Vožnja z avtom na Koroško skozi Hudo luknjo ni prijetna, kolesarjenje pa je

Vožnja z avtom na Koroško skozi Hudo luknjo morda ni prav prijetna izkušnja, je pa popolno nasprotje temu kolesarjenje po novi kolesarski poti. Maja so namreč odprli še 9,5 kilometra dolg odsek steze Velenje–Gornji Dolič, zadnji del Štrekne, atraktivne poti, speljane po opuščeni trasi nekdanje železniške proge, ki je povezovala Velenje z Dravogradom. Drugi odsek od Gornjega Doliča do Dravograda v dolžini 25,5 kilometra je odprt že nekaj let.

Štrekna​ je pogovorna beseda za železniški tir. Celotna steza je dolga 35 kilometrov, asfaltirana, enotno označena in ločena od prometa. Novi odsek vodi skozi štiri predore in čez štiri nadvoze, s čimer se kolesar izogne glavni cesti. Prav to, da je ločena od glavne ceste, je ena od velikih prednosti, je dejal Uroš Rozman, predsednik Turističnega društva Slovenj Gradec. »Ureditev kolesarske poti ni bila preprosta, saj so bile obnova predorov, gradnja novega tunela in sanacija vseh podpornih zidov in novih mostov velik podvig. Lažja sta bila predvsem umestitev v prostor in pridobivanje zemljišč, kajti trasa je bila že določena in večji del v javni lasti.« Njihova vodilna misel je bilo ohranjanje tehniške dediščine, čemur sledi tudi celotna podoba trase.

O zgodovini Štrekne si lahko kolesarji – in drugi obiskovalci – preberejo na štirih lično urejenih postajališčih novega odseka. Tam lahko izvemo, da je bila že gradnja same železniške poti konec 19. stoletja velik in izjemen podvig. »Pri njej je sodelovalo več kot 2200 delavcev, ki so morali izkopati pet predorov, osemkrat premostiti reko Pako, zgraditi viadukt pri Gornjem Doliču ter številne podporne zidove, pri tem pa premagati tudi velik vzpon proge.« Sto dvajset let pozneje je bila zahtevna tudi gradnja kolesarske proge, čeprav so potrebovali manj gradbene sile in so imeli na voljo novo tehnologijo.

Postajališča so opremljena z mizo in klopmi ter pipo, kjer se kolesarji lahko odpočijejo in dotočijo vodo. Odeta so v les in »staro zarjavelo« železo, ki daje pridih nostalgičnosti.

Veliko kolesarjev že sredi tedna

Pot sem začela v Selu pri Velenju in kmalu ugotovila, da niti dopoldne sredi tedna na trasi ne bom sama, ne nazadnje se je začela turistična sezona. Že na začetku sem srečala kar nekaj kolesarjev, med njimi več tujih in predvsem starejših, mnogi so bili na električnih kolesih.

Z blagim in enakomernim naklonom je pot zelo primerna za začetnike, starejše in družine – za zadnje predvsem zato, ker ni speljana tik ob cesti. Nekdaj smo se čez Hudo luknjo – sotesko – večkrat peljali z avtom in krmarili med ovinki po cesti, kar ni bilo ravno prijetno, doživetje na kolesu pa ta vtis povsem spremeni. Steza, ki je speljana skozi naravo, predore in čez viadukte, ponudi obiskovalcem, posebej tistim, ki toliko bujnega zelenja, žuboreče vode in vonja po pokošeni travi niso vajeni, res pristno izkušnjo v naravi.

Ker ima zelo rahel naklon, jo lahko prevozijo vsi. V Velenju se začne na 411 metrih nadmorske višine, v Mislinji pa na najvišji točki doseže 590 metrov, nato se spušča do Dravograda vse do 341 metrov nadmorske višine.

Več kot 400 metrov hladu skozi Hudo luknjo

Najatraktivnejši del so gotovo predori, skozi katere je speljana, od teh je s 422 metri najdaljši predor Huda luknja. Kolesarji se ustavljajo pred njim, da bi fotografirali vhod, toda najlepša je pot skozenj, saj je zelo prijetno hladen, rahlo osvetljen, ravno toliko, da vidimo kolesarja, ki se morda pripelje nasproti – vožnja skozi nekdanji železniški predor v temi je res pristno doživetje. Zanimiva sta tudi vožnja po nadvozu in opazovanje prometa zviška.

Odsek do Mislinje je gotovo najbolj razgiban in zanimiv, se pa naprej po stezi proti Slovenj Gradcu odpre pogled na panoramo Pohorja in Uršlje gore. Nato smo zaradi rahlega spusta kar hitro v Slovenj Gradcu. Tam sem pot končala, do konca Štrekne me je v eno smer ločilo deset kilometrov, a visoke temperature sredi dneva so opominjale, da se je bolje obrniti proti Velenju.

Izhodišče za izlete

Uroš Rozman je podal še nekaj namigov za izlete. »Za turiste so zanimivi restavracija v vagonu ob opuščeni železniški postaji v Mislinji, prav tako srednjeveški del Slovenj Gradca, tam si lahko ogledajo tudi Koroško galerijo likovnih umetnosti, Koroški pokrajinski muzej, rojstno hišo Huga Wolfa, cerkev sv. Pankracija in Hišo mojstrovin Perger. Ob poti se lahko ustavijo še ob Herčevi žagi in se dodatno razmigajo v motorik parku ob poti. V Dravogradu sta na ogled Dvorec Bukovje in Dravograjsko jezero.«

Odziv na novo kolesarsko stezo je po sogovornikovih besedah zelo dober, saj je kolesarjenje iz leta v leto bolj priljubljena športna dejavnost. Vse več prebivalcev pot uporablja tudi za dnevne opravke, opaziti pa je tudi sprehajalce in posameznike na rolerjih.

Podatkov o tem, koliko kolesarjev je pot že prevozilo, nimajo. Prvi števec je Štrekna dobila šele to zimo, tako da bodo celoletno številko izvedeli šele konec leta. »Smo pa leta 2016 izvedli dnevno štetje kolesarjev, ki je pokazalo, da je bilo na izbran povprečen nedeževen poletni dan na Štrekni v bližini Šmartnega pri Slovenj Gradcu skoraj 450 kolesarjev. Obetamo si jih vsaj 100.000 na leto,« je povedal Rozman.

Štrekna bus

Gradnja kolesarske poti skozi Hudo luknjo je stala 18 milijonov evrov. Za vse, ki se jim zdi morda preveč utrujajoča ali jim previsoke temperature ne omogočajo varne vrnitve, je poleti na relaciji Velenje–Labot na voljo Štrekna bus. Vozil bo med julijem in septembrom ob vikendih in praznikih, piše na spletni strani.

Bolj nadobudni in telesno bolje pripravljeni kolesarji pa lahko pot še nadaljujejo. V Dravogradu se namreč Štrekna naveže na Dravsko kolesarsko pot, kjer lahko poganjajo pedale v smeri Maribora ali pa Avstrije. Zadnja je primerna tudi za najmlajše, ki naj se na prvi, proti Mariboru, del poti peljejo z vlakom – predvsem med Podvelko in Falo.

Zagotovo pa si vsi Korošci in prebivalci Šaleške doline želijo, da bi se čim prej tako brezskrbno, kot se lahko peljejo s kolesom, vozili tudi z avtomobilom. Marca so, kot smo poročali tudi v Delu, začeli izkopavati prvi predor na tretji razvojni osi, celotna povezava pa naj bi bila končana leta 2028.