Perth, mesto daleč od vsega

Dvomilijonski Perth, prestolnica Zahodne Avstralije, je eno tistih mest, ki so najbolj oddaljena od naslednjega mesta podobne velikosti. Tu sem na nekajdnevnem obisku pri kolegih, s katerimi raziskujemo zanimive nove materiale za baterije in gorivne celice. Julija je bila na južni polobli zima. V Perthu je to pomenilo temperature pod 10 stopinj Celzija ponoči, čez dan morda do 20, vendar pa tudi močan veter in pogoste nalive, pri katerih ti dežnik ne pomaga. Dobro, da imam s sabo tako kapo in rokavice kot kratke rokave.

Perth leži ob ustju Swan River, Labodje reke. Kot Labodje jezero Čajkovskega? Skoraj, s to razliko, da so vloge tokrat obrnjene, labodi so črni in beli labod bi lahko igral vlogo negativca. Vidim jih, kako letajo visoko nad reko, na gladini ni nobenega na spregled. So tudi v mestnem grbu.

Prva stvar, ki jo opazim, ko se sprehajam po mestu, so rastline, ki so povsem drugačne, kot jih poznamo doma. Tu rastejo evkaliptusi, nekakšne palme s tankimi listi in smreke, ki to niso. Gre za aravkarije, starodavne iglavce še iz časa dinozavrov, od katerih so najlepše oblikovani tisti z otoka Norfolk v Tihem oceanu. Pri njih jim menda rečejo tudi sobna smreka, tu pa so to mogočna parkovna drevesa.

Julija so v Avstraliji praznovali dan prvotnih prebivalcev, aboridžinov, in mesto je bilo posejano s plakati, ki slavijo njihovo kulturo. Bolje pozno kot nikoli, verjetno. Aboridžini so bili v kolonialnih časih dolgo preganjani in so še vedno precej marginalizirana skupnost, danes pa poskuša politika vsaj malo popraviti stanje. Pogoste so table, ki označujejo, kateri skupnosti je nekoč pripadalo posamezno območje, tudi mozaike in stenske poslikave v njihovem prepoznavnem slogu opazim marsikje.

Zlatnik, težak eno tono

Poslovni del mesta zaznamujejo nebotičniki. Najvišji je sedež rudarske korporacije Rio Tinto. Rudarstvo in z njim povezane dejavnosti so eden od stebrov avstralskega gospodarstva. Kopljejo premog, železo, minerale … in zlato. Konec 19. stoletja se je število prebivalcev tu skokovito povečalo, zaradi zlate mrzlice, razloži vodnica Emily v državni kovnici (Perth Mint), kamor se odpravim na raziskovanje preteklosti.

Začelo se je z dvema možakarjema, ki sta v presušeni rečni strugi odkrila zlato zrno, težko več kot 70 kilogramov. S konjem sta ga pritovorila v mesto in v banki povprašala, kakšna je cena zlata. Cena za unčo (31,1 grama)? Ne ne, za kilogram! Blagajnik se je smejal in ju odslovil, zato sta zrno kar s konjem privlekla noter. Problem: tehtnice za tako velik kos sploh niso imeli. Na pomoč je priskočil kovač in zrno razbil na več kosov, možaka pa sta čez noč postala bogataša. Hitro se je razvedelo, da v regiji zlato leži kar po tleh (kar je seveda pretiravanje), in iskanje se je začelo. Nekateri iskalci so obogateli, drugi so denar zapili ali zakartali.

Danes velikih zlatih zrn ne pretapljajo več, ampak gredo v muzejske zbirke. Tudi večje najdbe so danes redke. Večina izkopanega zlata je v obliki zlatega prahu, za katerega je treba prečistiti tone in tone materiala. Načeloma lahko vsak kupi licenco za zlatokopa in obdrži, kar najde. Avstralija je ena največjih svetovnih proizvajalk zlata in tu v kovnici kujejo zlate palice, naložbene zlatnike pa tudi zbirateljske kovance in izdelke iz srebra, platine in paladija.

Razstavljen je zlatnik, ki tehta celo tono in ima dober meter v premeru. Na eni strani ima kenguruja, na drugi podobo kraljice Elizabete II. »Koliko je vreden?« Vprašanje ima lahko različne odgovore, nam razloži vodnica. Zlatnik je legalna valuta in ima vtisnjeno nominalno vrednost en milijon avstralskih dolarjev. Seveda ga ne bomo unovčili v banki. Če bi ga pretopili, bi ga lahko veliko dražje prodali za ceno zlata, ta se na svetovnih borzah iz ure v uro spreminja. Lahko pa bi ga prodali zbiratelju, ki bi ponudil še več. Ampak Emily pove, da ga bodo kar obdržali, čez dan je na ogled, čez noč se spusti v sef.

V naslednjem delu ogleda nam demonstrira ulivanje zlate palice. Posedemo po dvorani, luči se zatemnijo, Emily si nadene zaščitno obleko, iz peči potegne talilni lonec s staljenim zlatom in ga prelije v kalup. Žar tekočega zlata osvetljuje dogajanje. Palico nato vrže v vedro vode, kjer se hitro ohladi. Počaka nekaj trenutkov in že jo lahko drži v roki – zlato je odličen prevodnik toplote, zato je tudi tako pomembno v industriji. Ne, ne bo je podala okrog med gledalce, palica gre takoj nazaj v peč, da bo pripravljena za naslednjo skupino. Imajo pa palico, ki jo sicer lahko potežkamo, a je seveda priklenjena na mizo, da ne bi dobila nog.

