Med priljubljenimi otoki se še najdejo skrivališča za samotarje

Lepota plovbe po Egeju ne zaostaja za lepoto otokov. Po morskih poteh se potuje kakor prek fine stare viktorijanske gravure, posute s pradavno arheologijo, med pustimi ožinami in rti nikoli izmerjene veličine, torej tistimi, ki so jim v starih časih rekli preprosto – vzvišeni.

Dva sta, Hios in Samos. Velikana. Samos je na nenavaden način opustošil Mark Antonij. Ljubitelj pijače in kaotičnih zabav je tukaj prirejal razuzdana praznovanja; eno od njih je trajalo več mesecev, nanj so prišli vsi, ki so kaj pomenili v tistem svetu. Pri pripravi mu je pomagala Kleopatra. Samos je izbral zaradi vina. Samoško vino namreč slovi daleč naokoli, čeprav to sploh ne pomeni, da bodo turistu v domačih tavernah postregli z njim. Vse malo spominja na švedska turista, ki sta v Portorožu tik ob morju jedla patagonske kalamare.

Zgodba o sosednjem Hiosu je zgodba o rastlini – mastiki – in njenem bajnem vonju, zaradi katerega je bila v turških haremih tako iskana. Ko zarežeš v njeno steblo, izteče sok, iz katerega se dela žganje. Vredno preverbe je, ali po tavernah Hiosa še strežejo podmornico – žlico mastike v sladkorju, potopljeno v kozarec hladne vode. Še večjo slavo pa je otoku podaril svetovni popotnik William Lithgow, ki je v svoji Popolni razpravi o redkih pustolovščinah zapisal nekako takole: »Ženske s Hiosa so najlepše – so angelska bitja – med vsemi Grki na Zemljini krogli. Toda njihovi možje so njihovi zvodniki, in ko vidijo, da prihaja tujec, ga takoj vprašajo, ali želi ljubimko.« Morda je to res veljalo v 17. stoletju, ko je potoval Lithgow, toda popotnik tudi v današnjem času ni povsem imun proti posebni vrsti nočnega življenja. Noči tukaj so sijajne in nebo je kot stara čipka. Pa še rekli smo, da je zločin prezgodaj zaspati na grških otokih.

Severni Egejski otoki

Če je bil Eresos na Lezbosu res Sapfino rojstno mesto, potem je pesnica svoje pesmi pisala s hrbtom obrnjena proti turškemu kopnemu. Intelektualci z Lezbosa so bili visoko cenjeni v antičnem svetu, čeprav je imel vsaj Aristotel o tem zanimivo presojo. Obstaja anekdota, da je Teofrasta izbral za učitelja v svoji šoli, ker mu je bilo najbolj všeč vino z njegovega otoka, Lezbosa, seveda. Sosedje na Limnosu o tem verjetno ne vedo prav dosti, so pa še danes ponosni, da je tukaj po izgonu z Olimpa svojo kovačnico postavil Hefajst. Vulkanska otoška pokrajina je ustrezna podlaga zanimivi legendi.

Še malo bolj proti severu leži Samotraka, morda najbolj skrivnosten kos zemlje na tem morju. Z visoke mesečeve planine Fengari je menda Pozejdon opazoval, kako gori Troja. Pisatelj in popotnik Lawrence Durrell tukaj ni nikoli pristal: »Ni mi bila všeč, mračna je in divja, kar slutil sem kanibale, kako grejejo svoje lonce za kuhanje, in sklenil sem, da ostanem na varni palubi.«

Njegove besede so verjetno prestroge, toda težko razložljiv poganski kult kabiri – skupina med seboj povezanih bogov plodnosti – je dolgo držal otok v popolni izolaciji, vse dokler niso tudi tu prevladali bogovi z Olimpa. Glavna oboževalca tega kulta sta bila Filip Makedonski in njegova soproga, starša fanta, ki se je sam razglasil za boga. Imeni Skiatosa in Skopelosa, otočkov v bližini, sta izpeljanki iz besede skia – senca, kar se lepo prilega njunemu pokrovu iz zelenega gozda. Na sosednjem Skirosu je v zalivu Trebuki, dobrem sidrišču v morski ožini, na francoski bolniški ladji v času prve svetovne vojne za posledicami tifusne vročice umrl veliki angleški pesnik Rupert Brooke.

