Italijanske in avstrijske ferate privabljajo številne plezalce, željne novih smeri, preizkušenj, dogodivščin. Poznamo športne ferate, ki so namenjene plezanju po zahtevnih terenih in so ponavadi poti krajše, ter zavarovane planinske poti, ki so daljše in terjajo kondicijsko pripravljenost. Temu prilagajamo izbor ferate, pri tem upoštevamo zahtevnostno stopnjo, za varno plezanje pa seveda potrebujemo ustrezno opremo.

Prve zavarovane plezalne poti so nastale že pred prvo svetovno vojno, ko je razvoj gorništva v Alpah zelo napredoval, razmah pa so menda doživele v prvi svetovni vojni na bojiščih med avstro-ogrsko in italijansko vojsko v Dolomitih. Za zagotavljanje dobave orožja, streliva, opreme, hrane in drugih potrebščin so težko dostopne vrhove opremili z jeklenimi vrvmi in klini. Prav uporaba železnih varoval je dala italijansko ime ferata, izvira pa iz besede ferro oziroma železo. Ferate danes uporabljajo predvsem za turistične namene, še posebno znane so tiste v Dolomitih.

Odprava na Piz Boe

Tja se je pred kratkim odpravila tudi naša odprava, zbrana z vseh vetrov s pomočjo družbenih omrežij in na hitro poimenovana Krofbanda. Cilj je bila zahtevna Via Ferrata Cesare Piazzetta na Piz Boe (3152 metrov), najvišji vrh v pogorju Sella, z izhodiščem na prelazu Passo Pordoi, natanko 345 kilometrov od Kranja. Ferata slovi kot ena izmed zahtevnejših v Dolomitih, čeprav je njena ocena D (težavnostne stopnje si sledijo od A do G). Dostop je precej dolg, nato se začenja vzpon v steni. Začetek je bolj gladek zaradi množičnega obiska in mnogi na tem mestu govorijo o zahtevnosti E, čeprav je mogoče z malce širšim korakom najti dovolj stopov, kjer ne drsi.

Preplezati je treba tri stene, med njimi je polička, pripravna za krajši počitek. Sledi ozek zahteven prehod in kmalu zatem viseči most, nad katerim je majhna lestev. Za zadnjo preplezano steno se jeklenica konča in sledi prosta pot. Teren je izredno zahteven, saj je melišče zelo zdrsno. Ob boku so prepadi, zato je pogled usmerjen le naprej, kjer se nadaljuje jeklenica, a le na krajšem delu, potem spet nadaljujemo brez nje.

Tako je vse do konca ferate, kjer se odpre pobočje, s katerega uzremo vrh. Zadnjih trideset minut nadaljujemo po gorskih poteh. Z vrha opazujemo številne okoliške vršace, med njimi najbolj znani vrh Dolomitov Marmolado in njene ledenike. Ko smo bili mi tam, se je naslednji dan zgodila tragedija, ko se je odlomil ledenik s te gore.

Sama pot do vrha je bila dolga dobrih pet ur. Če prištejemo še spust (pot do koče Pordoi je lepa in ni nevarna, sledi pa ji dolga pot po melišču), smo porabili približno osem ur. Morda ni veliko, vendar moramo upoštevati, da je večji del treba plezati. Utrujenost se je na koncu poznala pri vseh udeležencih odprave.

Ferata Däumling na Mokrinah

Čez nekaj dni sva se s sinom Janom namenila še v Mokrine (Nassfeld). Znano smučarsko središče ponuja precej ferat. Čeprav se nisva odpravila na najbolj zahtevno, naju je tudi izbrana malce presenetila. Ferata Däumling, ki je ocenjena s C, je bila skorajda težja od tiste na Piz Boe. Gre za klasično športno ferato: jeklenica za prečenje prepada, viseči most, skobe in prečenje brez skob ali naravnih oprimkov. Pot do izhodišča je zelo slabo označena, bolje rečeno, sploh ni označena, zato se je tistih pet minut hoje pošteno razvleklo. Na zgornji postaji sva tako bolj po občutku krenila po eni izmed stezic, za katero se je zdelo, da je prava, in tako res prišla do ferate, ki se začenja pri klopcah.

