Siva pot, vodi me ... po prostranem Koloradu

Stojim sredi jase, obkrožen z visokimi drevesi, skozi katera pronicajo sončni žarki. Zraven teče potoček, naokoli so posejane skale, ki so se pred tisočletji prikotalile z okoliških hribov. Na enem od obrušenih balvanov je vklesan verz: Country roads, take me home, to the place I belong. Seveda takoj pomislim na Sivo pot in Gorenjsko, vendar ne stojim med slovenskimi hribi, temveč v parku, posvečenem pevcu Johnu Denverju, v kraju Aspen v Koloradu.

Mesto na višini ene milje

Prav tu, v osrčju Skalnega gorovja, je legendarni glasbenik našel svoj dom. Ljubezen do gora je navdihovala njegovo glasbo, kar se odraža v mnogih besedilih njegovih pesmi. Rocky Mountain High, ki govori o Skalnem gorovju in jo je Denver napisal prav v Aspnu, je tudi uradna pesem Kolorada. Kajpak ni naključje, da si je za umetniško ime izbral ime prestolnice. V avtobiografiji navaja, da je iskal ime, ki bi odražalo njegovo navezanost na Kolorado, hkrati pa bi bilo spevnejše od njegovega rojstnega imena Henry John Deutschendorf.

Siva pot je Denverja vodila po vsem svetu, a se ni sklenila med gorami, ki jih je tako slavil, temveč na siv dan ob obali Pacifika v Kaliforniji. Njegovo življenje se je tragično končalo leta 1997, ko je pilotiral manjše letalo in zaradi neizkušenosti strmoglavil v ocean. Tako kot je v eni od svojih pesmi preroško prepeval I'm leaving on a jet plane, don't know when I'll be back again (odhajam na letalo in ne vem, kdaj se bom spet vrnil), je tudi odšel.

Kjer imajo zvezdniki vikend

Aspen, nekoč skromna rudarska vas, je danes eno najbolj mondenih gorskih letovišč v Ameriki. Slikovita pokrajina ne privlači le umetnikov, temveč predvsem ljubitelje narave. Nekateri tu iščejo mir in oddih, drugi številne možnosti za športne aktivnosti. Smučarske proge, ki se vzpenjajo nad mestom, spominjajo na tiste v Kranjski Gori, a to je edina podobnost. Opečnate stavbe škatlastih oblik z ravnimi strehami v centru mesta prav nič ne dajejo vtisa gorskega kraja. Kljub temu Aspen očara s prefinjenostjo. Ulice krasijo drevoredi in cvetlične zasaditve, med katerimi se nizajo luksuzni hoteli, butiki prestižnih znamk, umetniške galerije in vrhunske restavracije.

Spominski park, posvečen pevcu Johnu Denverju, in smučarske proge v Aspnu. FOTO: Matjaž Panjan

K blišču prispevajo tudi slavni in bogati, ki pogosto zahajajo v Aspen. Tu so si svoje drugo domovanje ustvarili številni hollywoodski igralci. Nedaleč od mesta je razkošen ranč Kevina Costnerja, gorsko kočo blizu mesta sta si zgradila Goldie Hawn in Kurt Russell, Jack Nicholson pa je do nedavnega živel v hiši v središču mesta. Aspen je znan tudi po okoljski ozaveščenosti. Že leta 1985 so prepovedali kajenje v javnih prostorih, medtem ko so drugod po svetu še desetletja vdihavali cigaretni dim. Nedavno so mestni svetniki sprejeli tudi odredbo proti svetlobni onesnaženosti, ki prebivalce in podjetja obvezuje, da ponoči izklapljajo nepotrebno zunanjo osvetljavo.

Naravno drsališče

Zjutraj se odpeljem v gore do bližnjega jezera Maroon. Vzpenjam se po strmi cesti med visokimi hribi, snežna odeja je vse debelejša, vendar preskromna, da bi ovirala pot do jezera. Na koncu ceste, na praznem parkirišču, pustim avto in se odpravim do jezera. Razvajen zaradi alpskih razgledov ne pričakujem presunljivih prizorov, toda ko se približam jezeru, se pred menoj odpre veličasten pogled.

