Načrt je bil obiskati Radovljico in zajeti še nekaj zimskih dejavnosti v okolici, a na koncu smo se zataknili v mestecu, ki ga je Svetovna turistična organizacija (poleg Solčave) uvrstila na seznam najlepših podeželskih destinacij na svetu. V starem delu mesta namreč od nedavnega srečamo enega prepoznavnejših chefov v Sloveniji, se zamudimo v najnovejši čokoladnici, brenčimo s čebelami v muzeju in se zapletemo v zabavno debato z vodjo keramične manufakture.

Žepna velikost, bogata z vsebino

Ko stopimo v srce mesta, na Linhartov trg, vidimo skoraj vse, po čemer je najbolj prepoznavna Radovljica. Tam je graščina in v njej čebelarski in mestni muzej, posvečen Antonu Tomažu Linhartu, malo naprej sta lekarniški in alkimistični muzej pa galerija Šivčeva hiša, kjer je do konca leta razstava ob stoletnici rojstva legendarnega kuharja Ivana Ivačiča. Z le nekaj koraki dosežemo še cerkev Svetega Petra in se na razgledni točki spomnimo, da je mesto z arhitekturo meščanskih hiš iz 16., 17. in 18. stoletja obkroženo s hribi. Vmes so nanizani obrtniki, med njimi znana lectarska delavnica pa manufaktura keramike Urbana Megušarja, lične trgovinice in navsezadnje hotel Linhart, ki je postal Hiša Linhart, v njej pa se je že dodobra udomačil Uroš Štefelin, kuharski mojster, ki je pred nedavnim zapustil Vilo Podvin in Michelinovo zvezdico z njo.

Prednost ima lokalno

Vse to so tudi razlogi, da se je Radol'ca, kot ji pravijo, potegovala za naziv najlepše podeželske destinacije, čeprav se imajo prebivalci morda bolj za meščane. »Radovljica je v mednarodnem merilu kljub vsemu podeželje. Kar je ključno, pa je povezovanje in spodbujanje tradicij, izdelkov, obrti in vključevanje vsega tega v turistično ponudbo,« je prepričana Kaja Beton, v. d. direktorice javnega zavoda Turizem in kultura Radovljica. To povezovanje je v ospredju tudi na dogodkih, ki jih pripravljajo, saj ima vselej prednost lokalno. »Poleg tega ima Radovljica lepo ohranjeno kulturno dediščino in zanjo tudi lepo skrbi ter je v zadnjih letih zelo zaživela,« je sogovornica razmišljala sredi Linhartovega trga.

Lokalne mojstre in obrtnike vključujejo v turistično ponudbo FOTO: Javni zavod Turizem in kultura Radovljica

Hišno številko 1 nosi graščina, v kateri so letos odprli novo razstavo Čebelarskega muzeja, ki je ravno tako del tradicije, pa vendar zdaj precej bolj posodobljen in tako na interaktiven način pripoveduje zgodbe o tradiciji čebelarstva na Slovenskem, panjskih končnicah, domači kranjski sivki in njenem potovanju po svetu, slovitih slovenskih čebelarjih, predvsem čebelarskem učitelju Antonu Janši, na koncu pa zlasti najmlajše pritegne z virtualnim potepom od cveta do sveta. Čebelarski muzej je sicer ena od najbolj obiskanih točk v Radovljici; zadnji dve leti zaradi zaprtij sicer nista značilni, v predpandemskem letu 2019 pa si ga je ogledalo skoraj 40.000 obiskovalcev iz 23 držav.

Med gosti Radovljice v poletni sezoni prevladujejo ljubitelji narave, predvsem kolesarji in pohodniki, večina jih pride iz bližnjih kampov. Letos so gostili veliko Nemcev, ustvarili so skoraj tretjino prenočitev, na drugem mestu so bili Slovenci (lani so prevladovali). S prenočitvami so letos do konca oktobra že ujeli leto 2018; v povprečju ljudje ostanejo 2,6 dneva, je statistične podatke nanizala Kaja Beton.

Prenovljena zbirka čebelarskega muzeja, ki je ena najbolj priljubljenih točk v Radovljici. FOTO: Leon Vidic/Delo

Pandemija je prinesla čokoladnico

Če bi predvsem med Slovenci iskali asociacije na rojstni kraj Antona Tomaža Linharta, bi v sodobnem času gotovo najprej dobili v odgovor: čokolada. Zaradi Festivala čokolade, ki ga pripravljajo vrsto let, in medu oziroma Čebelarskega muzeja so si nadeli naziv najslajše slovensko mesto. Toda festival traja le nekaj dni v letu, v preostalem delu leta pa se je našel marsikateri obiskovalec, ki je prišel v TIC, vprašal: Kje je zdaj ta vaša čokolada?

