Mesto na višini ene milje

»Welcome to Denver!« zaslišim, še preden se ozrem po železniški postaji in presenečen odzdravim visoki postavi v urejeni uniformi. Skozi zamegljena očala ujamem nasmešek dobrodušnega sprevodnika in lesk visokih lestencev, ki z mehko svetlobo razsvetljujejo čakalnico postaje Union Station. Veličastna notranjost stavbe v slogu beaux arts ima neobičajno pomirjajoč učinek. V prostoru, kjer navadno buči od živahnih potnikov, vlada nenavadna tišina. Zdi se, kot da tu nihče ne potuje, kot da je to končna destinacija.

Popotniška napetost se poleže, ko se pogreznem v usnjeni kavč in opazujem obraze udomačenih potnikov. Skoraj zadremam, ko me predrami misel, da še nisem prispel do cilja. Zunaj me pričaka še imenitnejši prizor: dolga avenija, vrezana v kanjon visokih stolpnic, ki jo prekriva tanka odeja sveže zapadlega snega. V pridušenih zvokih običajno hrupnega velemesta je slišati le škripanje snega pod nogami in rahlo klopotanje koles nerodnega kovčka. Snežinke migotajo med stolpnicami in rahlo žgečkajo po obrazu. Ko hodim po vse bolj zasneženi aveniji, z vsakim korakom bolj ugotavljam, da nisem pripravljen na zimske razmere. A niti premočena in premražena stopala, ki imajo za sabo tisoče prepotovanih kilometrov, ne morejo pokvariti idiličnega razpoloženja.

Premeteni poslovnež

Sneg v Denverju konec oktobra ni nič nenavadnega. Mesto leži na višini 1609 metrov, zato je povsem običajno, če se vlažen zrak že jeseni ohladi pod ledišče. Ta višina je enaka razdalji ene milje, zaradi česar Denverju pravijo tudi Mile-high city (mesto na višini ene milje).

Čeprav je Denver razmeroma mlado mesto, ima pestro zgodovino. Okolico so pred prihodom belopoltih osvajalcev naseljevala različna indijanska plemena, ki so se zadrževala v goratih predelih, zahodno od mesta. Odkritje rumene lesketajoče se kovine v Skalnem gorovju je v 19. stoletju privabilo bogastva željne pustolovce. Za ustanovitev mesta velja leto 1858, ko je v te kraje prišel zemljiški špekulant, poslovnež in politik William Larimer. Prilastil si je območje v bližini reke South Platte in svojo naselbino v želji, da bi si pridobil naklonjenost in pravice do ozemlja, poimenoval po guvernerju Jamesu Denverju. Ker je bil telegraf takrat še v povojih in so informacije počasi potovale, se mu preračunljivost ni obrestovala. Guverner je namreč medtem odstopil, a ime naselbine se je kljub temu obdržalo.

Prebrisanim poslovnežem so hitro sledili drugi pustolovci, željni zaslužka, ki so prispevali k bliskovitemu razvoju teh krajev. Kmalu je prišla tudi železnica in Denver je iz skromnega mesteca hitro zrasel v velemesto. Nagel razvoj je pustil viden pečat na urbanizmu, ki je sicer značilen tudi za druga mesta s podobno zgodovino. Denver sestavlja mešanica poslovnih stavb, industrijskih poslopij, visokih nebotičnikov in viktorijanskih hiš, ki stojijo ob širokih avenijah in manjših ulicah. Če so nekoč v te kraje ljudje prihajali v upanju, da bodo našli bogastvo, danes prihajajo zaradi priložnosti, ki jih ponuja gospodarska in kulturna metropola ob vznožju Skalnega gorovja.

Toplo muzejsko zavetišče

Naslednje jutro sneženje poneha, ceste so očiščene, a bolj po zaslugi težkih avtomobilov, ki brizgajo sneg naokoli, kot pa zaradi vestnega dela zimske službe. Precej slabše je s pločniki. Ti so večinoma prekriti s snegom, pod njim se skrivajo ledene ploskve, zato moja hoja spominja na prizore iz starih burlesk. Čevlji s slabim oprijemom pridejo prav le, ko se spustim po manjšem klancu in pridrsam do sosednje ulice. A tam mi prekriža pot še večja nevarnost.

Med sosednjima stavbama se razteza pokriti most, s katerega visijo zašiljena bodala. Da se izognem ledenim svečam, zavijem v drugo smer in se znajdem pred mogočno stavbo z veliko pozlačeno kupolo. Palača zvezne države Kolorado s svojo veličastno akropolo simbolizira moč in vpliv prestolnice. Do nje se vzpenjajo široke stopnice, na eni od njih piše: One mile above sea level. To nadmorsko višino so seveda določili mestni možje in jo primerno označili tik pod palačo.

V daljavi se kot na platnu narisani prikažejo visoki vrhovi Skalnega gorovja, a že kmalu jih prekrijejo tanki oblaki jutranje meglice. Ker mraz vztraja in dvojne nogavice v čevljih s tankimi podplati slabo ščitijo stopala pred mrazom, vstopim v bližnji muzej umetnosti.

