Sanje smučarjev, nočna mora za okoljevarstvenike

Pravljico doživimo v poletnem in zimskem času, kadarkoli nas poti peljejo v italijanske Dolomite. Najsi bo z oprtanim nahrbtnikom na ramenih, s kolesom ali smuč­mi. To zimo je tam še posebno idilično, saj že vrsto let ni zapad­lo toliko snega, a odprtje smučišč so morali zahodni sosedje, ki so že bili v nizkem štartu za začetek sezone, zaradi slabih epidemioloških razmer spet preložiti. Smučišča bodo samevala vsaj do 15. februarja.

Kljub temu imajo upravljavci in delavci na smučiščih veliko dela. Bliža se namreč februarsko svetovno prvenstvo v alpskem smučanju v Cortini, kjer bodo leta 2026 po sedmih desetletjih že drugič potekale tudi zimske olimpijske igre (pripravljajo jih v sodelovanju z Milanom). V tem vmesnem obdob­ju pa Italijani načrtujejo še veliko projektov, med katerimi v oči najbolj bode Carosello delle Dolomiti, smučarski vrtiljak, katerega cilj je vzpostavitev največje mreže smučišč na svetu.


 

Renesansa območja?

Načrte v vrednosti okoli 100 milijonov evrov sta že pred letom dni razgrnila Luca Zaia, predsednik dežele Benečija, in Gianpietro Ghedina, župan Cortine d'Ampezzo. V projektu, katerega cilj je tudi promocija zimskih olimpijskih iger 2026, naj bi z okoli 1300 kilometri prog in 500 žičnicami v štirih gradbenih fazah združili že obstoječa smučarska središča (Sellaronda, Cortina d'Ampezzo in Giro Della Grande Guerra med vrhovi Civetta, Pelmo in Tofane). V prvi fazi naj bi Cortino d'Ampezzo z žičnico Son dei Prade-Bai de Dones povezali z znamenitimi Petimi stolpi (Cinque Torri).

Kot trdita pobudnika, bi s projektom znatno zmanjšali delež motoriziranega prometa, po drugi strani pa pripomogli k širitvi turistične ponudbe območja, katerega edinstvenost je leta 2009 prepoznal Unesco in Dolomite uvrstil na seznam svetovne naravne dediščine. Zaia in Ghedina menita, da so priprave na olimpijske igre priložnost za renesanso območja, ki ga je pred dobrima dvema letoma opustošilo neurje Vaia, v zadnjem letu pa ohromila še epidemija koronavirusne bolezni. »Gorska območja izgubljajo prebivalstvo, naložbe v turizem pa lahko preprečijo nadaljnje odseljevanje iz teh krajev,« meni Zaia in poudarja, da bosta obe veliki prireditvi prispevali k zagonu gospodarstva in trajnostnega razvoja v Dolomitih.


 

Žičniški tematski park

Kot pri vseh velikopoteznih načrtih in razpravah o koristnosti velikih infrastrukturnih del, ki posegajo na ranljiva območja, so tudi tod trčile ekonomska, družbena in okoljska problematika. Okoljevarstveniki močno kritizirajo gradnjo visokogorske povezave med smučišči in trdijo, da je v gore prispel plaz denarja, ki se spreminja v beton. Menijo, da naložbe nastajajo pod pretvezo okrevanja po koronavirusni krizi in da je Zaia ob pomoči industrialcev s svetovnim prvenstvom in olimpijskimi igrami upravičil ureditev velikega smučarskega vrtiljaka, ki bi bil lahko tudi turistična alternativa Sellarondi.

Izvedba projekta bi naravni dragulj spremenila v žičniški tematski park, kot je opozoril vodja italijanskih Zelenih Angelo Bonelli. Nove smučarske proge bi zahtevale kopanje rezervoarjev za zbiranje vode, ki bo potrebna za izdelavo umetnega snega, ko naravnega ne bo več, kar bi lahko povzročilo nepopravljivo škodo v hidrološkem ravnovesju gora. Prepričan je, da gre za tipično megalomansko naložbo, poskus izhoda v sili, ko je smučarska industrija v primežu globalnega segrevanja.


 

Območje, ki zahteva spoštovanje in tišino

»Nihče v resnici ne verjame v to, da bodo žičniške naprave nadomestile cestni promet v gorah. Na krhka območja hočejo za vsako ceno privabiti množico turistov,« je poudaril tudi Luigi Casanova, častni predsednik Mountain Wilderness Italia. Za Leandra Gronesa, župana občine Livinallongo del Col di Lana, pa so gore tiste, ki zahtevajo spoštovanje in tišino. »V zadnjih letih smo v obnovo spominskega parka vložili dva milijona evrov, zdaj pa bi želeli z grad­njo novih žičničnih naprav vse porušiti,« je ogorčen. Col di Lana je bilo med prvo svetovno vojno prizorišče krvavih bojev, v katerih je življenje izgubilo več kot 8000 vojakov, zdaj pa bi območje uporabili kot most med prelazom Falzarego in Arabbo. »Menim, da sta gondola Freccia nel Cielo, ki so jo odprli pred letom dni, in nato povezava do koče Bai de Dones, od koder ni daleč do prelaza Falzarego, popolnoma dovolj za napredek in razvoj. Vsako naložbo je treba pretehtati na dolgi rok. V krhkem okolju so dobrodošle predvsem pobude in dejavnosti, ki imajo nanj majhen vpliv,« je Grones poudaril za lokalni časopis.