Slovenci na Hrvaško, Argentinci v Urugvaj

Nebo je bilo obarvano v sive odtenke, veter se je zaletaval v prvo linijo stanovanjskih poslopij ob obali, lilo je kot iz škafa, še bolj. Valovi navadno mirne, gigantske reke Río de la Plata so ne glede na spremenljive sunke vetra v pravilnem ritmu udarjali ob zid promenade Rambla, nekaterim je celo uspelo zmočiti kakšen avto, ki je občasno pripeljal po bližnji štiripasovnici. Dan v Montevideu je bil, na nezadovoljstvo obiskovalcev in turističnih delavcev, vse prej kot poleten.

Neurju, ki je tistega januarskega dne zajelo Urugvaj, ni bilo videti konca, obilno deževje in sunkovit veter nista imela nič skupnega z običajno kratkimi nevihtami, ki počitnikovalce resda spodijo s plaž, a jih kljub vsemu razveselijo z osvežitvijo. Povsod je bilo videti vremensko apokalipso, ne samo skozi okna, temveč tudi na televizijah, neurje je bilo namreč glavna tema večine urugvajskih kanalov. Zgodilo se je na vrhuncu poletne sezone in turistične delavce je bilo silno strah, da bodo nezadovoljni dopustniki predčasno zapustili letovišča. Že tako je bila, kot ob nemalo srečanjih niso pozabili poudariti, sezona slabša, saj je v Urugvaj na poletni oddih letos pripotovalo manj argentinskih turistov kot prejšnja leta – zaradi gospodarske krize, ki se je lani v Argentini še dodatno poglobila, je po podatkih urugvajskega ministrstva za turizem v Urugvaju januarja letovalo »le« 300.000 Argentincev, kar je 40 odstotkov manj kot leto prej.



V Urugvaju dopustnikujeta dve skupini Argentincev. (Naj)bogatejši, je za Delo povedala 29-letna Soledad García Seyda iz Buenos Airesa, se odpravijo v letovišče Punta del Este, ki leži 130 kilometrov vzhodneje od Montevidea, kjer se Río de la Plata dokončno izlije v Atlantski ocean. Plaže letovišča, poznanega tudi pod vzdevkom urugvajski St. Tropez, so zelo lepe, temu primerne so tudi cene v hotelih in restavracijah, kjer so redni gostje argentinski slavni, neredko lastniki počitniških domov.

V nasprotju s petičneži manj premožni Argentinci potujejo v druge kraje na urugvajski obali – včasih v Piriápolis in Atlantido, predvsem pri mladih pa sta priljubljeni Punta del Diablo in La Paloma na jugovzhodu države –, in v prestolnico Montevideo, ki jo od Buenos Airesa loči dobri dve uri vožnje s trajektom. V Urugvaj jih privabljajo lepše in bolj urejene plaže, in, predvsem, umirjenost. »Ljudem v Montevideu se nikamor ne mudi, na ulicah pijejo čaj mate, vse je veliko bolj sproščeno kot v prestolnici Buenos Aires,« je opisala Soledad.
 

Dva montevidejska obraza

Če v širšem središču argentinske prestolnice Buenos Aires vre od dogajanja – ulice so z izjemo nedeljskih dopoldnevov polne podnevi in ponoči –, ni presenečenje, da veliko Argentincev v Montevideu išče priložnost za oddih od hitečega vsakdana. Kajti urugvajska prestolnica je tudi takrat, ko postane živahnejša, še vedno lenobno mirna in nenehno vzbuja občutek, da njeni prebivalci nimajo neodložljivih obveznosti; sproščeno se družijo na ulicah, veliko tečejo in telovadijo na prostem v katerem od številnih parkov s telovadnimi napravami, pa srfajo in kajtajo na plažah montevidejske prestolnice.

