Biser, ki so ga vzljubili tudi predsedniki

Bukovniško jezero pri Dobrovniku s svojimi energetskimi točkami, sprehajalnimi in kolesarskimi potmi in odličnimi ribolovnimi razmerami privablja vse več turistov. Glas o neokrnjeni naravi, blagodejnih točkah in kapelici sv. Vida sredi gozda se je namreč razširil daleč. »Celo predsedniki Slovenije so se radi vračali sem,« nam pove Ivan Zadravec, izkušeni ribič in gospodar ribiške družine Lendava, druge največje v Sloveniji.

Vanjo je vključenih 500 ribičev, njihova naloga pa je med drugim skrbeti za ohranjanje okoliških voda, od Mure in Ledave naprej, in tudi za čistočo ob tem umetnem jezeru. Vse večje množice turistov, ki prihajajo sem, jih sicer ne motijo, na živce jim gre le, če ne znajo pospraviti za sabo. Tik pred zadnjim koncem tedna v marcu, ko so pri Bukovniškem jezeru s tradicionalnim tekmovanjem odprli ribiško sezono, so člani ribiške družine v gozdu in okrog jezera izvedli obsežno čistilno akcijo in odnesli vse, kar so turisti čez zimo pustili za seboj.
 

Kučan kolesaril, Drnovšek nabiral energijo

Zadravec, ki je živa zakladnica ribiških anekdot, nam na hitro razloži vlogo akumulacijskega jezera, ki so ga zgradili leta 1947, da bi z zajetjem preprečili stalno poplavljanje okoliških zemljišč. Sčasoma se je, izvemo, v jezerski vodi namnožilo ogromno rib, med katerimi danes kraljujeta krap in smuč, med življem pa so še ščuka, som, amur, babuška, lin, androga, ploščič, našteje Zadravec. Čeprav kopanje v jezeru ni predvideno, se marsikdo osveži tudi na ta način, a le takrat, ko ni ribolova. Voda v jezeru je zaradi ilovice dokaj motna, vendar biološko zelo čista, nam zagotovi Zadravec, in tudi ribe, ki jih tu ujamejo, so izvrstne.

Kraljica vseh je smuč, pred katero »se postrv skrije«. Največji in najstarejši stanovalci jezera pa so seveda krapi, pove Zadravec in pokaže fotografijo kapitalca, ki ga je pred desetletjem ukrotil ponosni domačin Leon Casar. Krap na fotografiji, ki jo je po obrabljenosti sodeč občudovalo veliko ljudi, je tehtal 30 kilogramov, največji smuč do zdaj pa je bil težak kar 11 kilogramov.



»Kdor ujame največjo ribo na tekmovanju, je car,« se pošali Zadravec. Če upoštevamo, da je kilogram smuča na trgu vreden slabih 20 evrov, je to že kar malo bogastvo. A prodati ga noče nihče – tako okusna je ta riba, da jo ribiči ohranijo zase, zato je ni mogoče niti kupiti niti naročiti v kateri od bližnjih gostiln.







Lepota jezera in bližnjega gozda pa tudi ribičija so na ta košček naše države privabili skorajda vse predsednike Slovenije, izvemo od ribiškega mojstra. Milan Kučan je rad kolesaril, Janez Drnovšek je velikokrat obiskal energetske točke, Danilo Türk pa se je skupaj s soprogo pri ribiški koči naužil rib in se uril v metanju trnka, pa »kar nadarjen je bil in je hitro dojel«, pove Zadravec, ki je nekdanjemu predsedniku pri tem malce pomagal. Zadnje čase pride rad na obisk Borut Pahor, ki je »še najbolj zagret«.


Pred nekaj leti je lastnoročno pomagal mladini graditi nov leseni most ljubezni, ki energetski park v gozdu povezuje z jezerskim nabrežjem. »Pahor je bil zelo priden, vozil je samokolnico, zabijal deske,« sedanjega predsednika države pohvali Zadravec, ki se spomni tudi obiska britanskega diplomata, veleposlanika, »ko tukaj v koči še elektrike ni bilo. Najprej smo mu ponudili postrvi, jaz pa sem mu predlagal, da počaka še ribe iz jezera, krape. Čeprav se mu je sprva mudilo domov, kjer ga je čakal sedemmesečni sin, je še ob treh zjutraj sedel z nami in potem povedal, da tako dobre ribe še ni jedel.«
 

Voda za boljši vid

Ribiško kočo je mogoče tudi najeti, saj je primerna za večje piknike ali praznovanja, a to ni vse, kar ponuja Bukovniško jezero. Turistična ponudba se je počasi razvijala, v zadnjih letih pa je tu nastala prava turistična meka. Obiskovalci, zlasti iz bližnje Madžarske, množično prihajajo posedat na klopi ob energetskih točkah in v kanistre zajemajo blagodejno vodo iz neusahljivega Vidovega izvira, ki je po ljudskem izročilu koristna predvsem za izboljšanje vida. Pravijo, da ima voda, ki tu izvira, energijsko moč ter zdravilne učinke še pri zdravljenju sluha prebavil, živčevja in kože.