Zapor so zaprli šele leta 1991

Ob obali Indijskega oceana leži mestno pristanišče, Fremantle. Tu se je Perth pravzaprav začel, ko so Britanci leta 1829 ustanovili prvo naselbino in tako prehiteli tekmece Francoze, ki jih je regija prav tako zanimala. Naseljencev je bilo najprej le nekaj sto, primanjkovalo je delovne sile za gradnjo infrastrukture in delo na poljih. Pa je padla odlična ideja in so poslali pismo v London, naj jim pošljejo nekaj zapornikov, seveda take, ki kaj znajo. Toda ne prehudih lumpov.

Ta strategija je že nekaj časa delovala v Sydneyju na drugi strani celine. Britanci so z veseljem izpraznili domače zapore in naseljencem poslali okrepitve, fante, ki so bili izučeni kmetje, zidarji in obrtniki, zraven pa so poslali še kakšnega serijskega morilca in spolnega prestopnika. »Saj ne bodo nikogar poslali nazaj.« V nekaj desetletjih je v Perth prispelo okrog deset tisoč zapornikov. Tisti prvi so si najprej postavili zapor, mogočno zgradbo, ki je danes skupaj s podobnimi zaporniškimi kompleksi po Avstraliji na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.

Vodnik Ian opiše, kakšen je bil vsakdanjik zapornikov: zbujanje navsezgodaj, delo, zajtrk v celici, delo, še več dela … Kazni so se začele pri približno sedmih letih, tisti, ki so bili pridni, so zlagoma dobili proste izhode, kasneje tudi pogojno kazen. Nekdanjih zapornikov jim nikoli ni uspelo dobro integrirati v družbo, marsikateri se je spet in spet vračal v zapor zaradi ponavljanja kaznivih dejanj. Celice so bile klavstrofobično majhne, vsak zapornik je imel visečo mrežo, stol, mizo in vedro. Nobenega gretja pozimi, poleti pa temperature nad 40 stopinj Celzija. Srhljiva je misel, da je zapor deloval kar do leta 1991, ko so ga končno zaprli in predelali v muzej.

V zadnjih desetletjih so se zaporniki večkrat uprli, da bi opozorili javnost na nevzdržne razmere. Vodnik pove tudi nekaj anekdot o tistih, ki jim je uspelo pobegniti. Najbolj znan je bil Moondyne Joe, ki je pobegnil tolikokrat, da je bil med ljudmi že prava legenda. Ko so ga spet zaprli, mu je guverner obljubil, da če tokrat pobegne z oddelka s posebnim varovanjem, ga dokončno izpusti na prostost. Res je pobegnil in guverner je spoštoval svojo odločitev. Druga zgodba govori o skupini irskih nacionalistov, političnih zapornikih, ki so jih simpatizerji iz irske skupnosti iz ZDA nekako spravili na ameriško ladjo in ta je pred avstralskimi oblastmi bežala tako dolgo, da je prispela v mednarodne vode, na varno.

Podganje gnezdo

Fremantle je za avstralske razmere dokaj staro mesto z nekaj lepimi zgradbami v viktorijanskem kolonialnem slogu in z dobrimi restavracijami. Je pa tudi odskočna deska za izlete na otok Rottnest, ki je oddaljen pol ure s trajektom. Ime otoka pomeni »podganje gnezdo«, tako so ga poimenovali nizozemski mornarji, ki so tu našli nekakšne ogromne podgane. Vendar to niso bile podgane velikanke, temveč kratkorepi grmičasti kenguruji ali kvoke, kakor jih imenujejo. Neverjetno prijazne živalce se ljudi prav nič ne bojijo in celo pustijo, da obiskovalci z njimi delajo selfije. Pred nekaj leti je splet preplavila prava kvokomanija, označili so jih za najbolj vesele živali na svetu, saj se zdi, da so ves čas nasmejane. A žal se tokrat ne bom pridružil temu trendu; zaradi razburkanega zimskega oceana trajekti ves teden ne vozijo.

Kljub temu bi rad videl katero od velikih živali. Znanci mi predlagajo, naj se odpeljem na drug konec mesta, na pokopališče Pinaroo Valley. To je precej drugačno od evropskih. V resnici je velikanski park, v katerem načrtno sadijo samo avtohtone rastline, tako da pričara najboljši približek divjine. Nagrobnikov ni, grobove označujejo le kovinske ploščice. Tu in tam so zataknjene plastične rože, ki pa jih vsak mesec poberejo, ko kosijo travo, mi razloži vrtnar.

Nad mano letajo papagaji. Nenadoma mimo mene prileti še nekaj večjega. Kukabura, ptica, katere oglašanje spominja na smeh. Po travi so posejani bobki, le od kod so se vzeli? Še nekaj časa se sprehajam po poteh, obdanih z banksijami, lokalnimi grmi z veličastnimi cvetovi, potem pa opazim tri kenguruje. Končno! Na sosednjem travniku zagledam celo čredo, več kot trideset jih je.

Čeprav vemo, kakšen je kenguru, je še vedno posebna izkušnja, ko se jim počasi približam na nekaj metrov in jih opazujem. Nekateri ležijo na travi v pozah, kot bi bili zleknjeni na kavču. Drugi se pasejo.

Premikajo se tako, da uporabljajo vseh pet okončin. Kratke sprednje tačke, dolge zadnje pa še mišičast rep. Dva ali trije stojijo pokonci in spremljajo okolico, stražijo. Enega nekaj zmoti in odskaklja v grmovje. Preostali se ne zmenijo kaj dosti zame. Kvoke nekaj dni kasneje vidim v živalskem vrtu v Sydneyju. Brez selfijev, vendar z nasmehom.