To pa ni bila edina težava. Jeklenice so zelo ohlapne, razen tistih v sami steni, ki potekajo naravnost navzgor. Ferata je ustrezno ocenjena s C, le na enem delu prečenja se prevesi v D. Brez stopov v steni sva jo prečila in prešla na naslednji most, ki sva ga premagala po jeklenici. Ferata je lepo razgibana vse do konca, od koder se nato sprehodimo po stezi do klopce, kjer se tudi uradno konča. Potrebovala sva uro in 10 minut in v tem času premagala 700 metrov višinske razlike. Takoj zatem sva šla še na vrh gore Gartnerkofel na višini 2195 metrov. V spodnjem delu sva se spustila kar po smučišču oziroma po pašniku in tako uživala še ob pogledu na razposajene svizce.

Kaj pa pri nas?

Težavnost ferat je, kot rečeno, razvrščena od nezahtevnih pod kategorijo A do najzahtevnejših v kategoriji G. Prve tri težavnosti, na primer, srečamo tudi pri vzponu od Kredarice na Triglav. V kategoriji D in E pa so že smeri, pri katerih je potrebnega kar nekaj znanja in moči v rokah.

Pri športnih feratah lahko, denimo, primerjamo Renke 2, ki je bila zadnja urejena tovrstna pot pri nas, in Spodnji plot na Zelenici, ki je glede na oceno že nekaj časa naša najzahtevnejša zavarovana plezalna pot. Začetni del je v kategorijah C/D, sledi E. Vendar so to športne ferate, ki so precej kratke, po njih plezamo od pol ure do treh ur. Če bi prenesli to težavnost glede na dolžino na planinske poti, bi ugotovili, da je to zahtevnost, ki ji večina ni dorasla oziroma imajo premalo moči. Nekatere zelo zahtevne zavarovane poti, ki jih uvrščamo med ferate, so dolge pet ur in tudi mnogo več.

Vsakdo, ki se odpravlja na ferate in v gore, sicer dobro pozna Italijansko pot (Via Italiana) na Mangart in Pot življenja (Via Della Vita) na Vevnice, ki slovi kot ena izmed najlepših varovanih poti pri nas. Pri slednji opravimo 1400 metrov višinske razlike in porabimo dobrih šest ur. Njena zahtevnost je kategorije D, deloma E. Plezalnega dela je okoli tisoč metrov, zato nikakor ni primerna za tiste z vrtoglavico. Veliko bolj prijazna je prva, Via Italiana na Mangart. Zahtevnost je C in deloma D, opravimo dobrih tisoč metrov višinske razlike, plezalnega dela je od 600 do 700 metrov. Za vse potrebujemo od šest do sedem ur. Obe poti sta po mojem mnenju eni najlepših pri nas in po dolžini primerljivi s tujimi. Vendar pa sta to zavarovani planinski poti.

Previdno in premišljeno

Feratarstvo je pri nas – čeprav dobivamo številne nove poti – še v razvoju (v preteklosti smo poznali le planinske plezalne zavarovane poti), v tujini pa je že dobro razvit šport, posebej v Avstriji. Sama zahtevnost poti ponavadi ni velika, ferato pa popestrijo z atrakcijami, kot so dolgi mostovi. Najbolj znana in tudi dobro obiskana je ferata Donnerkogel, ki se ponaša s 40 metrov dolgo lestvijo in poteka visoko med dvema vrhovoma. Njena zahtevnost je B/C, deloma D. Podobnih ferat pri nas ni in upajmo na kakšno podobno, saj so tovrstne poti velik turistični potencial.

Veliko je gorskih poti, ki so varovane, vendar niso primerne za vsakogar, in podobno je s feratami. V objem kamnin in jeklenic se podajajmo previdno in premišljeno: nikoli brez opreme in naj ne bo to naša prva pot v gore, ki jo bomo izbrali.

———

Več avtorjevih zapisov je mogoče prebrati na blogu bluzerja.org in strani ​facebook.com/bluzerja.org​.