Setúbal – svet za radovednega popotnika

Brez dvoma si vsak običajen turist na Portugalskem želi doživeti utrip najbolj znanih mest Lizbone ali Porta, obiskati južno pokrajino Algarve, romarsko središče Fatima, morda slikovito Sintro ter še bolj mondena in razvpita Estoril in Cascais. Toda radovedni popotniki, ki jih ne prevzame blišč turističnih središč, bi zlahka zavili do Setúbala. Nekdanje izrazito industrijsko mesto, ki je od Lizbone oddal­jeno slabih 50 kilometrov proti jugu, se je prelevilo v nov, še ne povsem odkrit turistični biser. Oglas pravi: Setúbal – en svet! Pripomnimo še: na različne načine.

Po dobre pol ure vožnje z avtomobilom od lizbonskega letališča se znajdemo sredi lično urejenega Setúbala, ki sem ga pred več kot dvema desetletjema obiskal le za dan in odšel brez omembe vrednega spomina. V tis­tem obdobju se je mesto ob reki Sado in Atlantskem oceanu začelo resneje otepati slovesa propadlega industrijskega središča, ki ga je zaznamoval tudi kriminal. Na prelomu tisočletja je iskalo pot k boljši kakovosti življenja in lepši podobi v očeh domačih popotnikov in obiskovalcev iz tujine.

Filmarji so poskrbeli za sloves mesta

Leta 2006 je županovanje v mestu z okoli 120.000 prebivalci prevzela Maria das Dores Meira in s svojo ekipo začela vztrajno spreminjati podobo prej razdejanega kraja. »Naša županja je resnično veliko storila za Setúbal. Pod njenim vodstvom se razvija na vseh področ­jih, tudi turističnem,« pripoveduje taksist Pedro, nekdanji plavalec, ki se je med vožnjami proti okoliškim igriščem za golf izkazal za več kot hvaležnega sogovornika.

»Odlična promocijska ideja je bila, da je sem povabila filmske ekipe in jim pod ugodnimi pogoji dala na voljo prenovljene palače, hiše ter ulice in druge privlačne lokacije kot kuliso za snemanje. Tako so pri nas posneli znano domačo tv-serijo Slana voda in Portugalci so na novo odkrili Setúbal, ki so ga prej poznali zgolj po zaostalosti, propadanju, neurejenosti in tudi kriminalu. Kmalu je prišlo k nam še več turistov iz tujine, čeprav si sam ne želim ravno množičnega turizma, kot je v Algarveju, Lizboni, Portu in drugje. Naj pride manj ljudi in se imajo pri nas zelo lepo, saj bodo tako porabili več. Zdaj jim res imamo kaj ponuditi,« pravi Pedro, ki bi bil zlahka uspešen kot turistični vodnik.

Hrana in vino – odlično!

V Setúbalu ne manjka gostinskih lokalov z odlično morsko hrano – sicer so tu doma sardine in ostrige –, pa če iščete sodobno restav­racijo s prostorno teraso na obali, gostilno z delavskim pridihom v okolici glavne tržnice Livramento, ki je prava paša za oči in brbončice, ali pa šarmantno taverno oziroma kantino v kakšni ozki uličici starega mestnega jedra ob Aveniji Luíse Todi; ta nosi ime po znani operni pevki iz 18. in 19. stoletja. Povsod se dobro je, nepredstavljivo smolo bi morali imeti, da bi naleteli na vino, ki bi vam pokvarilo večer ali celo naslednje jutro. Je pa še nekaj, česar ne gre spregledati: vse je občutno ceneje kot v prestolnici ali na drugih priljubljenih turističnih destinacijah. V vinski ponudbi se bohoti značilni sladki muškat iz te regije, zelo ponosni so na svoje vinogradnike in vinske kleti. Okuse prvakov zagotovo širijo José Maria da Fonseca, Bacalhôa, Palmela, Horácio Simões ...

