Žepna velikost, bogata z vsebino

Da bi prehodili Radovljico, ni treba imeti prav veliko kondicije. En dober krog, kratek, a sladek, pa vendar se je tam mogoče zadržati. To tudi potrjuje podatek, da se je število obiskovalcev istoimenske občine lani povečalo za skoraj petino. Nekoliko drugače je v Žalcu, ki ima več gostov iz domačih krajev, a se ravno tako učinkovito prebija med najrazpoznavnejše turistične destinacije v Sloveniji. Tretja zgodba zase je Osilnica, ravno tako prepoznavna, čeravno daleč od turističnih središč.

V Radovljici se je ne glede na bogato zgodovino malega srednjeveškega mesta pravzaprav vse začelo s festivalom čokolade. »Ko smo razmišljali o turistični zgodbi Radovljice, smo ugotovili, da je v ospredju sladkost,« je ob vstopu v središče mesta, na Linhartov trg, začela pripovedovati Kaja Beton iz Turizma Radovljica. Sladkost ji že od nekdaj daje med oziroma čebelarstvo (tamkajšnji muzej čebelarstva prav letos praznuje 60. obletnico), deloma tudi lectarstvo in navsezadnje bližina tovarne čokolade Gorenjka v Lescah. Dotlej festivala čokolade pri nas še ni bilo, zato so se odločili, da s tem dogodkom mesto z nekaj več kot 6000 prebivalci najprej predstavijo Sloveniji, šele nato tujcem.
 

Močni soigralci

Radovljice se je »sladkost« s tem še bolj oprijela, še pomembneje pa je, da s turizmom živijo tudi njeni prebivalci. To je pravzaprav cilj: »Najprej morajo s tem živeti domačini, šele potem tujci. Zelo pomembno je, da imamo močne soigralce na zasebni ravni,« je poudarila Kaja Beton.

Čeprav je začetek marca še vedno podaljšek zatišja, ki vlada pozimi, so bile roke, ki ustvarjajo zgodbo o Radovljici, marljive. V lectarski delavnici pod gostilno Lectar smo ujeli Nado Rems, ki je z debelim čopičem nanašala rdečo barvo na srca, železni repertoar lectarije, in jih polagala na veliko mizo, kjer so že kraljevali zajci, simbol velikonočnih praznikov. Tisto dopoldne obiskovalcev še ni bilo, a lectarka je dala jasno vedeti, da je fotografiranja vajena in da rade volje pokaže, kaj se v tistih kletnih prostorih, opremljenih tako, da vsakogar navdihnejo z nostalgijo, vsak dan dogaja. »Škoda, ker niste prišli včeraj, ko sem pekla in je vse tako lepo dišalo,« je navdušeno vzkliknila.



Druga mojstrica, keramičarka Eva Preželj, si je roke mazala z glino v Manufakturi, kakor je lončarsko delavnico s trgovino nasproti svojega doma poimenoval domačin in keramičar Urban Magušar. V njej delajo vse sorte ličnih keramičnih izdelkov, prepoznavni znak pa so hiške, posnetki stavb na Linhartovem trgu.

V hotelu Linhart je bila gospodarica Helena Kolarič na preži, da sprejme goste v kavarni. Zajtrkovalnica je bila pospravljena, prav tako vse od desetih sob, kolikor jih premore hotel. Družina Kolarič ga je uredila z lastnimi rokami, je hitela pripovedovati dobrovoljna gostiteljica. Ni bilo lahko, toda zdaj ima pred sabo samo to, da mora hotel čim bolje živeti. In poleti je res poln, zdaj še vlada zatišje, s festivalom čokolade, ki bo letos od 12. do 14. aprila, se bo to prekinilo. Pomladi se začnejo nastanitve zlagoma polniti in proti poletju se že dogaja, da jim zmanjkuje prostih postelj. Okusi Radol'ce so jeseni, ko spet privabijo ljudi, za pozimi pa še nimajo vsebin, s katerimi bi pritegnili obiskovalce.


