Potovati v Savdsko Arabijo, ki velja za zibelko muslimanske vere, skrivnostnih predstav, vtisnjenih v spomin skozi zgodbe Tisoč in ene noči, je prava pustolovščina, saj ne veš, kaj lahko pričakuješ.

Ves čas potovanja se mi je spomin vračal h knjigi Tisoč in ena noč, ki me je še kot deklico prevzela s skrivnostnostjo, tudi nelagodjem, čustveno zavzetostjo ob branju zgodb, v katerih so se mešale podobe domišljije, realnih likov, predstave o življenju v palačah in trdnjavah … Neznansko rada sem prebirala fantastične zgodbe, pravljice, bajke iz arabskega, indijskega, perzijskega pripovedništva. In tudi na poti v Savdsko Arabijo, še danes skrivnostno in za zahodnjake težko dosegljivo, na trenutke celo prepovedano deželo, so se mi podobe pravljic vračale v spomin in čarale pričakovanja.

Čez neskončne puščave

Savdska Arabija leži na največjem polotoku na svetu, je tretja največja država arabskega sveta ter trinajsta največja na svetu, zato večstokilometrske razdalje, ki smo jih prevozili v enem dnevu (dobrih 600 kilometrov), niso bile nikakršna težava. Je tudi edina država na svetu, ki nima reke, ki bi bila vedno tekoča, in je država z največ puščavami. Med vožnjo čez neskončne puščave, po sodobnih cestah, se človek ponovno zave svoje majhnosti.

Po odkrivanju skrivnostne dežele zdaj lažje razumem pravljice, ki jih je pripovedovala Šeherezada, vezirjeva hči, ki se je poročila s sultanom Šahrijarjem. Ta se je, razočaran zaradi ženske nezvestobe, odločil, da bo z novo ženo preživel le eno noč, naslednje jutro pa jo dal usmrtiti. Šeherezada si je življenje začela podaljševati in naposled tudi rešila z zgodbami.

Vtise iz Savdske Arabije lahko strnem v vrsto podob: navdihujoča dežela osupljivih naravnih lepot; prefinjena mešanica starodavnega, zgodovinskega ter sodobnega s pogledom v futurizem; prijazni in odprti domačini; zanimiva hrana; odnos do časa, za katerega se zdi, da ga imajo neskončno veliko, saj se ne obremenjujejo s tem, da bi si turisti želeli hitrejšega tempa ogledov – prevladala je njihova ležernost; brezmejen puščavski svet; dežela, kjer sproti »brišejo« dele mest in postavljajo sodobne stavbe; dežela visokih ograj, čez katere mimoidoči ne morejo videti; dežela, kjer zaradi visokih temperatur življenje večji del leta začne vrveti šele po 17. uri in nato ne potihne pozno v noč.

To je dežela, kjer ženske živijo v »zlati« kletki; dežela, ki jo je vredno začutiti zdaj, ko še ni turistično razvita; dežela, kjer »kofetkanje« s prijatelji ni v navadi in ga le redko kje doživiš, in hkrati dežela, kjer veliko družin zahaja v restavracije na večerjo ali si od tam odnašajo hrano domov; dežela, kjer domačinke z otroki rade preživljajo čas v trgovskih centrih, dežela prestižnih modnih znamk, v katere so odete pod črnimi kabajami; dežela, iz katere izvažajo cvetje v Evropo – največ na Nizozemsko; dežela, kjer težko kupiš turistični spominek – razen datljev – in kjer ne moreš dobiti poštne znamke, da bi poslal razglednico v domovino; dežela, kjer imajo biblijske kamele »prednost« pred ženskami … Skrivnostna, mistična država, ki gre na pot futurizma – tu se pozna vpliv Mohameda bin Salmana, prestolonaslednika in dejanskega vladarja kraljevine, ki želi državo modernizirati.

Med labirinti uličic

Potovanje po še neodkriti in turistično neprebujeni Savdski Arabiji smo začeli v Riadu, glavnem mestu kraljevine, ki je tudi finančno središče. V mestu se prepletata sodobna in tradicionalna arhitektura, zgodovina se ne kaže le v stavbah, ampak je ujeta v muzejih in še vedno živa v njihovih tradicionalnih sukih, rokodelskih tržnicah. Vtis pustita predvsem 150 let stara trdnjava Masmak in suk Dira, kjer v delavnicah še vedno ustvarjajo na tradicionalen način.

Pot nas je vodila do mesta Ušejker, kjer so se nastanili beduini pred več kot 1500 leti. V pretekle čase nas je popeljal poseben »duh« med labirinti uličic, nad katerimi se dvigajo hiše iz blata, posušenega na soncu. O njihovi dediščini, kulturi, načinu bivanja in navadah pripoveduje muzej, ki združuje na tisoče eksponatov, predvsem pa prepriča s svojo barvitostjo in ljubeznijo do zbirateljstva.

