Ogledalo nekdanje Portugalske na 20.000 ploščicah

Staro mestno središče Porta velja za izjemno arhitekturno celoto, zato je vpisano tudi na Unescov seznam svetovne dediščine. Sredi drugega največjega mesta na Portugalskem, kjer je bil do zadnjega desetletja 19. stoletja samostan, so leta 1916 končali gradnjo osrednje železniške postaje. Imenuje se São Bento, kar v portugalščini pomeni Sveti Benedikt. A mnogi, ki vstopijo skozi njene duri, ne pridejo zaradi prevoza z vlakom, ampak da bi občudovali keramične stenske slike v velikem preddverju.

Mesto stare kulture, lepih kavarn in ljubkih trgovin

Stene avle São Benta so skoraj v celoti prekrite s keramičnimi ploščicami, imenovanimi azulejos, ki jih na Portugalskem izdelujejo že več kot pol tisočletja. Pravijo, da jih je samo na tej postaji okoli 20.000. Poslikane so in sestavljene v velike umetnine, ki puščajo v spominu nekatere mejnike portugalske vojaške zgodovine, nacionalne mitologije in etnografije.

Obiskovalcev postaja ne pritegne le zaradi prevoza, ampak tudi zaradi slik, narejenih iz portugalskih keramičnih ploščic. FOTO: Milan Ilić

Keramične ploščice izvirajo iz mavrske tradicije, na Portugalsko naj bi jih prinesli pred več kot šestimi stoletji. Prvič naj bi se to zgodilo leta 1415, ko je portugalska vojska v vojaškem pohodu na severozahodnem koncu Afrike, nasproti Gibraltarja, zasedla »ključ Sredozemlja«, mavrsko trdnjavo Ceuta.

Na desni steni avle São Benta je prikazana portugalska zmaga v tej bitki, trenutek predaje poveljnika muslimanskih sil princu Henriku Pomorščaku. To je bil tudi začetek izjemne, globalne kolonialne ekspanzije Portugalske. Slika zavzemanja Ceute, tako kot večina drugih v interierju železniške postaje, je narejena iz ploščic z belo podlago, pobarvanih z modro barvo.

Zgodba o obljubi in časti

Arhitekt São Benta je bil José Marques da Silva (1869–1947), rojen v Portu, z diplomo pariške akademije lepih umetnosti. Stavbo železniške postaje je zasnoval v slogu te visoke šole (beaux-arts). Notranjo dekoracijo je izdelal Jorge Colaço (1868–1942), portugalski umetnik, ki je zaslovel s poslikavanjem keramike.

Colaço je imel veliko dela. Na južni, desni steni preddverja, nad sliko zavzemanja Ceute, je ustvaril še večjo podobo. Na njej je Ivan I. (João I.), deseti portugalski kralj, ki je s svojo zaročenko Filipo Lancastrsko leta 1387 prišel v Porto, kjer sta se poročila. Filipa je bila hči Johna Gaunta, prvega vojvode Lancastrskega, tretjega sina angleškega kralja Edvarda III. Ivan I. in Filipa sta imela osem otrok, ki so na Portugalskem ostali v spominu kot »sijajna generacija«. Eden od sinov Ivana in Filipe je bil Henrik Pomorščak.

Slike prikazujejo tudi tradicionalno portugalsko cerkveno procesijo, delo kmetov v vinogradu, dobrovoljne ljudi v času žetve in ljudskih veselic ... FOTO: Shutterstock

Na levi, severni strani avle São Benta sta prav tako dve veliki sliki. Na spodnji vidimo, kako vitez Egas Moniz preda sebe in svojo družino Alfonsu VII., kralju Leona in Kastilje To je na Portugalskem splošno znani primer nacionalne časti, ampak zgodovinarji pravijo, da je dogodek popolnoma izmišljen. Legendo o Monizu menda pripovedujejo učencem na Portugalskem, kot pouk o spoštovanju obljube, pomenu dane besede.

Legenda temelji na zgodovinskih dejstvih izpred približno 900 let, pomembnih za nastanek države. Takrat je bil severni del današnjega portugalskega ozemlja grofija Portocale, ki je plačevala davek kralju Leona in Kastilje. Portugalski grof Henrik je izobraževanje svojega sina Afonsa zaupal plemiču Egasu Monizu, enemu najbogatejših ljudi v državi. Ko je dopolnil 18 let, je mladi grof začel vojno za portugalsko neodvisnost. Kralj Leona in Kastilje, Alfonso VII. – ki je bil tudi Afonsov bratranec –, tega ni dovolil, zato je leta 1127 začel obleganje mesta Guimarães na severu Portugalske.

Moniz, ki ga je grof poslal na pogajanja s kraljem, je Alfonsu VII. obljubil, da se bo Afonso nehal boriti za neodvisnost, ostal kraljevski vazal in še naprej plačeval kralju dajatve. Kralj Alfonso VII. je prekinil obleganje, a grof Afonso ni držal besede. Znova se je podal v vojno, premagal kraljevo vojsko in se leta 1139 razglasil za Afonsa I., prvega kralja neodvisne Portugalske.

