S smučiščem vračajo v kraj turistični utrip

Zadnji dan starega leta in prvi dan novega sta bila, kar zadeva vremenske razmere, kot nalašč za preživljanje počitnic in dopusta na belih strminah. Tik pred božičem je bila mati narava po večini Slovenije kar radodarna s pošiljko snega, zato so žičniške naprave lahko zagnali celo na nekaterih manjših, vaških smučiščih. Tako se je tudi v Črni Vrh nad Idrijo vrnil vsaj kanček tistega zimskega razvedrila, kakršno je bilo na Črnovrški planoti pred desetletji. In prav tam je bilo nekaj takih, ki so se s smučanjem poslovili od leta 2024 in na enak način pozdravili novo.

Izzivi planinskih društev danes: podmladek in iskanje oskrbnikov

Smučišče Ski Bor, ki ima sicer le manjšo otroško progo in vlečnico (sidro), je bilo že večkrat nagrajeno v kategoriji malih smučišč. Dolžina proge je okoli 400 metrov, imajo pa 12 snežnih topov, ki, čeprav so starejše izdelave, služijo namenu, če gredo temperature ravno prav pod ledišče. Danes ima poleg pridnih krajank in krajanov največ zaslug, da malo smučišče še obratuje in kraj s tem malo zaživi, domačin Pavel Čuk. Ob smučišču je manjša brunarica, kjer se obiskovalci lahko okrepčajo s pijačo in hrano (picami in palačinkami).

Smučišče, če seveda razmere dopuščajo, med tednom omogoča samo nočno smuko, in sicer med 17. in 20. uro, ob sobotah in nedeljah pa tudi dnevno, le da zadnji dan v tednu ni smučanja pod reflektorji. Zaradi razmeroma široke proge je zelo primerno za učenje smučanja in izvedbo šolskih športnih dnevov, imajo pa tudi šolo smučanja in deskanja. Za pridobivanje znanja ni primerno le za najmlajše, ampak tudi za starejše, ki se želijo izpopolniti v zarezni (carving) tehniki.

Razglednica Črnega Vrha iz leta 1938, na kateri se dobro vidijo za današnje čase nepredstavljive količine snega. FOTO: Zbornik SK Črni Vrh

Sprehod v preteklost razkrije, da je bilo leta 1966, ko se je tedanje tri leta prej ustanovljeno Turistično in olepševalno društvo v Črnem Vrhu nad Idrijo lotilo smelega projekta – postavili so žičniško napravo in s tem za tiste čase mali, odročni kraj na vzhodnem delu Trnovskega gozda uvrstili na smučarski zemljevid Slovenije.

Od vzpona do padca

Širitev turističnih dejavnosti je narekovala tudi prenočitvene zmogljivosti, ki jih takrat v Črnem Vrhu ni bilo. Idejo o postavitvi hotela so uresničili leta 1971. Zastavljeno je bilo, da bi hotelski kompleks vezali na obstoječe smučišče na Dilah. Končni investitor v hotel Bor v Črnem Vrhu nad Idrijo je bilo nato podjetje Slavnik iz Kopra. V načrtu je bila zaposlitev zlasti domačega prebivalstva v hotelu, zato so konec 60. let v gostinsko šolo in na delovno prakso odšli kandidati iz Črnega Vrha in okolice, prva skupina v Novo mesto, druga pa najprej v Ankaran in Izolo. Hotel Bor je bil srce dogajanja kraja, celo diskoteko so svojčas imeli, a v začetku 90. let je šlo samo še navzdol. Hotelski kompleks je želelo rešiti več družb, vendar neuspešno. Na mestu, kjer je nekoč stal, so pozneje postavili sicer tudi prepotreben dom za starejše.

»V Črni Vrh so hodili smučat iz vse Primorske, zamejstva, bili so organizirani prevozi iz Trsta. In tja do Vrhnike in Ljubljane,« se spominja Pavel Čuk. A so bile nekoč tudi snežne razmere povsem drugačne, domačini, pa ne le najstarejši, vedo povedati, kakšne ogromne količine snega so nekoč zapadle na tistih koncih. Čeprav kraj geografsko spada v primorsko regijo, je po zapadlem snegu prekašal marsikaterega više ležečega na Gorenjskem.

Veselje, zagon, volja, tudi delo z ljudmi – pravi, da ima res srečo z delavci iz lokalnega okolja – so tisto, kar Pavla Čuka žene naprej. Žalosti ga sicer, da ni večjega interesa za razvoj turizma v Črnem Vrhu. Razume pa tudi, da so alternative, ki jih ponujajo druge službe, predvsem glede socialne varnosti, za lokalno prebivalstvo bolj zanimive.