Serpentine, ki vodijo do raja

Za nekatere strah in trepet, za druge velik izziv, za tretje užitek. Noben kolesar, ki se odpravi na mogočni prelaz na meji s Švico, ne ostane praznih rok. Lahko bi rekli, da je to raj za ljubitelje tega športa ali pa kar kolesarska meka. Drugi najvišji prelaz v Alpah je le sedem metrov nižji od dobro znanega Col de I'Iserana. Vrh je na 2757 metrih in zagotavlja nepozaben pogled v dolino.

Cesta, ki se tik pred zadnjim delom začenja ovijati, kot bi jo veter raztrosil po pobočju, je raj tudi za fotografe; na skoraj vsakem ovinku se najde kakšen. Fotografija z vrha prelaza je ena izmed največkrat objavljenih na socialnih omrežjih kolesarjev. Ti pa niso edini, ki redno zahajajo na mejo s Švico. Tudi motoristi so stalni gostje teh ovinkastih cest, ki se vijejo ob potokih in po gozdovih. Z medsebojnim spoštovanjem nastane prostor za vsakogar, ki se želi podati na vrh prelaza.

Če se odpravljate s kolesom, je to klanec, ki ga ne gre podcenjevati. Predvsem prvega vzpona na Stelvio ne pozabiš nikoli. Zadnjega sem opravil v družbi sodelavca Slavca. Ni ga bilo težko prepričati. Le malce sem zamolčal, kam se pravzaprav odpravljava. Tedaj je bil še začetnik, zdaj je že pravi kolesarski odvisnež. Na pot sva se odpravila septembra, torej pozno poleti, ko se pri nas že končajo počitnice, a v teh predelih Italije konca visoke turistične sezone še ni opaziti.

Kraji, ki ne razočarajo

Stelvio kajpak ni edina turistična točka v teh krajih. Merano, ki je bil najina izhodiščna točka, je izredno turistično mesto na Južnem Tirolskem, obdano z gorami, in tisti, ki so željni gorskih kolesarskih tur, od tam ne bodo odšli razočarani. Del kolesarske trase je speljan med nasadi jabolk in trt. Pokrajina je znana po vinu, trte rastejo prebivalcem Merana in okolice skorajda pred vrati. Italija je tudi na splošno znana po marljivem urejanju kolesarskih stez; kamorkoli se boste odpravili, boste imeli občutek spoštovanja do kolesarjev.

V Meranu je veliko prenočišč. Apartmajev je v izobilju, vendar so tisti ugodnejši razprodani že pred sezono. Tako ostanejo le najdražji; njihove cene se gibljejo od 80 pa vse tja do okoli tisoč evrov na dan. Ker je bila najina pot načrtovana v zadnjem hipu, sva kampirala. Kampov v Meranu in v bližini Passa dello Stelvio je res veliko, a je kljub temu priporočljivo rezervirati vsaj tri tedne pred odhodom, saj so izredno zasedeni. Ko so počitnice, jih je skoraj nemogoče dobiti, tudi globoko v septembru so bili polni, zato nama je šele tik pred odhodom uspelo dobiti prostor v kampu Hermitage Meran. Kamp leži tik pod centrom Merano 2000, ki ponuja številne dejavnosti na prostem, od ferat in bob stez do planinarjenja, saj so vrhovi v teh krajih visoki več kot 3000 metrov.

Prelaz Stelvio je od Merana oddaljen približno 75 kilometrov, kar je precejšen zalogaj za marsikaterega kolesarja. Pot do vrha in nazaj bo tako dolga okoli 150 kilometrov s skoraj tri tisoč metri višinske razlike. Za tiste z veliko kilometrine to sicer ni posebna težava, za malo manj izkušene pa priporočam začetek malce bliže.

Tudi midva se na pot nisva odpravila iz Merana, ampak iz petnajst kilometrov oddaljene vasi Naturns, kjer je tudi dovolj parkirišč. Od tam ostane le še uživanje na kolesu. Del poti prekine makadam, a ga ni veliko, potem pa samo še zadnja vas pred Pratom. To je kraj, kjer se začenja pokrajina, ki jo moraš imeti rad. Kmalu srečamo oznako za Stelvio, prav tisto, pri kateri si rečeš, da ti bo kmalu postalo še kako vroče.

Samo še navzgor

Prelaz, ki ga je med letoma 1820 in 1825 zgradilo avstrijsko cesarstvo kot prehod od Milana do Dunaja, vsako leto uradno odprejo 1. junija. Čeprav je kakšen mesec pred tem še precej snega, ga že prevozijo kolesarji, ki preprosto ne morejo čakati. V snegu in mrazu jih vodita želja in strast do osvojitve vrha. Vsako leto je organiziranih tudi nekaj kolesarskih tekmovanj; zadnjo soboto v avgustu in prvo v septembru je, denimo, dan kolesarjev. Cesto takrat zaprejo za ves promet, prehod je mogoč le s kolesom. Stelvio pa ni zlezel pod kožo samo kolesarjem, temveč tudi ljubiteljem avtomobilizma, saj je Alfa Romeo dal ime svojemu vozilu prav po tem prelazu.

