Spregledanih kotičkov je veliko, a je težje priti do njih

V Pomurju, tako kot po vsej Sloveniji, je veliko od glavnih turističnih tokov odmaknjenih in od množic atrakcij željnih obiskovalcev spregledanih turističnih kotičkov, ki pa so pogosto veliko bolj pristni in lahko tistim, ki se potrudijo priti do njih, ponudijo bolj neposreden stik s pokrajino in ljudmi. Izbrali smo nekaj takšnih, ki jih vodijo predvsem lokalne skupnosti, društva ali zagnani posamezniki in ki bi jih bilo zanimivo obiskati.
 

Ekosocialna kmetija Kocljevina v Prosenjakovcih

Že dobrih pet let deluje v nekdanji stražnici in begunskem centru v Prosenjakovcih ekosocialna kmetija zavoda Kocljevina. Odkar je občina Moravske Toplice stavbo stražnice in zemljišča okrog nje dobila brezplačno od države, si tako v zavodu kot v občinski upravi prizadevajo, da bi prek projektov pridobili evropska sredstva za prenovo in opremo objekta in kmetije, ki že ves ta čas zaposluje od dvanajst do petnajst težko zaposljivih in invalidnih oseb. A za zdaj jim denarja za večjo prenovo ni uspelo zagotoviti, le kuhinjo so opremili tako, kot se spodobi in kot zahtevajo predpisi.
Zato ostaja kmetija v Prosenjakovcih preprosta, domačna skupnost, ki jo vodi Alojz Kavaš. Njegovo osnovno vodilo je doseči čim večjo samozadostnost in samopreskrbnost vsaj pri prehrani, zato poskušajo na ekološki način pridelati čim več vrtnin in poljščin, ki jih tudi predelujejo in vlagajo ter na kmetiji prodajajo. Imajo še konje, kravo, ovce, koze, prašiče, perutnino in zajce, zato so samopreskrbni tudi z mesom. In čeprav še niso tako daleč, da bi lahko gostom ponudili hrano ali prenočišča, so vsakega obiska veseli, pravi Kavaš. Vsaj kakšen domači sok bo lahko dobil vsak, ki se oglasi pri njih, kupil bo lahko njihove pridelke ali vložnine, si ogledal zeliščni in zelenjavni vrt, zajahal konja, nahranil zajce ali se preizkusil v delu na vrtu, njivi ali v sadovnjaku.
 

Muzeja z obeh strani železne zavese

Pred dobrim letom so na severu Goričkega, tik ob madžarski meji, v obnovljeni nekdanji stražnici v Čepincih, odprli zanimiv muzejček. Zbirka Varuhi meje govori o jugoslovanskih graničarjih, ki so v času skupne države nadzorovali vsak meter državne meje, in o neprehodni železni zavesi, v kakršno se je spremenila meja z Madžarsko po resoluciji informbiroja leta 1947. Izvirnih predmetov iz časa delovanja stražnice je v zbirki sicer malo, ker je bila pred obnovo desetletja zapuščena, povsem izropana in skoraj že razpadla, pomanjkanje predmetov pa so snovalci zbirke nadomestili z izčrpnimi podatki na panojih. Muzej nima rednega odpiralnega časa, ampak se je treba napovedati po elektronski pošti zavod.salovci@gmail.com, vstop in polurno vodstvo sta za zdaj brezplačna.

Veliko bolje pa je s predmeti iz časa železne zavese opremljen muzej na isto temo na madžarski strani meje, v nekaj minut vožnje oddaljenih Števanovcih (Apátistvánfalva​). Muzej madžarske mejne straže so tam prav tako v nekdanji stražnici madžarske vojske uredili že pred leti, v njem pa si je mogoče ogledati, kako so živeli pripadniki madžarske mejne straže, kakšno opremo in uniforme so imeli, s kakšnimi vozili so nadzorovali mejo in kakšna je bila videti žična mejna ograja v času železne zavese. Skrbnik muzeja László ​Merkli, ki govori tudi slovensko oziroma porabsko slovenščino, živi v neposredni bližini muzeja in je dosegljiv po telefonu 0036 3048 44 347.
 