Vprašanje je konec oktobra dobilo odgovor, pravzaprav Čokoladnico, ki jo je odprla kar nekdanja direktorica zavoda Turizem in kultura Radovljica Nataša Mikelj. Sladka zgodba se je skuhala med precej bolj grenko pandemijo. »Čas se je ustavil, z možem sva iskala nov izziv in sva se odločila, da bova začela delati čokolado. Ni bilo tako preprosto. Hitro sva ugotovila, da se tega po internetu ni mogoče naučiti, povezala sva se s prijateljem, ki je bil prvi lastnik Rajske ptice v Ljubljani. Zdaj sicer živi v Angliji, a je prišel v Slovenijo, najeli smo delavnico in se učili delati čokolado,« je Nataša Mikelj opisala začetke strokovnega usposabljanja.

Še povsem sveža Čokoladnica, odprli so jo namreč konec oktobra FOTO: Leon Vidic/Delo

Odprtje čokoladnice so nekoliko zavrle težave z dobavami, a že takoj, ko so odprli vrata, je bil odziv zelo dober, je še vedno presenečeno ugotavljala sogovornica. Tudi v tistem sicer mirnem popoldnevu je bil ves čas vrvež v lični čokoladnici, kjer je mogoče opazovati, kako nastajajo vsi mogoči pralineji in druga čokolada. Na desetine različnih okusov so preizkusili in še kar nastajajo novi s poudarkom na lokalnih recepturah; z Urošem Štefelinom, denimo, preizkušajo pralineje z okusom ajde, posebnosti so še čokoladni bonboni s pehtranom, kostanjevim medom, viljamovko, žganjem, celo s kozjim sirom in limono.

Radovljiški mojstri

»Radovljica je ravno prav majhna, da se lahko vzpostavi takšna butična ponudba,« je razmišljala Nataša Mikelj. In najbrž ni nezanemarljivo, je dodala, da jo ustvarjajo ljudje, ki so iz Radovljice oziroma njene okolice. Tudi ona je iz bližnje vasi, prav tako iz teh krajev izhaja Uroš Štefelin. Ta je na novi lokaciji zelo zadovoljen, je dejal, ko smo ga ujeli za mizo v kavarni Hiše Linhart. »Zelo dobro se počutimo, smo tako rekoč doma. To mesto je že samo po sebi lepo, dobro ponudbo ima in gradi na povezovanju ponudnikov. Mi smo šli zdaj res na malo manjšo kapaciteto, a koncept je ostal enak, tudi gostje so prišli za nami. Obdržali smo vso ekipo, kar se je pokazalo kot prava odločitev, kvečjemu bomo potrebovali še kakšno moč,« je povedal Uroš Štefelin, preden je odhitel v kuhinjo. V Radovljico, znano tudi po kulinarični prireditvi Okusi Radol'ce, se je z njimi preselila podvinska tržnica in se združila z bolšjakom, zdaj skupaj potekata vsako prvo soboto v mesecu kot radolška tržnica.

Uroš Štefelin se je tako udomačil v hotelu Linhart. FOTO: Leon Vidic/Delo

V kavarni smo našli tudi Urbana Megušarja, mojstra keramike s svojstvenim in prepoznavnim slogom, ki prav tako kroji podobo Radovljice. Kako majhna in sladka je, je pokazal tudi z maketama mest, keramičnima seveda. Njegova Magušarjeva hiša z delavnico, trgovino in galerijo je še ena od posebnosti mesta, lahko pa bi rekli, da je posebnost mesta tudi on sam. »Sem industrijski dizajner, blazno me privlači tradicija,« je opisal svoje delo in mimogrede izdal, da največ novih stvari izdela tako, da dobi naročilo, potem tisto naročniku ni všeč, on pa ima serijo izdelkov. »Tak način se je pokazal za najboljšega,« se je šalil, potem pa resno dodal: »Rad eksperimentiram in ne sledim prevladujoči estetiki.«

Urban Magušar FOTO: Leon Vidic/Delo

V Radovljici mu je všeč, ker vsi sodelujejo, pravzaprav se zaradi majhnosti mesta temu niti ni mogoče izogniti. Ni pa prav velik ljubitelj množičnega turizma, kot je v svojem tipičnem porogljivem tonu dejal. Sprehod skozi njegovo hišo, ki je v stoletjih zrasla iz treh enot, povezuje pa jih arkadni hodnik iz 16. stoletja, je kot kratko spoznavanje obrti keramičarstva in njene zgodovine, različnih vrst gline, peči ter drugih strojev, predvsem pa sloga Urbana Megušarja. In med vodenjem po svojih prostorih mimogrede tudi izda, kaj mu je pri vsem najbolj fascinantno – klet, kajti tam hrani več ton gline.

Tradicija pletarstva se odraža tudi v decembrski okrasitvi. FoOTO: Jakob Remar