Na začetku 20. stoletja je bilo tu portugalsko središče ribje industrije, znamenite sardine v pločevinkah so izvažali po vsem svetu, bogata je bila tudi letina morske soli. Zdaj ni več niti enega obrata s tovrstno dejavnostjo, je pa Setúbal četrto največje pristanišče v državi, precej ljudi je zaposlenih v ladjedelnici in tovarnah celuloze, papirja, gnojil in pesticidov. Vse to je na obrobju mesta, pretežno v smeri proti Lizboni, medtem ko je obala z mestnim jedrom zadihala v precej boljšem sozvočju s prebivalci in naravo ter postala privlačnejša za turiste. Na vzpetini nad mestom stoji mogočna trdnjava svetega Filipa, ki jo je dal zgraditi španski kralj Filip II. leta 1582, dokončali so jo v osemnajstih letih.

Avenija Joséja Mourinha

Že omenjena Avenija Luise Todi se proti jugovzhodu nadaljuje v avenijo, ki so jo poimenovali po karizmatičnem nogometnem trenerju Joséju Mourinhu. Portugalski strateg, ki zdaj vodi italijanskega prvaka Romo, v domovini in posebno v domačem Setúbalu uživa status žive legende. Njegov oče je bil uspešen vratar domačega kluba Vitoria, ki so ga pred nekaj sezonami zaradi finančnih mahinacij poslali v najnižji rang tekmovanja. Zeleno-beli se počasi vračajo na pota stare slave, trenutno tekmujejo v tretji ligi, kljub spodrsljaju pa imajo še vedno vsako leto 14.000 plačanih članarin zvestih privržencev.

Največji optimisti med navijači Vitorie sanjajo, da bi The Special One, za kar se je Mourinho oklical v času delovanja v angleški pre­mier league, trenersko kariero sklenil na klopi domačega kluba. No, njegova avenija nas pripelje do sodobnega mestnega parka Albarquel, ki se razprostira na obrežju reke Sado, ta se prav tu izliva v Atlantik. To ni zgolj plaža, je celovito športno-rekreacijsko območje v čudovitem zelenju z otroškimi igrišči, galerijo na prostem in raz­novrstno gostinsko ponudbo.

Raj v naravnem parku Arrábida

Tu se lahko za avanturiste začne pot v naravni park Arrábida, ki je pravi raj za pohodnike ter gorske in cestne kolesarje od septembra do junija, ko jih ne moti poletna vročina. Na vrhu planine pričakajo razgledi, ki jemljejo sapo: kot na dlani so ocean, polotok Tróia, reka Sado, mesto Setúbal, v zaledju pa vinogradi in nasadi oljk. V teh krajih uspeva tudi prepoznavni hrast plutovec, iz skorje katerega izdelujejo zamaške za vinske steklenice ali talne obloge. Ob vznožju Arrábide, kar v arabskem jeziku pomeni prostor za molitev, so na morski strani številni zalivi s plažami: Galapinhos, Figueirinha, Galapos, Coelhos, Portinho da Arrábida, Albarquel …

Maskota Setúbala so delfini, družina s trenutno 23 osebki se ves čas zadržuje na območju izliva reke Sado v ocean. Tako sploh ni skrbi, da na izletu s hitrim čolnom ne bi užival v razposajeni družbi akrobatov v vodi. Domačini imajo delfine skoraj za svoje hišne ljub­ljenčke, njihove skulpture je najti po vsem mestu, največ pisanih plastičnih skulptur družabnih vod­nih sesalcev je na sprehajališču Avenije Joséja Mourinha.

Iz Setúbala vsake pol ure vozi katamaran na polotok Tróia, po pičlih 15 minutah plovbe (povrat­na vozovnica stane osem evrov) je le še nekaj sto metrov mimo barov, restavracij in igralnice do prostrane peščene plaže. No, včasih znajo sprehod zmotiti užitkarski postanki na romantičnih terasah nad majhno marino. Resda je morje osvežilno, temperatura se poleti praviloma giblje med 18 in 20 stopinjami Celzija in ves čas pih­lja z oceana, a se lahko tudi razvajenec z Jadrana hitro privadi na malo drugačne razmere.