Zimsko veselje na poledenelem jezeru Maroon FOTO: Matjaž Panjan

Na eni strani se dvigajo zasneženi vršaci, na drugi rdečkasti vrhovi brez snega, vmes pa zaledenelo jezero Maroon. Na višini 2900 metrov je jezero že na začetku novembra povsem zaledenelo, zato brezskrbno zadrsam po ledu. Zgodaj zjutraj ni še nikogar, v daljavi celo zaslišim klice gorskega orla. A kmalu na drsališče pridejo obiskovalci, oboroženi s hokejskimi palicami in drsalkami. Ledena površina se hitro spremeni v živahno igrišče. Spokojnost zamenjajo zvoki drsalk, udarci palic in glasno navijanje.

V okolici jezera pozornost pritegnejo ozka, svetla drevesa, ki spominjajo na brezo. Strastni drsalec, ki me skoraj zbije, medtem ko fotografiram okolico, pove, da so to trepetlike (ang. aspen). V Skalnem gorovju so pogoste, saj uspevajo na visokih nadmorskih višinah. Čeprav sta si trepetlika in breza po zunanjosti precej podobni, sta botanično različni drevesi. Obe imata podobna debla, a breza na lubju tvori bele lise, trepetlika pa ima gladkejše lubje sivkaste barve. Razlikujeta se tudi po obliki listov. Posebnost trepetlike pa je, da se njeni listi izrazito tresejo oziroma trepetajo v vetru, od koder tudi slovensko poimenovanje.

Trepetlike (ang. aspen) so tako očarale prve evropske priseljence, da so bližnje mesto poimenovali po njih. FOTO: Matjaž Panjan

Trepetlike so med seboj povezane z obsežnim koreninskim sistemom. Kar je videti kot nasad posameznih dreves, je navadno le en sam organizem z več stebli. Vsako drevo znotraj kolonije je genetsko enako. Posamezna drevesa nad zemljo živijo stoletje ali dve, njihov koreninski sistem pa lahko obstaja tisočletja. Trepetlike so tako eden najstarejših organizmov na planetu. Zaradi koreninske povezanosti drevesa hkrati spremenijo barvo, kar jeseni v gorah ustvari veličastno živorumeno kuliso. Očitno sta tresenje trepetlik in njihova barva očarala tudi prve evropske priseljence, da so bližnje mesto poimenovali po tem drevesu.

Vojni veteran z Mangarta

Skalno gorovje je priljubljena destinacija ljubiteljev zimskih športov. Kot narodu, navdušenemu nad zimskimi športi, so Slovencem verjetno poznana smučarska središča Vail, Beaver Creek in Winter Park. Pobliže si ogledam Vail, kjer sta Mateja Svet in Tina Maze nekoč osvajali kolajne. Vail ima precej evropski pridih; arhitektura in zasnova mesta namreč posnemata alpski slog. Tu so ulice precej bolj vijugaste, v nasprotju s tistimi v Aspnu, kjer so urejene v pravokotno mrežo. Vzrok verjetno tiči v tem, da Vail ni nastal iz rudarske naselbine, temveč je bil načrtovan šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Dežela bronastih kipov junakov serije Kriva pota in pic na strehah

Idejo za smučarsko središče je dobil in uresničil Pete Seibert, ki je med drugo svetovno vojno služil v 10. gorski diviziji. To je tista divizija, ki je na Mangartu organizirala prvo mednarodno tekmovanje v smučanju po vojni. Na njem so nastopili jugoslovanski, ameriški in italijanski smučarji kot tudi vojni ujetniki iz Nemčije in Avstrije. Ni znano, ali je Seibert sodeloval na tekmovanju, vendar je to malo verjetno, saj je bil nekaj mesecev pred koncem vojne hudo ranjen. Očitno pa so ga navdušili alpski kraji, morda tudi kateri od naših, da je zgradil podobno mestece v Skalnem gorovju.

Cikcak, cikcak, posel pa tak

Ko prispem do bližnjega smučišča, srečam domačina, ki se razgovori o tegobah smučanja v Ameriki. Pove mi, da je to tam šport za premožnejše. Če Slovenci radi godrnjamo nad visokimi cenami smučarskih vozovnic, potem bi na ameriških smučiščih raje štamfali do vrha kot jo kupili.

V prestižnejših smučarskih središčih, kot sta Vail ali Aspen, dnevne vozovnice stanejo tudi do 300 dolarjev. Cene so namenoma tako visoke, da smučarje prisilijo v nakup sezonskih vozovnic. Upravljavci smučišč se tako zavarujejo pred finančno nestabilnostjo, ki jo vedno pogosteje povzročajo nepredvidljive snežne razmere. Sezonske vozovnice sicer stanejo okrog 1000 dolarjev in omogočajo smučanje na različnih smučiščih v ZDA kot tudi v Kanadi in Evropi (a le za omejeno število dni).