Tinekov brod, zadnji zasebni brod čez Muro

Za ljubitelje reke Mure, ki nimajo radi turistične gneče, kakršna je včasih na primer na Otoku ljubezni v Ižakovcih, je vsekakor obiska vreden Tinekov brod v Gornji Bistrici. To je eden od treh še delujočih brodov na slovenskem toku reke Mure in še edini zasebni. Brod je na mestu, kjer je do leta 1976 vsaj dve generaciji že deloval njihov brod, leta 2009 znova postavil zdaj 89-letni Martin Pozderec - Tinek iz Gornje Bistrice. Izkoristil je priložnost, in ko so v Ižakovcih naredili večji brod in so starega prodajali, je tega kupil in znova začel prevažati čez Muro na prleško stran kot nekoč.
Zdaj Tinek zaradi oslabelosti in bolezni ne prihaja več k brodu, zato zanj in za manjši lokal ob njem skrbita sin Jože in vnukinja Nina. Uradni delovni čas broda in lokala je samo ob petkih, sobotah in nedeljah popoldne pa do večera, toda z brodom se je mogoče čez Muro prepeljati tudi druge dni, le po telefonu (številka je napisana na tabli pri brodu) je treba poklicati koga od Pozderčevih. Pa tudi posedeti v prijetni senci in poslušati šumenje reke je tam mogoče ne glede na odpiralni čas lokala, ki je sicer znan po odličnih ocvrtih postrveh. Kot pravi Nina, se marsikdo kar zaljubi v ta prijetni kotiček ob Muri. Tako sta prav zadnji konec tedna zakonca iz Koroške, ki se vedno znova vračata v Gornjo Bistrico, na brodu praznovala rojstni dan.
 

Horvatov kovaški muzej na Razkrižju

Podobno kot Tinek Pozderec svojega broda se na Razkrižju svoje kovaške delavnice in muzeja kovaštva oklepa 73-letni Anton Horvat. Sodi v že tretjo generacijo kovačev v tem kraju in je kladiva in nakovala vajen že od mladih nog. Odrasel je v očetovi kovačiji in od njega prevzel obrt ter kljub letom še zdaj vihti kladivo, hkrati pa skrbi za ohranjanje izročila kovaštva. »Kovačija je moje življenje in vztrajal bom tako dolgo, kolikor mi bo dano,« pravi. Zdaj je pravega kovaškega dela sicer že bolj malo, zato izdeluje predvsem manjše izdelke, spominke. Nekaj drobiža zasluži še s skromno vstopnino v muzejsko kovaško delavnico, ki jo je uredil v takšni majhni stavbi in tako, kot je to bilo običajno po vaseh pred dvesto leti.
V muzeju ima ne samo razstavljeno, ampak tudi povsem delujočo kovaško opremo svojega očeta in deda – kovaški meh, nakovala, delovne mize in kup orodja, s katerim prikaže, kako so nekoč delali kovači. Predvsem pa je poln zgodb in podatkov o tem, koliko kovačij je bilo v teh krajih prej, kako so v njihovo prihajali ljudje iz Prlekije, Prekmurja in sosednje Hrvaške, kako so njegovi predniki skrbeli za kopita konj lendavske grofice in še in še ... Ko bo odšel on, bo z njim ugasnila kovaška obrt na Razkrižju, pravi, toda želi si, da bi njegov vnuk ohranil delavnico in muzej ter da opreme in orodja ne bi raznesli na vse strani ...
 

Mlin na veter na Stari Gori

Skoraj polnega četrt stoletja je minilo od takrat, ko je na Stari Gori pri Svetem Juriju ob Ščavnici začel delovati na novo postavljen tradicionalni mlin na veter, kakršnih je bilo po nekaterih delih Slovenije z manj primernimi vodotoki za pogon mlinov nekoč nekaj sto. Mlin so si kot turistično zanimivost zamislili v turističnem društvu Sveti Jurij ob Ščavnici in je plod neštetih ur prostovoljnega dela in prispevkov domačinov. Ker je zadnji znan vetrni mlin v teh krajih, Bečev mlin na Kokolajnščaku, prenehal delovati že leta 1957, so na Stari Gori slaba štiri desetletja pozneje postavili njegovo povečano repliko, vanjo pa vgradili veliko originalnih delov mehanizma Bečevega mlina.
Ta zanimivi in posebni sad lokalnega turističnega prostovoljstva je še vedno v dobrem stanju, lahko bi tudi mlel, a je namenjen predvsem ogledom. Skupaj s postavitvijo mlina so turistični delavci v opuščeni stari šoli sredi vasi začeli urejati še ljubiteljsko etnografsko zbirko predmetov iz preteklosti teh krajev in zdaj oboje ponujajo na ogled skupinam in posameznikom, je pa svoj obisk priporočljivo napovedati po telefonu (051 210 041 ali 02/568 16 04).