Mesto Burajda leži v pokrajini Kasim, ki se lahko pohvali z največ dateljnovimi palmami na svetu, saj jih je tam več kot sedem milijonov, četrtina vseh v državi. O naravnem bogastvu regije pričajo palmovi nasadi z več kot 400 vrstami datljev.

Če človek potuje po Savdski Arabiji in izpusti ogled največje kamelje tržnice na svetu, je tako, kot da te dežele sploh ne bi obiskal. Po zgodnjem vstajanju in vožnji še v mraku, ko se prebuja dan, je popotnik nagrajen z neponovljivim vzdušjem na tržnici. Kamele častijo na vsakem koraku, o čemer med drugim priča specializirana bolnišnica za te živali, kjer opravljajo tudi lepotne operacije, da dosežejo višjo ceno zanje – na ceno vplivajo poteze, teža, dlaka, koža ... Pri lepotnih posegih je botoks nekaj običajnega.

Izjemni so arheološki parki v pokrajini z glavnim mestom Al Ula, in sicer v rodovitni dolini Al Kura, skozi katero je tekla trgovska pot – prevažali so dragoceno kadilo iz Jemna. A meni bo v spominu še dolgo ostalo pogorje Ikmah z največjo »knjižnico« na prostem, kamor so trgovci zapisovali svoje misli. Prav tako mi bodo za vedno ostale podobe iz oaze Dedan in impresivne grobnice z mezopotamskim vplivom. Navdihujoča je geološka posebnost, skala Elephant Rock, impozantna ob dnevni svetlobi in čarobna v večernih urah. Povsod se razlega mistična glasba, družine se pridejo sprehajat in uživat večerni utrip.

Kulturna dediščina

Kraj Mada'in Saleh (grško Hegra), ki ga primerjajo z veliko bolj razvpito, svetovno znano Petro v sosednji Jordaniji, je pravo estetsko razkošje. Tam vidimo v osamelce vklesane grobnice, kjer so pokopavali pomembneže (ženske pogosto okrašene z nakitom iz datljev), peščenjake v obliki posod z ornamenti, različnimi podobami ljudi, živali, naravno dvorano, kamor so se hodili ljudje posvetovat, pogovarjat. Kraj je bil zaradi 131 grobnic iz nabatejskih časov leta 2008 razglašen za del svetovne kulturne dediščine.

Vožnja čez pravo arabsko puščavo proti pokrajini Tabuk, ki meji na Jordanijo, je posebno doživetje, še posebej prehod na prepovedano območje in sprehod po kanjonu, po katerem naj bi Mojzes popeljal svoje sodržavljane v svobodo … Prav tako naravni biser Savdske Arabije, dolina Desi, jugozahodno od mesta Tabuk. Dolina se ponaša z nenavadnimi skalnimi formacijami, z na tisoče barvnimi odtenki, izviri sveže vode, s številnimi arheološkimi najdišči. Tako ni nenavadno, da imajo prav z dolino Desi, ki velja za najlepšo v kraljevini, velike turistične načrte. Ta dan sem poimenovala dan za bogove, saj so nas vozniki in vodniki razvajali z naravnimi lepotami ter gostoljubnostjo. Šofer džipa nas je presenetil s pesmijo Nine Pušlar, za vrhunec dneva pa še pogled na veličastno stvaritev narave – veliki kanjon, ki poteka vse do Rdečega morja.

Turistično najbolj razvito mesto Džida me je navdušilo s starim delom, ki je tudi pod Unescovo zaščito. Stare tradicionalne hiše so končno začeli obnavljati. Zob časa je dodobra načel zanimive fasade, ki jih krasijo arabski vzorci, leseni balkoni in pisane barve.

Tudi pametno mesto bo obzidano

Zdaj bolje razumem islam, njegova sporočila, odnos do žensk, tradicijo … Na potovanju po veliki kraljevini sem presegla celo vrsto predsodkov, ki se pojavljajo v zapisih »od daleč«. Vrnila sem se tudi s prepričanjem, da bo zaradi izrednega bogastva države princ Salman dejansko uresničil vizijo 2020–2030 – zgraditi pametno mesto NEO (gradbišče, veliko kot Slovenija, je že odprto), ki naj bi se kosalo z Dubajem. Nikoli ne vprašajo izvajalcev, koliko bo stalo, določijo le roke izvedbe – kar je pokazatelj skoraj neomejenega bogastva kraljevine.

A visokih pozidanih zidov, ki jih je povsod polno, se ne bodo znebili, saj na odprtih gradbiščih že gradijo visoke zidove – pametno mesto bo torej prav tako »obzidano«.