Viseče jezero v bližini kanjona reke Kolorado FOTO: Matjaž Panjan

Vendar nezadovoljstvo med smučarji narašča, ne le zaradi vsiljevanja sezonskih vozovnic, ampak tudi zaradi naraščanja cen nastanitev, slabše infrastrukture in navsezadnje zato, ker nekatere različice sezonskih vozovnic omejujejo smučanje v najbolj priljubljenih terminih. Zaradi tega se vse več Američanov odloča za smuko v Evropi, kjer so dnevne karte še vedno dostopne, infrastruktura je boljša, hkrati pa je mogoče najti ugodne nastanitve.

Od kanjona reke Kolorado …

Številna smučarska središča ležijo v bližini avtoceste I-70, ki povezuje Denver s Skalnim gorovjem. To ni le ena najpomembnejših prometnih poti v Koloradu, temveč tudi ena najslikovitejših cestnih povezav v ZDA. Vijuga skozi visoko gorovje in v velikem delu sledi kanjonu reke Kolorado. Na najožjih delih je avtocesta vpeta v stene kanjona in ponekod poteka v dveh nivojih. Reka, ki v nižjem toku oblikuje Veliki kanjon, je tudi tu izklesala osupljivo sotesko. V nasprotju s težko dostopnimi globelmi Velikega kanjona v Arizoni kanjon v Koloradu, čeprav manj impresiven, omogoča neposreden dostop do reke in številnih stranskih sotesk.

Ob avtocesti je več priložnosti za postanek. Eden bolj priljubljenih ciljev je Viseče jezero (Hanging Lake). A pozor – za pohod do njega sta potrebna dovoljenje in vnaprejšnja rezervacija, ki je mogoča le po spletu. To izvem šele pri vhodu, kjer mi čuvaj noče prodati dovoljenja, šibek mobilni signal v globeli pa mi preprečuje spletni nakup. Vendar moje radovednosti to ne ustavi. Ko se čuvaj povleče v svojo hišico, smuknem mimo njega in pospešim do jezera. Seveda z navalom adrenalina in z zavedanjem, da me lahko doleti globa. A jezero in pot do njega sta vredna ogleda, tudi za ceno kazni.

Precej hujši prestopniki so se zadrževali nekaj milj zahodneje v kraju Glenwood Hot Springs. Tu je nekaj časa v zaporu preživel zloglasni zločinec Ted Bundy, ki je pred tem pobegnil iz zapora blizu Aspna. Vendar tudi v Glenwood Springsu ni ostal dolgo; tudi iz tega zapora je pobegnil, dokler ni dokončno pristal v ječi na Floridi. A kraj je precej bolj znan po topli termalni vodi, ki že stoletja zdravi obiskovalce, od prvotnih indijanskih plemen, ameriških predsednikov do gangsterjev, kot je bil Al Capone. Tu si lahko v termalnem bazenu, o katerem pravijo, da je največji na svetu, pogrejemo kosti po vijuganju na bližnjih smučiščih – ali pa omehčamo napete mišice po adrenalinskem pohodu.

… do prostrane puščave

V kraju Grand Junction se kanjon reke Kolorado razširi v prostrano puščavsko pokrajino. Vendar se razgiban relief tu ne konča. V bližini je Colorado National Monument, ki je v primerjavi z bolj znanimi parki pogosto spregledana naravna znamenitost. Park je zato idealen za vse, ki si želijo v miru opazovati osupljivo naravo. Ob robu kanjona vodi vijugasta cesta, ki so jo zgradili v času velike depresije kot del Rooseveltovega programa new deal. Gradnja je bila takrat precejšen podvig zaradi prepadnih sten in pomanjkanja sodobne mehanizacije, a je zagotavljala prepotrebna delovna mesta v času finančne krize.

Značilna skalnata pokrajina parka Colorado National Monument FOTO: Matjaž Panjan

Panoramska cesta ponuja osupljive razglede. Ustavim se na skoraj vsaki razgledni točki in si ogledujem edinstvene formacije, ki jih je oblikovala potrpežljivost časa. Šele ko sonce zdrsne za obzorje, se odpravim novim krajem naproti. In ko se čez nekaj časa vozim po osamljeni betonski magistrali, se znova spomnim Denverjeve pesmi. A tokrat mi v mislih odmeva slovenski prevod Aleksandra Mežka, ki je še bolj pomenljiv od izvirnika, kajti siva pot, vodi me, kamor hoče srce.