Kikladi

Mornar se s severa Egeja odpravlja na jug, njegove oči se le počasi prilagajajo izraziti spremembi. V divjem soncu se zdaj iz morja dvigajo kraji, kjer topel veter prasketa v suhi travi, kakor da potuje skozi star rumen pergamentni papir. Ta svet, kot božična nogavica poln majhnih in večjih kamnitih oaz, je nova dežela. Prihajajo Kikladi. Največji in najbolj rodoviten od vseh je Naksos, pa še bog Dioniz ga je osvojil in se na eni njegovih oddaljenih plaž zaljubil v Ariadno, ki jo je Tezej tukaj zapustil in sam odšel naprej.

Ko vpluje v pristanišče, se popot­nik najprej zagleda v otoček, na katerem razmetane razvaline potrjujejo obstoj antičnega templja. Pravijo, da je posvečen Apolonu, pesniku in bogu, čeprav nekateri domačini omenjajo tudi Dioniza. Verjetno bo bolj držalo tisto prvo, saj velja na otoku zanimiv običaj. Če te staroselec pošlje k vragu, ti reče, da pojdi k Apolonu, kar hitro postane dober nasvet, saj se na drugem koncu otoka skriva vas Apolon, nekoč najlepši kraj. Skromno vasico poleti preplavijo avtobusi izletnikov, ki prihajajo na dolge večerje v ribje taverne in hipni ogled – ali še to ne – mogočnega kamnitega Apolona, ki v antičnem kamnolomu leži verjetno vse od tedanjih časov.

Kratek skok na sosednji Paros je skok iz ene epohe v drugo, od enega pesnika k drugemu, tokrat k velikemu poetu Jorgosu Seferisu. Trdil je, da je to najlepši otok od vseh in da se je sklop njegovih ulic, hiš in trgov gradil, kot je to želela glasba. Tukaj je preživljal poletja, sprehajal se je med bleš­čečim koloritom mesteca in iskal svoje velike stihe. Ko je prišel v Stockholm po Nobelovo nagrado, je na letališču podaril šopek hijacint, ki jih je nabral sam.

Kar koli je že množični turizem naredil znamenitemu Mikonosu, ta otok je nemogoče izpustiti. Ne obstaja namreč nič tako v popolnosti podobnega risbi, kakršno si je z nihajočimi sencami in buhtečim neredom beline zamislil kubizem. Kolonade in vijugave ulice, iz katerih molijo neobičajni balkoni, vodijo naprej in vse dlje, počasi se obračajoč spet proti sebi, z namero, da oblikujejo labirinte, v katerih se občutek za smer povsem izgubi. Vemo, Mikonos je postal pojem za divje nočno živ­ljenje, toda Stefan Siriotis, visok vladni funkcionar, je dokazal, da je mogoče preživeti poletje tukaj tudi na skrivaj in povsem sam. Na svoji ladjici je živel v skrivnih zalivih, ločen od vsega, redko prihajajoč v mesto po skromna živila, lečo, špinačo in vino. Živel je kot morska ptica, plaval na oddaljenih plažah, bral in spal čez dan, ponoči pa užival v zvezdah vseh velikosti, družbi delfinov in morju, črnem kot čokolada. Ob tem se zdi, da je ptič Feniks še vedno na grških otokih – in čaka svoj čas.

Vse to ni nič manj resnično, kot je resnična strašna, toda slavna izgubljenost Delosa, onstran preliva. Otoček – Leto je tukaj rodila Apolona – je kraj, kjer popotnik stoji na zapuščenem dvorišču, na katerem veter kot mlatilnica raznaša pleve okoli njegovih členkov, in se čudi naporu, ki so ga bili pripravljeni vložiti predhodniki, da bi pustili svoje sledove na tako pustem mestu. Gol otok iz rjavega peska so že kdaj presušile in opus­tošile sape morja, ki se sprehajajo prek poslednjih sledov starih časov. Tukaj škržati ne pojejo. Oni so drugačna bitja; ljubijo senco in violinsko spremljavo vode, ki teče.