V zadnjih letih so ob gozdu uredili informacijsko središče, v katerem si je mogoče priskrbeti spominke, plastenke za vodo in predvsem zemljevid z natančnim opisom delovanja 26 energetskih točk, kolikor so jih izmerili in označili. »Skupaj s pitjem vode iz izvira sv. Vida lahko dosežete energetske učinke na telesni in duševni ravni,« je zapisano na letaku, več o jakosti energij pa razložijo v tamkajšnjem informacijskem središču. Energetsko območje okrog izvira in kapelice sv. Vida je že dolgo znano kot romarsko središče, zlasti 15. junija, na Vidovo »proščenje«, ko goduje ta svetnik.


A tudi nejeverneži, ki jih zgodbe o zdravilnosti vode in energetskih točk ne prepričajo, se v gozdu, ki je najlepši spomladi, ko so tla posuta s cvetovi najrazličnejših barv, odpočijejo od vsakdanjega stresa. Jezero obkroža tudi dobra dva kilometra dolga sprehajalna in kolesarska pot, ob njem so uredili še 1,7-kilometrsko gozdno učno pot, predvsem za šolske skupine.

 

Parkirišče za avtodome

Z večjim turističnim obiskom je bilo treba poskrbeti tudi za infrastrukturo. Še pred nekaj leti se je parkiralo kjer koli, zdaj je ob energetskem parku veliko parkirišče, primerno tudi za postanke avtobusov, ki do jezera in čudovitega bukovega gozda čedalje pogosteje vozijo turiste. Na njem pa je še sodobno urejeno postajališče za avtodome, na katerem so med drugim poskrbeli za električne polnilnico, sanitarije in tuš kabino in dostop do interneta. Parkirnina za osebne avtomobile sicer znaša 2,50 evra na dan, in teh se že zdaj ob koncu tedna nabere res veliko.

»Prejšnjo nedeljo je bila velika gneča, več kot 200 avtomobilov so našteli na parkirišču ob jezeru,« nam pove Zadravec. Glas o neokrnjeni naravi, blagodejnih točkah in kapelici sv. Vida, ki je bila zgrajena okoli leta 1828 in pri kateri se je poročil znani Prekmurec Vlado Kreslin, se je razširil daleč, k priljubljenosti kraja pa so pripomogle druge zanimivosti, denimo orhideje, ki jih gojijo v bližnjem Dobrovniku, bližina Moravskih toplic s Termami 3000 in pustolovski park v gozdičku v neposredni bližini energetskega parka.



Temu so lani dodali še interaktivni park za družine, primeren zlasti za tiste z majhnimi otroki. Pravljični park, kot mu pravijo, je le del pravljične poti, ki v projektu povezuje štiri madžarska in slovenska naselja: Dobrovnik, Nagyrécse, Magyarszerdahely in Moravske toplice, kjer lahko otroci s posebnim potnim listom zbirajo doživetja. Tudi ob Bukovniškem jezeru so namestili štiri lesene like, od katerih ima vsak svoje poslanstvo: Vila Rusalka skrbi za dobro ljudi, Vila Orhideja za rastlinski svet Bukovniškega jezera, Škrat Blagodejnik za Vidovo kapelico, Vidov izvir za ohranjanje blagodejnih moči narave, Žabec Jezernik skrbi za živalski svet Bukovniškega jezera. Otroci morajo vse štiri like poiskati, na manjšem otroškem igrišču pa lahko ob interaktivni tabli v več jezikih poslušajo zgodbe o jezeru in naravi, ki ga obkroža.

Ni kaj, ob Bukovniškem jezeru, ki ga na zemljevidu najdemo pod občino Dobrovnik, natančneje v naselju Strehovci – v njem so leta 2002 našteli 232 prebivalcev – so se v zadnjih nekaj letih turizma lotili na pravem koncu, kar dokazuje tudi vse večji obisk. Poleg bogate prekmurske kulinarike in vinske ponudbe – v ampelografskem vrtu v Dobrovniku, denimo, so zbrali kar 70 sort vinske trte, ki uspeva v okolici – so tu še malo poznane zanimivosti: denimo razgledni stolp, ki ga je nekoč uporabljala vojska, danes pa kot spomin na železno zaveso stoji v Parku prijateljstva med krajema Bödeháza na Madžarskem in Žitkovci. Ali učna pot Sonce in planeti v Strehovcih, kjer so na prekmursko ravnico postavili maketo pomanjšanega Osončja, na katero se je mogoče ozreti iz drugačne perspektive – iz vesolja. Do Strehovskih goric z lepo ohranjenimi zidanicami iz 18. in 19. stoletja je od kapele sv. Vida le pet minut hoda – na vrhu je majhno jezero z lokvanji, ob vznožju stara cimprača, ki so jo obnovili tamkajšnji vinogradniki. Če številnih kolesarskih poti, ki vodijo na vse strani, tudi do znamenite Plečnikove cerkve Gospodovega vnebohoda v Bogojini, niti ne omenjamo.