 

Več kot 90 odstotkov tujcev

Težava pa je, da nimajo ponudnikov, ki bi lahko sprejeli večje skupine, na primer za avtobus turistov. »Toda v takem primeru se trije večji ponudniki zorganizirajo in si razdelijo goste,« je povedala Kaja Beton. Radovljiška občina, ki poleg osrednjega mesta med drugim zajema Lesce, Begunje, Brezje in območje Krope, ima sicer 1560 turističnih postelj in še 500 parcel v kampih. Povprečno število dni, ki jih gostje preživijo v Radovljici, je dva in pol. Lani jih je prišlo 126.000, ustvarili so 282.000 prenočitev. Več kot 90 odstotkov je tujcev, največ iz Nemčije in držav Beneluksa.

Pri vprašanju, ali jim bližina Bleda škodi ali koristi, Kaja Beton ni ovinkarila: »Osrednja turistična destinacija je še vedno Bled. Turisti prihajajo bolj ali manj zaradi njega, je pa Radovljica na posrečeni poziciji med Bledom in Ljubljano. Tudi v sezoni, ko je na Bledu gneča, je v Radovljici še vedno precej bolj mirno, nastanitve pa so kljub temu zasedene.«



Staro mestno jedro je ohranjeno in obvladljivo peš in tudi po vsebinah. Tako ni praznih lokalov, ki v številnih mestih samevajo in prej ali slej postanejo problem. V Radovljici je vse v žepni velikosti, kakor je slikovito poudarila sogovornica, vendar zelo bogato. Le nekaj deset korakov iz mestnega jedra je obiskovalec že v naravi. Najboljši pogled nanjo se razkriva na razgledni točki s Triglavom in Julijskimi Alpami kot na dlani.


 

Žalec: nič več le kraj na koncu abecede

V fontani piv Zeleno zlato so v dobrih dveh sezonah stočili 70.000 litrov te pijače ter predstavili 33 iz domačega hmelja v 25 slovenskih pivovarnah zvarjenih piv. Do konca lanskega oktobra – takrat čez zimo fontano zaprejo in jo spet odprejo konec marca – so prodali 138.000 zanjo oblikovanih Kogojevih vrčkov. Fontano je doslej obiskalo 400.000 ljudi, pivo za pokušnjo pa so jim samodejne naprave na fontani v vrčke natočile 800.000-krat. Fontana je resda osrednja zanimivost Žalca, a si prizadevajo, da bi ga še z drugimi proizvodi umestili med 25 najprepoznavnejših destinacij v Sloveniji.



Letos so k sodelovanju povabili 23 domačih pivovarjev, ki bodo predstavili prav toliko piv iz slovenskega hmelja. »Ob fontani bo zaživela podeželska tržnica, pripravljamo virtualno doživetje hmelja in fontane piv v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva, da bi obisk podaljšali čez zimo, ko je fontana zaprta. Obstajajo tudi načrti, da bi nekdanjo sušilnico, na daleč vidno stolpnico Hmezada Exima, obnovili že do svetovnega hmeljarskega kongresa, ki bo v Sloveniji od 29. julija do 2. avgusta,« je napovedal Janko Kos, župan žalske občine, ki je tudi lastnica fontane.

Kongres se bo dva dneva dogajal v Žalcu. »Kje v Sloveniji je sedež hmeljarstva in pivovarstva, če ne v Žalcu, kjer sta tudi naš muzej in inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo? Slovenija je četrta svetovna pridelovalka hmelja in polovica proizvodnje je prav v tej občini. Žalec ni več kraj tam nekje pod črko ž,« je prepričan Kos. »Želimo si dogodkov, ki bodo ime kraja ponesli v svet. Tudi start kolesarke dirke po Sloveniji bo predvidoma 21. junija v Žalcu. Prireditelji so nam rekli, da smo zaradi fontane že dve leti prepoznavni, žal ne tudi po drugih destinacijah, šempetrski nekropoli ali jami Pekel, o katerih smo si domišljali, da jih vsi poznajo.«
 

Hops na kolo, Pivo in pajs

Izmišljajo si turistične proizvode z malce nenavadnimi imeni, recimo Hops na kolo (vožnja med hmeljišči) pa Pivo in pajs, kjer si pivo in hrana podajata roke, kar naj bi Žalec umestilo med najprepoznavnejše destinacije v Sloveniji. »Toda nimamo dovolj prenočitvenih zmogljivosti, da bi turista zadržali dva, tri dni … Zato bo občina tudi finančno podprla gradnjo razpršenega hotela, že letos pa bo v bližnjem Arnovskem gozdu zgrajen nov zasebni hotel,« je poudaril Kos.



