Ko daleč postane blizu

Dežela razdalj je – Argentina. Tisoči kilometrov ločujejo mesta in province, praviloma nepremostljivi prepadi razdvajajo (naj)bogatejše in (naj)revnejše.

Argentinske province so kot države v državi – ena od najmanjših, Tucumán na severozahodu federacije, je, denimo, za odtenek večja od Slovenije, v njej pa biva poldrugi milijon ljudi –, metropolitansko območje Buenos Airesa, kjer živi približno četrtina od 44 milijonov prebivalcev Argentine, je nekakšen kolaž mest. Predeli prestolnice in četrti, ki se je držijo, imajo svoja središča, svoje kulturne ustanove in nasploh svojo dinamiko in prav tako ni redko, da le lučaj od najbogatejših četrti ležijo tako imenovane ville, četrti, kjer bivajo najrevnejši in kjer vlada kriminal, zato se njihov obisk naključnemu obiskovalcu odsvetuje.
 

Moč noči

Potovanje z avtobusom od Buenos Airesa do drugega največjega argentinskega mesta, Cordobe, traja približno devet ur. Dokaj malo v argentinskem kontekstu, »le« dobrih sedemsto kilometrov narazen sta, in morda je zato v dinamiki središč obeh mest občutiti nemalo podobnosti. Čeprav je mestno življenje pestro že čez dan, ko svoja vrata odprejo muzeji, antikvariati in knjigarne – te so pravi raj za knjižne molje, sploh Ateneo, ena najbolj znanih in najlepših knjigarn na svetu, ki se jo najde v nekdanjem buenosaireškem teatru –, se dnevna svetloba nikakor ne more primerjati s pisanostjo noči. Ko pade mrak, osamljene vrste stojnic dobijo lastnike in se spremenijo v hipijevske tržnice, kjer prodajajo malodane vse, od obutve in oblek do knjig, rastlin in pasjih mladičkov, vrata odprejo številni bari, kulturni centri in dvorane, kjer ne glede na to, kateri dan v tednu je, nastopajo bolj ali manj uveljavljeni glasbeniki.



Čudovito je, to mestno večerno življenje, zdi se, da sprejema in združuje vse, obiskovalce in prebivalce, bolj ali manj družbeno angažirane. Posameznikov videz prav nič ne šteje, veliko pomembnejša je vsebina, česar se zavedajo predvsem aktivisti, denimo feministični, ki svoj boj za enakopravnejšo družbo redno tkejo v kulturne dejavnosti. Tako artikulirani so v svojih zahtevah, dekleta in fantje, in čeprav so senatorji lani zavrnili njihovo zahtevo po liberalizaciji splava, niso pripravljeni opustiti svojih ciljev. Vztrajajo, se povezujejo, organizirajo koncerte in delavnice, njihove zahteve simbolizirajo tudi zelene rutice, ki jih, zavezane na nahrbtnikih, spremljajo povsod.

Ker starejši Argentinci – gospodarski vzponi in padci so jih izoblikovali v neizprosne cinike – v možnost boljšega življenja skorajda ne verjamejo več, je miselnost izobraženih mladih, ki iz večjih mest prodira tudi na podeželje, še toliko bolj navdihujoča. Ker drugače kot njihovi (stari) starši niso črnogledo vdani v usodo, počasi, korak za korakom, spreminjajo Argentino, da njihova zagnanost popotnika navduši enako kot ozke uličice in široke mestne avenije ter čudovita pokrajinska zelena neskončnost.


 

Pilarska svojevrstnost

Če je pestrost Buenos Airesa in Cordobe pogojena s kulturnim dogajanjem in družbenimi gibanji, je živahnost Pilar, vasi s približno pet tisoč prebivalci v notranjosti Argentine, povsem druge narave. Čeprav je geografsko vas vse prej kot osamljena – leži v provinci Santa Fe v osrednji Argentini in je od istoimenske prestolnice oddaljena le dobro uro vožnje, polurni skok z avtom pa prebivalce popelje do dveh drugih za spoznanje večjih mest, Rafaele in Esperanze – se zdi, da bližina drugih naselij nanjo nima vpliva. Pilar, kjer se ustavi še čas, živi čisto po svoje, v svoji stekleni krogli, zase.