V osrednji skupini Kikladov so razdalje med otoki kratke, popot­nik pluje bolj z očmi kot s pomočjo navigacije. Od manjšega kamna do večje skale na morju se pomika in ves čas ga boža veter blagega zvoka. Nočna plovba je užitek. Na Tinosu – za Grke nekakšnem Lurdu – obišče kapelo čudodelne Marije, ki zastopa moderen kult, nastal ob vstaji proti Turkom v začetku 19. stoletja. Otok Siros ga opozarja, da se je tukaj dogajalo marsikaj: eden od filozofov je Pitagoro učil matematiko in mu razjasnil pomen krožnice, lord Byron je v teh vodah trpel morsko bolezen, Herman Melville pa napisal sijajno pesem o otoškem pristanišču. Po izkrcanju na malem Kitnosu našemu popotniku prvi človek, ki ga sreča, čemeren menih, z dežnikom, odprtim pred vročino, in sedeč na oslu, jasno reče: »Nihče ne prihaja sem. Zakaj bi vi?« Res, otoki so idealen kraj, da se včasih kakšnega meniha malo pozabi v provinci.

Folegandros je še en otok, primeren za samotarje. Nekoč je tukaj živela Hloi Peploi, umetnica, ki jo je poznal Durrell, in slikala v pozabljeni vasici. Na Amorgosu, zdaj znanem po kultni Bessonovi Veliki modrini, gre obiskovalec seveda v Hozoviotisso, bel samostan, pripet na ogromno oranžno steno. Otok Ios pa se ponuja kot logična postaja za poslednji dan na Kikladih. Pravijo, da je sem prišel Homer – umret. Veliko krajev se ponaša s tem, da se je v njih rodil, le Ios pa velja za mesto njegove smrti. Homerjev grob leži v popolni samoti na severni strani planine Pirgos, kjer samo divja trava šušti v kikladskem vetru. Pes­nik gleda proti vzhodu, proti Aziji in oddaljenim ravninam Troje. Zdi se, da ob obisku tu umolkne celo veter.

Domača skupina

Tudi to že vemo – edini pravi vstop na obale svetlobe je atenska luka, Pirej. Veliki pristan. Zato poimenovanju otokov v bližini ogromnega pristanišča, Domača skupina, ne oporekamo. Bilo bi nesmiselno. Največ ljudi prihaja avgusta. Edino dejstvo pri tem je, da je prav avgust najbolj neus­miljen mesec v Grčiji. Vročina je surova in Pirej strašen. Kaos neobvladljiv – razen če znaš med orjaškimi ladjami videti globine, polne senc, kakor napolnjene s črnilom. Pomirjajo, kot film. Slovita grška igralka Melina Mercouri in Nikoli v nedeljo.

Parter pirejskega zaliva je otoček Salamina. Tudi brez daljnogleda lahko s svoje barke pomorec opazuje vsak kos obale in zaliv, od koder so Grki leta 480 pred našim štetjem izvedli obupani juriš in na presenečenje vseh prebili perzijsko bojno črto. Blizu na obali je stara beneška trdnjava, točno na mestu, kjer je strašni perzijski kralj Kserks postavil svoj zlati prestol, da bi opazoval zmago, ki ni nikoli prišla. Nad Salamino je Egina in za njo Poros, najlepši balkon. Njegova luka se tako ovija v krog, da pristanek sploh ni potreben. Samo nagneš se čez ograjo plovila in naročiš hladen ouzo v taverni ob morju. Duh tega otoka spominja na Las­tovo. Med plovbo v pristan barko obkrožijo gozdovi in znajde se v vonju borovcev, ki valovi prek mirne vode v luki. Vse je zeleno od oljk ter rumeno od limon in povsod se sliši cvrčanje od sonca opitih škržatov.

Še Hidra in konec. Pristanek na nekoč hipijevski Hidri, kjer je živel kanadski pevec Leonard Cohen in ki je pozneje postala Saint-Tropez Grčije, je dober zaključek. Dober konec za dobro spoznanje. Ko pomorščak spet postaja kontinentalec, ne obžaluje ničesar. Uspelo mu je vsaj eno, morda najpomembnejše – na grških otokih se je dotaknil roba Skrivnosti.