Žalec je še naprej povezan v turistično ponudbo Dežele Celjske, za katero v regiji skrbi Zavod Celeia Celje. »Našo zgodbo in vse, kar imamo v Žalcu, smo pripravljeni deliti z drugimi. Ko kdo pride k nam, ga z veseljem pošljemo na celjski Stari grad, v Velenje, saj turista ne zanima, kje so občinske meje. Delamo pakete, ki vključujejo širšo zgodbo, in s tem lahko tudi Žalec računa na svoj kos pogače,« je opisal turistično strategijo.

A za zdaj se ne morejo primerjati z bolj razvitimi domačimi turističnimi kraji. Tem iz turistične takse kane tudi po več sto tisoč evrov na leto. Žalec, ki iz proračuna za promocijo nameni od 40.000 do 60.000 evrov na leto, iz te takse iztrži le okoli 14.000 evrov. Kos je pojasnil: »Jasno nam je, da moramo vlagati, da bomo nekoč zaslužili. Že zdaj pa je pomembno, da zaslužijo naši ponudniki turističnih storitev, da so polne gostilne, da so zadovoljni tisti, ki ponujajo turistične izdelke in storitve.«
 

Osilnica: daleč od turističnih središč

»Turizem, kot ga imamo v Osilnici, lahko deluje le, če je to način življenja,« pravi Simon Kovač, direktor podjetja Kolpa. Pravzaprav je med osilniškim turizmom in družino Kovač velika povezava oziroma kar enačaj, saj so Kovačevi že leta 1860 imeli furmansko gostilno. Nov preboj se je zgodil leta 1980, ko je Simonov oče Anton v dolino Kolpe privabil predvsem tuje goste, ki so se v teh naravno ohranjenih, a od središč oddaljenih krajih zadržali vsaj tri dni. »Leta 1983, še pred Sočo, smo začeli s kanuji in rafti,« se spominja Simon Kovač začetkov vodnih športov na Kolpi.



Ponudbo so vseskozi širili in spreminjali, kar velja še danes. Eno najbolj kritičnih let je bilo 1991, ko je postala Kolpa mejna reka in je kazalo, da turizma v tem delu Slovenije ne bo več. »Takrat smo se preusmerili na domače goste, Slovence in Hrvate,« pove Simon Kovač o gostih, ki v dolini resda iščejo mir in naravo, a to ni dovolj: »Vsak gost si želi lepo sobo, toplo vodo in druge sodobne pritikline. Redki bi bili zadovoljni le z neokrnjeno naravo,« pravi sogovornik. Gostom takoj povedo, da ne prodajajo luksuza. »Naše prednosti so prijaznost oziroma domačnost pa narava in mir.«
 

Raznolika ponudba

V podjetju, kjer imajo deset redno zaposlenih domačinov in so lani ustvarili okoli 10.000 prenočitev, se vseskozi prilagajajo: »Naš turizem je zelo raznolik, saj ponujamo vse od športnih dejavnosti do programov dobrega počutja in naravnih programov, kot je opazovanje medveda v naravi ali pohodništvo. To zahteva ogromno energije, opreme, ljudi … A le tako lahko pritegnemo različne goste.«

Zanimivo je, da od februarja do junija prevladujejo domači gostje, to so Slovenci in Hrvati, od junija do avgusta so pri njih večinoma tujci – Italijani, Francozi, Nemci –, potem pa se struktura gostov spet spremeni in je večina domačih obiskovalcev.
Toda če bi turizem gledal le s finančne plati, se s tem ne bi ukvarjali: »Tudi tisto, kar zaslužimo, vlagamo v ponudbo. S turizmom v Osilnici ne bomo nikoli obogateli.«



Kajti v tem odročnem predelu Slovenije, kjer je do najbližjega mesta – Kočevja ali Delnic – ura vožnje, so delovna mesta pri Kovaču ena redkih v domačem kraju oziroma v tem delu doline. Posebnosti osilniškega turizma pa je še več, od tega, da jim tu in tam zmanjka elektrike pa da internet vedno ne dela, da nimajo optike … »Vseskozi moraš biti aktiven,« pravi Simon Kovač.