Nič skupnega nimata pilarska uniformiranost in buenosaireška odprtost. Če smo se v prestolnici vselej z lahkoto izgubile v množici, so v Pilar menda vsi vedeli, da smo na obisku tri dekleta iz Evrope, večina je bila seznanjena tudi, da bivamo pri sorodnicah prijateljice. Ali smo »tiste Evropejke«, so pogosto preverjale prodajalke v drogeriji ali prodajalni z zelenjavo po tem, ko so nas in naše bančne kartice (nenavadnih barv in s čudnimi imeni) nekaj časa najprej sramežljivo opazovale. Da »zanimivo« govorimo špansko, je pripomnila ena od njih in ni nemogoče, da je mlajša gospa prvič v življenju naletela na osebo, za katero španščina ni njen prvi jezik.



Čeprav smo si med dvotedenskim bivanjem v kraju večkrat zaželele anonimnosti, smo izstopale vedno in povsod. Ne le zato, ker smo med sprehodi po vasi pogosto čebljale v slovenščini (tudi če bi komunicirale v španščini, bi nas izdal naglas), po pozornosti sta klicali tudi obleka in obutev – naše najkrajše in najbolj oprijete kratke hlače so bile še vedno daljše in ohlapnejše od hlač pilarskih deklet, sandali pa, denimo, brez mogočne platforme, ki modo argentinske poletne obutve zaznamuje zadnjih nekaj let.
 

Družabno stičišče

Središče družbenega življenja v Pilar je trg, plaza, ki opravlja podobno vlogo družbenega stičišča kot, denimo, trgi podeželskih mediteranskih krajev v Evropi, čeprav jim arhitekturno ni nič kaj podobna. Tipična plaza, tudi pilarska, je kvadratna, je dokaj velika bolj ali manj zelena površina, kjer je prostor za klopce pod drevesi, otroška igrala in morda spomenik, ki slavi domovino, njene osvoboditelje oziroma zaznamuje falklandsko vojno, v argentinskem kolektivnem spominu zapisano kot krivično.



Popoldne na plazo pridejo otroci in njihovi starši, najde se tudi kak rekreativec (poleti sicer nekoliko redkeje zaradi nevzdržne santafejske vročine), pozno zvečer, po večerji – argentinske družine praviloma vsak dan večerjajo skupaj – se tam zbere pilarska mladina. Plaza je zbirno mesto tudi pred zabavami, bolicheji, ki jih v Pilar organizirajo ob posebnih priložnostih v kateri od redkih diskotek ali večnamenskem prostoru vaškega kluba. Na boliche, ponavadi se ga veselijo vsaj nekaj dni prej, se odpravijo malodane vsi, prve gručice fantov in zelo naličenih deklet, neredko mladih mamic, pa na prizorišče prihajajo pozno, šele po tretji uri zjutraj.
 

Množina svetov

Lahko bi slutile, kako velik šok bo za nas boliche, lahko bi vzele resno svarilo prijateljičine sorodnice, ki nam je pred odhodom preprečila, da obujemo športne japonke. A nismo. Od doma smo se odpravile misleč, da se bomo na polnem plesišču končno zlile z lokalnim okoljem, in niti malo nismo slutile, kako zelo bomo spet »tiste Evropejke«, hecne in opazovane. Začelo se je pri vhodu, seveda, izdali so nas dokumenti – ti so varnostnika povsem zmedli in vprašanje je, ali bi nam brez intervencije drugih organizatorjev dovolil vstopiti –, a več sreče, povsem nenaličene, brez bleščic in visokih pet ter z vnovič občutno predolgimi hlačnicami in rokavi, nismo imele niti na plesišču. Izstopajoče med dekleti, katerih izbrani kompleti so se zdeli kot šik uniforme, ter vajene buenosaireške in cordobske odprte sproščenosti smo tam, na pilarskem bolicheju, dokončno spoznale razsežnosti množine svetov, ki soobstajajo v Argentini, državi, o kateri se zdi, da so razlike njen edini skupni imenovalec.