Četrt stoletja enak – in v tem je njegova lepota (VIDEO)

Idrija – Šest nas je, ki čakamo, da vstopimo v jamo. V Antonijev rov. Globoko v idrijsko podzemlje, ki je več kot 500 let dajalo kruh večini idrijskih družin. Fantka in punčka, ki se jim oči zasvetijo ob omembi Perkmandelca, in trije odrasli, ki nas osvojijo z zgodbo o živem srebru, malce pa tudi z obljubo, da bomo na skoraj stotih metrih globine malicali tako, kot so malicali včasih knapi. Kruh, slanina in nepogrešljivi geruš. Pot pod noge torej. Temina čaka.

Jože Pavšič, upokojeni rudar, zdaj pa vodnik po Antonijevem rovu in Topilnici, je živa zakladnica podatkov in anekdot o živosrebrovi rudi. »Štirinajst let sem delal v jami, nato zunaj nje. Razlika med nekoč in danes je seveda velika. Takrat mi je nad glavo visel damoklejev meč, zdaj pa grem v jamo z lahkim srcem,« se zasmeje.

Tako kot se njemu vidi, da v svojem delu uživa, so z nasmehom na ustih in malce premraženih nosov iz rova prišli tudi obiskovalci pred nami. Domači in tuji turisti so navdušeni nad spustom pod zemljo, radovednost, kako so včasih odkopavali in predelovali živo srebro, je velika. Zanima nas vse – od nesreč, ki so se morebiti zgodile globoko pod zemljo, do norme, ki so jo morali vsak dan izpolniti domači knapi. Jože na vsa vprašanja odgovarja potrpežljivo.

»Odločitev, da se Antonijev rov izkoristi za turistične namene, je bila res pametna. Idrija bo vedno tesno povezana z rudnikom, brez njega mesta in okolice ne bi bilo,« doda Pavšič, knap po duši in srcu. Obiskovalec čuti in ceni, ko mu nekdo z žarom pojasnjuje, kakšen režim je veljal tam spodaj za opravke, h katerim gre še cesar peš.

Narašča število obiskovalcev iz tujine

Idrija ima z Antonijevim rovom zlato jamo, to je neizpodbitno in tega so se zavedle vse pristojne inštitucije. Nadgradnja z vrhunsko kulinariko okoliških gastronomskih ponudnikov in tehnologijo, ki jo je mala ekipa Centra za upravljanje z dediščino živega srebra (CUDHG) uspešno vpeljala v Topilnico Hg ter turistom živo srebro približala še na nekoliko drugačen način, je tako priložnost, da se mesto turistično odpre »svetu«.

Letos si v Antonijevem rovu želijo 25.000 obiskovalcev. Glede na to, da bo prvi turistični rov v Sloveniji junija praznoval 25. obletnico odprtja, bi jim lahko uspelo. »Iz leta v leto prihaja več turistov. Predvsem število tujcev enakomerno narašča, tudi po zaslugi oglasnih kampanj, želeli bi si morda le še več podpore Zavoda za turizem Idrija,« pravi direktorica CUDHG Tatjana Dizdarevič.

Največ tujih turistov pride iz Italije, Avstrije in Nemčije, v knjigo vtisov so se že vpisali celo posamezniki iz Čila, Izraela, z Malte, Islandije in Nove Zelandije. Na vprašanje, kaj tako privlači turiste, da iz jame prihajajo široko nasmejanih ust, čeprav jih je prej, ob vhodu v rov morda nekoliko stisnilo pri srcu, Dizdarevičeva odgovarja: »Sama sem bila na Rudniku že leta 1988, ko smo še pridobivali živo srebro, leta 1995, ko smo zapirali Topilnico, in še vedno sem tu. Ko smo leta 1994 odprli Antonijev rov, je bil to res pravi turistični bum, prišlo je 33.000 obiskovalcev, potem je obisk zaradi odprtja podzemlja pod Peco nekoliko upadel. A je sprehod po rudniku še vedno nekaj izjemnega. To je pač – podzemlje. Še danes, ko grem v jamo, tam drugače diši kot na vrhu. Tega vonja se nikoli ne naveličam,« nostalgično pravi.