Začetek uradnega vzpona je v Prati; petodstotni naklon na začetku se vse do vrha počasi dviguje do 9,5 odstotka. Povprečni naklon je tako 7,2-odstotni – vsaj tako je izračunal garmin. Prelaz meri v dolžino 46 kilometrov in se konča v smučarskem središču Bormio. Iz Prate naju je čakalo kar 48 serpentin in 25 kilometrov dolg vzpon, najdaljši med vzponi na prelaze v Alpah. Od parkirišča sva naredila 2600 metrov višinske razlike. Vsega skupaj sva nabrala 120 kilometrov. Kmalu po začetku vzpona sva prispela do prve vasi in do prve pavze z malce kofeina v lokalu. Od tod naprej pa je šlo samo še navzgor.

Navdušen nad hitrostjo pri spustih sem si v spomin poskušal vtisniti najbolj nevarne dele poti, vendar me je kmalu zmotila lepota ceste, ki vijuga med vasmi, kasneje med krošnjami hladnega gozda in na koncu v objemu visokih gora. Že od daleč je čutiti, da je to klanec, poln radosti. Čeprav sva morala nekajkrat sestopiti s kolesa, si tega nisva štela kot poraz. Včasih sva stopila s pedal, da bi zajela v objektiv čim lepši prizor, naslednjič so naju premagale radovednost in tudi malce težke noge. Med vzponom sva prečkala tudi vas Gomagoi, kjer se del poti loči levo proti kraju Solda di Fuori in naprej proti znamenitemu muzeju Reinholda Messnerja v Ortler. Njegov sklop muzejev sestavlja šest lokacij, šest razstav in šest doživetij, kakor tudi sam opisuje. V muzeju pod prelazom Stelvio je tema led: grozote ledu in teme, ledeno plezanje, Antarktika in Arktika ... Muzej je zgrajen pod zemljo, saj tako laže pripoveduje zgodbo o temi in ledu, in se nahaja na 1900 metrih nadmorske višine.

Le še do tja moraš priti

Če bi moral razdeliti vzpon, bi ga na tri kategorije. Začetni, bolj lahek in umirjen, z nekaj metri ravnine in bolj široko cesto. Čas za ogrevanje in pripravo. V drugem delu je cesta že strmejša. Preidemo v gozdni del, kjer smo obdarjeni z malce sence. Gozd je bolj redek in cesta med krošnjami je kot pravljica, ki je ni mogoče zapisati. Tretji del je … kot bi zagledal nebesa. Raj, do katerega vodi cesta, kakor bi jo narisal na košček papirja in jo obdal z visokimi gorami. Ko začutiš, da si tako blizu vrha, pa vendar tako daleč. Kljub vsemu slišiš glasove srečnih kolesarjev, ki so že na vrhu. Že vidiš svoj prihod in veselje, le še do tja moraš priti.

Pot sva premagovala od serpentine do serpentine. Mimo naju so švigali motoristi in avtomobili. Ko sva prispela iz gozdnega dela, sva za ovinkom videla, koliko poti naju še čaka. Tisti tretji del. Šlo je bolj počasi, a vseeno dovolj hrabro, da nama je uspelo. Utrujena, ampak neizmerno vesela sva bila ob pogledu v dolino. Da, to je to. To je tisti pogled, po katerega sva prišla.

Na vrhu si je mogoče kupiti nekaj hrane in pijače, ne manjka kolesarskih pripomočkov in oblačil. Vse skupaj spominja na tržnico. Nedaleč proč je ledenik, za smučarje odprt vse leto. Medtem ko sva bila na vrhu, se je malce ohladilo, zato sva se odločila, da počasi zapustiva ta legendarni prelaz, ki ga je kot prvi zmagovalec Gira osvojil Angelo Fausto Coppi že davnega leta 1953. Zmagovalni oder sva osvojila tudi midva, le da malce počasneje. Spust z vrha je hiter in kičast, še posebej spodnji del, ko se cesta razširi in imaš dovolj prostora.

Stelvio bi priporočal prav vsakemu kolesarju. V njegovi okolici je ogromno vzponov, izredno lepih in veliko bolj strmih. Vendar je to prelaz, ki je res nekaj posebnega. Čeprav se pri osvajanju napornih ciljev vedno sprašujem, kaj mi je tega treba bilo, že v isti sapi kujem nove načrte za še težje vzpone.

———

Več avtorjevih zapisov je mogoče prebrati na blogu bluzerja.org in strani ​facebook.com/bluzerja​.