Dobro živijo, to se vidi, še najbolj prebivalci četrti Pocitos, kjer visoki, bolj ali manj novi, praviloma lepo urejeni bloki ob mivkasti plaži delujejo skorajda kičasto. Harmonijo raznolikosti, ležerno lagodne seveda, je opaziti tudi na istoimenski plaži, ki ločuje stanovanjsko četrt od reke. Tam se najdejo skupinice najstnikov, ki v avtih, ne prenaglas, poslušajo glasbo, zaljubljence in majhne otroke, ki se podijo po pesku, pa odbojkarje in srfarje ter tiste, ki v objemu mivke iščejo mir za branje romana … Prijeten kolaž različnih ljudi so in zdi se, da nimajo dosti skupnega s prebivalci pristaniškega območja četrti Staro mesto (Ciudad vieja), ki je v 19. stoletju zrasla ob montevidejskem pristanišču.


Predela, povezujeta ju Rambla ob reki in Avenija 18. julija, ki s številnimi trgovinami in bari predstavlja glavno središče življenja v prestolnici, sta diametralno nasprotna. V pristaniškem delu Starega mesta namreč ni visokih blokov in širokih avenij, je manj parkov in v bližini ni plaže. Tam ni otroškega smeha niti rekreativcev, zato se obiskovalcu zdi, da je kljub bližini središča prestolnice vstopil v drug kraj, v realnost preteklosti pristaniškega mesta, kjer se trguje in slepari, kjer (sicer v nevelikem številu) policisti in vojaki (še vedno brez prevelike vneme) preganjajo posamezne pijančke in čemerneže, ki postavajo na vogalih ulic in po vsej verjetnosti trgujejo z nedovoljenim, ki se v ladijskih kontejnerjih pretihotapi v državo. Tipična pristaniška četrt je zato ta del Starega mesta, je temačnejši in nevarnejši predel, enako kot podobni luški okoliši povsod po svetu. Je antipod blišču predela Pocitos, čeprav ali pa prav zato, kjer je njegov predhodnik, iz dneva v dan bolj pozabljena slika preteklosti, ko Montevideu in Urugvaju še ni šlo tako dobro, ko je bila urugvajska gospodarska rast še v povojih.


 

Colonia, objem užitka in kulture

Če se popotniki porazdelijo v Montevideu, da niti v središču mesta, na Aveniji 18. julija, skoraj ni mogoče razločiti med prebivalci in obiskovalci, enako ne velja za staro obalno mestece Colonia del Sacramento blizu meje z Argentino, ki je bilo zaradi svoje ugodne strateške lege pogosto predmet spopadov med portugalskimi in španskimi kolonizatorji. Kraj vsako leto obišče več sto tisoč turistov, v Colonio pa jih ne privabljajo le kilometri lepo urejenih plaž ob sicer zaradi mulja rjavi reki Río de la Plata, temveč tudi (nekatere pa predvsem) staro mestno jedro, ki je zaradi svoje unikatnosti – ulice, denimo, niso razporejene v tipične pravokotne mreže, mesto se hvali tudi z najstarejšo baziliko v državi in stoletnim svetilnikom – zaščiteno z Unescovo znamko.

Čeprav je Colonia priljubljena pri turistih, portugalščino in evropske jezike se sliši skoraj pogosteje kot španščino, ti v mestece ne prihajajo v velikih organiziranih skupinah, temveč posamično oziroma v manjših grupah. Ozke tlakovane uličice in njihove stare, nizke, barvite stavbe skupaj s simpatičnimi, ne preveč kičastimi hipsterskimi lokali zato ustvarjajo prijetno, po urugvajsko sproščeno atmosfero, ki jo ljubko dopolnjujejo tudi starinski avtomobili, parkirani na prostem.

 

Navdih za prihodnost

Slikovitost obalnih mest, ki v državo privabljajo dopustnike – statistično gledano je največ še vedno Argentincev, Brazilcev in Čilencev –, ni edina vrlina Urugvaja, saj k odločitvi, kam na dopust, gotovo pripomore tudi sloves urugvajske zgodbe o uspehu. Za to, da gospodarstvo države, stisnjene med enormno Argentino in Brazilijo, v nasprotju s sosednjimi kontinuirano raste, sta po mnenju ekonomistov in politologov zaslužna predvsem premišljeno odpiranje gospodarstva in vlaganje v storitveni sektor ter modernizacijo agrikulture po koncu diktature leta 1985. Zgodba Urugvaja je zato navdih, je zgled regiji o možnosti manj korumpirane in pravičnejše, boljše prihodnosti.