočna kapija – je bil na eni mojih (kot bi dejal Werner Herzog) v krokarsko tuhtanje zatop­ljenih hoj zanimiv cilj.

Beograd je bil vedno tudi mesto z objemom, pravim balkanskim, ki ga ne moreš doživeti nikjer v Evropi. Morda prav takšnim, kot ga opiše angleška pisateljica Rebecca West, ki pred drugo svetovno vojno potuje po Balkanu (z vlakom, se razume): »Hotelska vrata se odpirajo, da bi omogočila vstop kmetu, ki vstopa brez naglice in naravno, držeč v rokah črno jagnje. Nosi meščansko obleko, čez katero ima telovnik iz jagnječje kože, črno kapo in usnjene sandale z navzgor zavihanim vrhom; ženska roka, morda materina, mu je izvezla vzorec na srajci. Gleda okoli sebe, toda tistega, ki ga išče, ni tu. Stoji nepremično kot bizantinski kralj na freski, medtem ko se jagnje zvija in crklja v čvrsti zibelki njegovih rok …«

Saga o izginjanju

Ulica Knez Mihailova gre z vrha beograjskega grebena od trdnjave Kalemegdan do Terazij s Črno vdovo in hotelom Moskva na trg Slavija, najbolj kaotično prometno točko mesta. Anica, moja beograjska teta, sicer pravi, da so dela za ureditev tega krožišča že v polnem teku. Škoda, tako umira še ena nostalgija. Vožnjo prek Slavije (ki se ji zelo težko izogneš, če hočeš v drug del mesta) sem vedno doživljal kot dejanje pravega poguma. Knez Mihailova je epska cesta. Tukaj se še vedno vsak večer dogaja veliki korzo, fascinantni dvoboj premetenosti in privlačnosti med spoloma in mladostjo. Pravi road movie med ostanki ideoloških togosti in bleščicami zahodne blaginje. Claudio Magris v svoji Donavi, velikem epu o reki, omenja srbskega pisatelja Moma Kaporja, ki (le kdaj, če ne v sedemdesetih prejšnjega stoletja) v romanu Foliranti opisuje prav ta razkorak, ki vse do danes ni izginil v popolnosti. Njegovi junaki – zmedena generacija – izginjajo in z njimi stari Beograd v vrtincu novega, kdo ve, morda bolj kratkotrajnega, porajajočega se v čedalje hitrejših ritmih zgodovine in človeškega življenja.

Sotočje Donave in Save je meja, kjer se lahko popotnik na bregu v Zemunu, od koder je prišel tudi Alexander Kinglake, ki je kot eden redkih potopiscev potoval po Balkanu, preden so ga zapustili Turki, gledajoč proti kalemegdanski trdnjavi, še počuti domače. Na drugi strani reke se zanj začenja tujina, tuje ozemlje. Ta občutek, ki so ga opisovali in doživljali številni obiskovalci iz preteklosti, prav ta pogled čez izgubljeno mejo, ki je bila zanje še vedno meja njihovega sveta, danes predstavlja izginjanje zgodovine Beograda, ohranjene sicer v nekaterih spomenikih. Vendar – Claudio Magris tu postavlja zanimivo teorijo. Nevidna podstat – dobe in civilizacije, ki so se razkrojile kakor listje, ki se zmrvi v zemljo – bi morala zadostovati, da Beograd ostane mesto, ki se nenehoma obnavlja.

Večno mesto

Knjiga Aleksandra Diklića Beograd – večiti grad (Beograd – večno mesto) potrjuje Magrisovo hipotezo. Ne nazadnje je tukaj pračlovek iz Vinče ustvaril prvo kulturo. Zdi se, kot da izvira prav iz Donave. Tudi argonavti so pristali ob grebenu Kaualak, današnjem Kalemegdanu, in le želja po neskončnosti jih je odvedla dalje. Ta slika beograjske preteklosti mi noče iz glave. Rimski cesar Julijan Odpadnik je bil rojen v Beogradu in veliki Mozart je avstrijskemu maršalu von Laudonu, ki je leta 1789 v treh ted­nih iztrgal mesto iz turških rok, posvetil dramatično posmrtno glasbo.

Po Beogradu rad hodim. Zaljub­ljenci sedijo v parkih, tudi pozimi. Otroci zavzamejo igrala takoj, ko posveti sonce. Študentke se sprehajajo z najnovejšim Murakamijevim romanom pod roko. Dekle v razcefranih kavbojkah pije kokakolo. V majhni kavarni na Kalemeg­danu po naključju najdem koh – biskvit iz pšeničnega zdroba, ki ga je nekoč pripravljala stara mama na ljubljanskem Mirju. V lokal vstopi mlad par, povesta, da diši do parka, kjer sta posedala malo prej. Nista še slišala za sladico, ki je nadomeščala torte v naših časih. Ko to omenim teti Anici na Voždovcu, v ogromnem nebotičniku, v katerem njeno stanovanje v dvajsetem nadstropju gleda na tri strani sveta in košava kot v kakšnem vesternu ledeni zimska okna, jo spomin premami in takoj se loti dela. Cimet, vanilja in rjavi sladkor kmalu pomikajo svoje von­jave čez pohištvo v vse prostore.

Trdno stopam po asfaltu mesta. Rad bi več stvari. Morda bi vstopil v brivnico, v kateri bi brivec med striženjem kadil moravo in bil užal­jen ob omembi napitnine. V zapletenem pogovoru o podvigih nogometnih klubov Crvena zvezda in Partizan, polnem slenga, bi lahko dokazal, da obvladam jezik domačinov. Rad bi, da mi kdo pove, kako je bil videti Štefan Lazarević, najlepši vitez Evrope in graditelj Beograda. Rad bi našel točen kraj, kjer je pod Hunyadijevo roko umrl Ulrik II., poslednji Celjan. Rad bi, da bi Orient ekspres še enkrat ustavil v Beogradu. Rad bi čutil mesto »kot velikega sanjavega mačkona, ki se leno umiva na blagem oktobrskem soncu«. Tako ga je začutil pisatelj Momo Kapor, Ivo Andrić, morda največji od vseh, ki so kdaj hodili po njegovih cestah, pa je zapisal: »Nad Beogradom sije sonce, kot da ne bo nikoli več zašlo. Ko pa prične zahajati, v jesenskih dneh, ugaša kakor žerjavica v vodi. Zdi se mi, da ne zahaja samo sonce, ampak tudi zemlja z njim. Skupaj s soncem potone moder gorski greben v daljavi in nato se prične izgub­ljati še sremska ravnica, zvijajoča se kakor naslikano platno.«

Ostane upanje, da se vrneš

Ameriški pisatelj Erskine Caldwell je ob koncu svojih dni, preživetih v Beogradu, povedal, da mu je to mesto ozdravilo dušo, ko je v neki fazi svojega življenja potreboval srečanja z ljudmi, ki ga ne bodo jemali površno, kot to počno v njegovi domovini. Z ljudmi, ki sedijo ure in ure za mizo in se družijo, pojejo neke pesmi in si imajo vedno toliko povedati. Prav zato je iz Beograda težko oditi. Ostane ti le to, da upaš, da boš nekoč lahko nadaljeval, kjer si se ustavil. In ko moraš kreniti na svojo pot, ti besede Briana Aldissa iz njegovega potopisa Cities and stones: a Traveller's Jugoslavia (napisanega seveda v sedemdesetih, saj niste presenečeni, mar ne?): To je zelo neugodno za človeka, kot sem jaz, ki rad po turško zvije noge in se pogovarja v nedogled, niso v ne vem kako veliko tolažbo.