Strahovi so morali ostati zunaj

Dodana vrednost idrijskega rova je v njegovi avtentičnosti. »Mi si za Antonijev rov želimo, da bi ostal natanko takšen, kakršen je zdaj. V njem nočemo graditi zabaviščnega parka in ljudje to cenijo.« Res v dobri uri in pol, kolikor smo jih z Jožetom Pavšičem preživeli v jami, nihče ni pogrešal hologramov in svetlobnih efektov, pa je bilo doživetje kljub temu adrenalina polno.

Ozki rovi, mokra tla, na katerih drsi, tu in tam vagonček, s katerim so tovorili kamnino, obiskovalcu približajo okolje, v katerem so dan za dnem, šest dni v tednu garali knapi. V dobri uri se po 1,2 kilometra dolgi krožni poti spustimo približno 96 metrov pod površje, medtem ko Jože Pavšič skupini pridno razlaga o dragoceni cinabaritni rudi in kapljicah samorodnega živega srebra, pa tudi tehnologiji, ki je Idrijo in rudarske strokovnjake zakoličila na svetovni zemljevid.



»Za klavstrofobične pa to ni ravno sanjski izlet, kajne?« vpraša ena od obiskovalk. Po vsesplošnem krohotu Pavšič pove, da so morali knapi v aktivnem delovanju rudnika skrbi in strahove pustiti pred vrati dvigala, ki jih je popeljalo v podzemlje. »V idrijskem rudniku ni bilo velikih nesreč,« pove na vsesplošno presenečenje odraslih članov skupine. »So se pa našli mladi, ki so se pogumno odpravili v jamo, a iz nje tudi hitro zbežali. To delo ni bilo za vsakogar, moral si biti 'fizikalec', to je še najbolj ustrezna beseda, ki mi pade na misel,« pove Pavšič.

Zapiranje rudnika, ker so se tega lotili postopoma, ga ni zelo prizadelo. Delo se je vedno našlo, doda. Vsaj med nedeljskimi obiskovalci, ki smo z njim odšli v jamo, je obveljalo enotno mnenje, da je rojen za turističnega vodnika. Najmlajše usmeri k škratu Perkmandelcu, odraslim pa spretno namigne, da nedaleč stran stoji še ena »lepotica«, vredna njihove pozornosti. Topilnica Hg.

Od kapljice do živega srebra

Zgodba okoli živosrebrove rude je namreč dokončno sklenjena šele, če spotoma obiščemo še muzej, s katerim je Idrija dobila interaktivno kemijsko učilnico za edino kovino, ki se je ne da uničiti. Animacije in filmi dajo tisto pravo perspektivo zanimivi izmuzljivi »strupenjači«, ki so jo nekoč uporabljali za termometre, zalivke, zrcala, celo kot zdravilo za sifilis, slišimo v Topilnici Hg, ki se lahko pohvali z največjo rotacijsko pečjo na svetu – meri 36,6 metra v dolžino, njen premer je 2,1 metra.

Pomena edinstvene tekoče kovine, ki je spreminjala svet, ter njene vsestranske uporabnosti v znanosti, tehniki, industriji, kulturi, medicini in vsakdanjem življenju od prazgodovinskih časov pa do danes se tako zavemo v celoti, bodisi rojeni v idrijski občini bodisi prihajajoč od kod zunaj.

Za zgodbo od kapljice do živega srebra si je vredno vzeti nekaj ur in podoživeti tisto, kar so sto in več metrov pod zemljo podoživljali idrijski knapi. Pogumni, delovni, črni od saj, prepoteni, tresočih rok. V 500 letih so izkopali več kot 700 kilometrov rovov ter v njih pridobili 13 odstotkov vse svetovne proizvodnje živega srebra. Šele spust v podzemlje in nato zaključek zgodbe v Topilnici Hg orišeta vso naravo dela, ki so ga več kot pol tisočletja opravljali domači knapi. In zanj pogosto žrtvovali svoje zdravje, nemalokrat tudi življenje.