Denver Art Museum je špičasta futuristična zgradba, prekrita s titanovimi ploščami, ki spominja na arhitekturo Franka Gehryja, a je delo enako znanega arhitekta Daniela Libeskinda. Muzej hrani tako bogato zbirko umetniških del indijanskih ljudstev, španskih kolonialistov, afriških in azijskih kultur kot tudi dela evropskih in ameriških slikarjev, kot so Vincent van Gogh, Claude Monet, Georgia O'Keeffe in Edward Hopper.

Kaj zagreje popotnika

Ko se s praznim želodcem vrnem na poledenele ulice, se kakor naročen prikaže bistro s pročeljem iz nerjavečega jekla, ki se lesketa kot privid v beli puščavi. Notranjost je še bolj bleščeča. Kromirani detajli in stene, oblečene v črno-bele keramične ploščice, ustvarjajo atmosfero kot v kakem starem ameriškem filmu. Sedem za široko mizo s trdimi naslonjali in s plastificiranega menija naročim tradicionalno ameriško jed. Ustrežljiva natakarica medtem napolni plastičen kozarec z vodo in ledom, plastično skodelico pa z vročo rjavo tekočino, ki spominja na kavo.

Ne traja dolgo, ko na mizo dobim pleskavico, stisnjeno med dve rezini puhastega kruha z nekaj malega zelenjave in preveč ocvrtim krompirčkom. Hitro počistim krožnik in izpraznim topli napitek, ko spet pristopi natakarica in vpraša: How you doin' honey? Naivno mislim, da jo res zanima, kako sem, zato prostodušno odgovorim, da v redu, le malce me zebe. Pogleda me v oči in s širokim nasmehom reče: Sweetheart, I'll warm you up! (Srček, te bom jaz pogrela!) ter dotoči kavo in nagajivo pomežikne. Dodobra pogret in solidno nahranjen pustim natakarici prisluženo napitnino.

Nepotopljiva Molly Brown

Med starimi hišami na ulicah Denverja pozornost vzbudi stara viktorijanska vila z visokim stopniščem, pred katerim stoji manjši kip sfinge. Po poledenelih stopnicah previdno vstopim v toplo zavetje muzeja Molly Brown. Gospodična, ki prodaja vstopnice, vzneseno pove, da je bila Margaret Brown dobrotnica, politična aktivistka, zagovornica delavcev in volilne pravice žensk ter prva ženska, ki je kandidirala za mesto v ameriškem senatu. A nacionalno prepoznavnost je dosegla šele, ko se je njena usoda prepletla z eno največjih tragedij tistega časa.

Leta 1912 je bila Margaret Brown na obisku v Evropi, ko je iz Denverja dobila sporočilo, da je njen vnuk hudo bolan. Poiskala je najhitrejšo pot do Amerike in se vkrcala na mogočno čezoceanko, nesrečni Titanik. Toda sreča je bila na njeni strani. Po trku ladje z ledeno goro ji je uspelo priti v enega od rešilnih čolnov. Na čolnu se je gospa Brown pogumno uprla poveljujočemu častniku in zahtevala, da se vrnejo po preživele, ki so plavali v ledeni vodi. O tem dogodku so se razpisali časopisi in gospa je kmalu postala nacionalna junakinja, znana kot nepotopljiva Molly Brown. V filmu Titanik jo je odlično zaigrala Kathy Bates.

Večerna vrtoglavica

Poleg muzejev, kamor se popotnik lahko zateče v hladnih delih leta, Denver ponuja tudi številna nočna pribežališča. Mesto je zaradi kraft pivovarn in enega največjih festivalov piva znano tudi kot pivska prestolnica ZDA. Zvečer, ko se odpravim preverit, ali upravičuje ta sloves, na glavni ulici naletim na lokal, na katerem piše Booze and Blues. Usedem se za edino prosto mizo, malce lepljivo od politega piva, in z dolgega menija izberem prvo pivo z imenom Princess Yum Yum.

V kotu lokala se dviga manjši oder, na katerem lokalni glasbeniki preigravajo melodije bluza, pomešanega z ritmi rock'n'rolla. Publika je pisana. Na visokih stolih ob točilnem pultu glasno nazdravljajo japiji v elegantnih srajcah in z zrahljanimi kravatami. Pod odrom skupina opitih kavbojev v zdelanih škornjih poskuša slediti hitrim glasbenim ritmom. Med njimi so pomešani hipsterji z lično urejenimi bradami in zavihanimi brki, ki se s pivom v roki zatopljeni zibajo z glasbo. Nekje v ozadju stojijo milenijci, ki z najnovejšimi telefoni snemajo dogajanje.

Medtem ko spoznavam pivsko druščino s slikovitimi imeni, kot so I'll Juice You Up, Dungeons & Dragons Amber Ale in This Must Be the Haze I've Been Hearing About, srkam veselo vzdušje in pomislim: če na zahodu Amerike občutiš svobodomiselnost duha in na vzhodu ameriško robatost, potem v osrednjem delu začutiš strastno bitje srca. Pa ne le zaradi popitega piva.