Vitez Egas Moniz predaja sebe in svojo družino kralju Alfonsu VII. FOTO: Milan Ilić

Moniz je nato menda imel slabo vest. Odšel je v Toledo, pred kralja, skupaj z ženo in sinom. Vsi trije so imeli vrv okoli vratu. Moniz je tako kralju predal življenje sebe in svoje družine, ker mu je pred tem dal obljubo, ki je grof ni izpolnil. Kralj Alfonso VII. naj bi bil tako ganjen zaradi njegovega poguma in poštenosti, da ga je takoj izpustil in mu dovolil, da se z družino vrne domov.

Mirovna pogodba po viteškem boju

Nad to sliko je prikaz bitke pri Valdevezu. Je iz istega obdobja, z istimi vladarji v glavnih vlogah. Bilo je poleti leta 1140 ali 1141. Bojišče je bilo ob bregovih reke Vez, meje med na novo razglašeno kraljevino Portugalsko in staro kraljevino Leona in Kastilje. Znano je, da se je bitka res zgodila, ni pa povsem gotovo, kako se je razpletla. V nekaterih dokumentih piše, da je šlo za nekakšen športni turnir izbranih vitezov, ki se je končal z veliko ujetimi in malo pobitimi.

Portugalci so očitno zmagali v tej bitki, ker je bila nekaj let pozneje, leta 1143, v Zamori v navzočnosti papeškega odposlanca podpisana mirovna pogodba. Kralj Alfonso VII. je tedaj priznal neodvisnost Portugalske. Dogodek je mogoče videti tudi na drugi keramični sliki, vendar ne v Portu, ampak na drugem koncu države, v mestu Portimão na jugu Portugalske, v regiji Algarve. Tam so v Parku 1. decembra prikazani številni prizori iz portugalske zgodovine, vključno s podpisom pogodbe v Zamori.

Tradicionalna portugalska ljudska veselica na vzhodni steni avle São Benta FOTO: Milan Ilić

Na postaji São Bento v Portu so številne keramične slike tudi na vzhodni steni, ki loči avlo od peronov. Prikazujejo tradicionalno portugalsko cerkveno procesijo, delo kmetov v vinogradu, dobrovoljne ljudi v času žetve in ljudskih veselic, prevoz vina z rečnimi ladjami, mlin na reki ... Visoko na stenah postaje, tik pod stropom, je večbarvni friz iz keramičnih ploščic, ki prikazuje, kakšen je bil promet v državi do časa železnice in sodobne industrije.

Umetnost, značilna za Portugalsko

Obiskovalec Portugalske pravzaprav na vsakem koraku opaža, da gre za državo z dolgo in bogato tradicijo keramičnih izdelkov. V restavracijah postrežejo hrano na fino obdelani in okrašeni keramiki, številni dražji, elegantnejši spominki so prav tako keramični, tablice z imeni ulic na stenah stavb so iz teh ploščic, ne nazadnje so z njimi pokrite celotne fasade večnadstropnih hiš in drugih velikih stavb. Tudi v notranjosti številnih cerkva vidimo velike slike iz tisočev azulejos.

Portugalski muzej keramičnih ploščic (Museu Nacional do Azulejo) je že nekaj desetletij v nekdanjem lizbonskem samostanu Madre de Deus in velja za enega najbolj specifičnih muzejev v državi, saj prikazuje umetnost, značilno za Portugalsko. Najbolj znani eksponat je velika slika Lizbone iz časa pred katastrofalnim potresom in posledičnim cunamijem ter požari, v katerih je bilo mesto skoraj popolnoma uničeno. To je bilo 1. novembra leta 1755.

Tipične podobe drugega največjega mesta na Portugalskem FOTO: Milan Ilić

Azulejos so sicer že prej postale zelo zaželeno, trgovsko pomembno blago. Zlata doba portugalske keramike je bila v 17. stoletju, času, ko je imela država številna kolonialna posestva po vsem svetu, vključno z Brazilijo, iz katerih je črpala ogromno bogastvo. Povpraševanje je bilo tako veliko, da so morali uvažati nizozemsko keramiko. Takrat je tudi na Portugalskem začel prevladovati v Evropi priljubljen kolorit kitajskega porcelana z modrimi odtenki na beli podlagi. Številne odlične primere moderne umetniške reinterpretacije portugalske umetnosti izdelave keramičnih ploščic si lahko ogledajo vsi, ki imajo vozovnico za lizbonski javni mestni prevoz. Umetnici Mariii Keil (1914–2012), ki je leta 1958 izdelala veliki mural Morje (O mar) ob lizbonski aveniji Infante Santo, je mesto kmalu zatem naročilo oblikovanje notranjosti 19 postaj metroja, ki so ga gradili. Njen pristop so sprejeli številni drugi umetniki, ki so ustvarjali interierje poznejših lizbonskih postaj podzemne železnice.