Treking po treh podzemnih lepoticah

Postojnska jama velja za eno najbolj atraktivnih na svetu, z veličastnimi kapniki in pestrim živalskim svetom. Ljubitelji pohodništva lahko podzemni raj doživijo na malo drugačen način, in sicer na trekingu po treh jamah – Postojnski, Črni in Pivki jami. Dobrih sedem kilomet­rov hoje ni napornih, saj je pot speljana po ravnem, pogledi, ki se odpirajo, pa so vredni čisto vsakega koraka. Če kaj, je ravno jamsko podzemlje tisto, ki da človeku misliti, kako majhen in nemočen je v primerjavi s silami narave.

V Sloveniji vsako leto odkrijejo približno 500 novih jam. Postojnska je s svojimi dobrimi 24 kilometri ena daljših in zelo verjetno tudi najbogatejša s stalaktiti in stalagmiti. Postojnski jamski sistem sestavlja pet jam – Postojnska, Črna in Otoška ter Pivka in Magdalena jama – slednja je pravzaprav jašek, ki vodi naravnost do reke. Tri ure dolg treking smo začeli z vožnjo z jamskim vlakcem – leta 1872 je bila tu odprta prva železnica v kapniški jami na svetu –, nato pa v skupini, v kateri smo se zbrali domači in tuji turisti (vodenje zato poteka v slovenskem in angleškem jeziku), vzeli pot pod noge in se najprej sprehodili po Postojnski jami. Človek se ne more načuditi, kako je lahko narava ustvarila na videz krhke, pa v resnici mogočne stalaktite in stalagmite.



Odgovor na vprašanje, kako so nastale jamske skulpture, najdemo, če v njeni globini utihnemo in za trenutek prisluhnemo zvokom. Ni jih veliko, le kapljice vode je mogoče slišati. Deževnica, ki počasi pronica skozi površje, po poti nabira različne snovi in tvori kapnike. Kapniški stebri, stalaktiti, stalagmiti, pa špageti in zavese, nas poučuje vodnik, ko okrog sebe občudujemo čudovite kamnite kreacije. Špageti, na primer, lahko zrastejo do devet metrov in na tisoče jih je v tako imenovani Špagetni dvorani.

Do Ruskega mostu, ki so ga v času prve svetovne vojne zgradili ruski vojni ujetniki, je za nami dobre pol ure trekinga, zgodb pa že vse polno. Od tiste, da kapniki rastejo neizmerno počasi – od 10 do 30 let potrebujejo za en sam milimeter – do lastnosti jamske klime. Temperatura v Postojnski jami se giblje okrog 10 stopinj Celzija, ko se bomo približevali Črni, bo občutno padla.

Globalne spremembe jami v prid

Zaradi globalnega segrevanja tudi povprečna temperatura v jami narašča; v 15 letih se je po vodnikovih besedah dvignila za približno dve stopinji. Zanimivo je, da to presenetljivo dobro vpliva na jamsko okolje in podnebne spremembe so zato jami celo v prid. Večina kemijskih procesov zaradi višje temperature namreč poteka hitreje, tudi rast kapnikov. Obiskovalci – pred nekaj dnevi je Postojnsko jamo obiskala 40-milijonta turistka – seveda posegajo v občutljivo podzemno okolje, a so z nekaj ukrepi te vplive minimalizirali.

Pred začetkom trekinga so nam – povsem nevede – na primer očistili podplate na čevljih. Lase, mikroskopsko majhne delce oblačil, kože, dlake, ki jih za seboj nehote puščamo ljudje, sperejo z vodo, umazanija se ulovi v talne filtre, ki jih izpraznijo in nesnago odnesejo na površje. Vlaga v jami je skoraj stoodstotna, kar ustreza tudi ljudem s pljučnimi obolenji, astmo, različnimi alergijami, nas pouči vodnik. Treking po treh jamah tako ni samo nabiranje kilometrov, pač pa zgodb in izkušenj preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Jama je že od odkritja leta 1818, ko je v »nov svet, v paradiž«, kot ga je sam poimenoval, stopil Luka Čeč, veljala za izjemen turistični potencial. V Jugoslaviji je bila celo eden najpomembnejših protokolarnih objektov. Dokaz za to je dejstvo, da jo je jugoslovanski predsednik Josip Broz - Tito z ameriškim generalom obiskal že dvajset dni po koncu vojne.



Čeprav živi v Postojnski jami 117 živalskih vrst, od stonog, rakcev, psevdoškorpijonov do kobilic in netopirjev, prav veliko od njih na trekingu nismo imeli. Razen netopirja v Črni jami drugih živali namreč nismo uzrli. Prehod med Postojnsko, Črno in Pivko jamo omogočajo umetni rovi, ki so jih v vojaške namene zgradili Italijani. Po neizpeljanem načrtu naj bi se predor iz Pivke jame nadaljeval v Planinsko jamo, katere izhod je bil prav na italijansko-jugoslovanski meji. Umetni rov omogoča lahek prehod iz ene jame v drugo in je kot tak priložnost za spoznavanje veličine postojnskega jamskega sistema.

Do Črne jame pelje tako imenovani Bertarelijev rov in v njem takoj začutimo, da se je ohladilo. V Črni jami je povprečna temperatura namreč občutno nižja kot v Postojnski, zato se na treking nikar ne odpravite v poletnih oblačilih in zlizanih športnih copatih. Ko človek po 500 prehojenih metrih pomoli glavo iz rova, znova uzre trohico dnevne svetlobe. In občutek je prav prijeten. Tako globoko pod zemljo je namreč občutna odsotnost vsakršnega vonja in zvoka, zato po vrnitvi na prosto znova oživijo človeška čutila. Vodnik pripoveduje, da je Črna jama dobila ime po velikem gozdnem požaru, ki je na površju divjal pred sedem tisoč leti in »pobarval« njeno notranjost. Opazna je zato razlika med starimi in novimi kapniki – slednji so povsem beli.

Petrov padec v Črni jami

Pot nas iz Črne jame vodi navzgor, na dnevno svetlobo, v gozd in na sonce, toploto, preden se znova spustimo nazaj v globel – v Pivko jamo, še eno kraško lepotico, v katero vodi udorna vrtača. Privlačen je zlasti pogled na reko, ki ob močnem deževju, kot je povedal vodnik, opazno naraste in onemogoči hojo po jami. Od vhoda v Pivko jamo se pohodnik po 317 stopnicah (priznam, da jih nisem štela) spusti 65 metrov globoko, ob vračanju proti Črni jami mu je ob boku vseskozi reka Pivka.

V rovu, ki ga pred vrnitvijo prehodite še drugič, le da tokrat v nasprotni smeri, vodnik pripoveduje, kako veliko delo so v Postojnski jami v preteklosti naredili Italijani in Avstrijci. Sistematično, strokovno in znanstveno so raz­iskovali podzemlje in ga geodetsko tako dobro izmerili, da se lahko na te podatke zanašamo še danes. Iz preteklosti Postojnske jame in njenih rovov pa izvira še ena zanimiva zgodba – predor, ki vodi proti izhodišču, so Italijani med drugo svetovno vojno skopali, da bi skozenj zvlekli top in se jugoslovanski vojski tako prikradli za hrbet.



Tega sicer niso uresničili, saj je država prej kapitulirala, so pa Postojnsko jamo nato izkoristili Nemci in vanjo skrili 700 sodov letalskega goriva. Partizani so v noči z 22. na 23. april 1944 zažgali skladišče – gorelo je sedem dni, počrneli kapniki pa so še danes spomin na tisto težko (in hkrati zmagoslavno) poglavje slovenske zgodovine. Za filmofile samo še ta detajl: če bi mali Peter iz znanega povojnega filma v resnici padel v luknjo, bi se to zgodilo prav v Črni jami, tik pred nosom radovednih pohodnikov.