Življenje v Sivi je težko, pa vendar so ljudje tam vedri in potrpežljivi

Vedno me je mikalo pokukati v svet, kjer živijo drugače, zato sem priložnost obiskati oazo v egiptov­ski puščavi zagrabil z obema rokama. Siva (Siwa) je depresija, ki leži 16 metrov pod morsko gladino ter se razteza v dolžino 80 kilometrov in v širino 30 kilomet­rov samo 65 kilomet­rov od Libije. Do nje vodi le ena pot, iz Aleksandrije mimo Marsa Mat­ruha je ravna cesta, okroglih 600 kilometrov pa je mogoče prevoziti v dobrih sedmih urah.

Ker gre za varovano vojaško območ­je, na približno vsakih 100 kilometrov stoji nadzorna točka, kjer vojaki pregledujejo redke potnike. To so večinoma domačini, ki morajo vse upravne postopke opraviti v 300 kilometrov oddaljenem Matruhu, posebno pozorni pa so na tujce. Vselej morajo pokazati potni list in prtljago. Mi imamo srečo, da rosno mladim vojakom nekoliko več o nas v arabščini pove naš gostitelj Marko. Seveda se jim o Sloveniji ne sanja, vztrajno pa iščejo alkohol. Tu ni milosti, v Sivi je strogo prepovedan.

Naš arabski voznik spretno vijuga med zvrhano naloženimi tovornjaki, saj po dvopasovnici vozijo tako, da se izogibajo luknjam in jih je mogoče prehiteti, kakor nanese: po levi, največkrat pa po desni. Tega nismo navajeni in se nam vsako prehitevanje zdi nova nevarnost, da ne omenjam kamel, ki se nenadoma pojavijo pred nami. Njim se seveda nikamor ne mudi, vozniki pa potrpežljivo počakajo, da karavana prečka cesto.

Kako do vode, če ni dežja

Prvi stik z mestom je osupljiv: prašno, luknjasto cesto s številnimi pokrovi jaškov, ki štrlijo iz sredine cestišča, si delijo vprege z osli, pešci, vozniki toktokov, redkih avtomobilov, avtobusov in tovornjakov. Vsi si utirajo pot naprej in pri tem ne trobijo, niso nestrpni, spretno se izogibajo drug drugemu in začuda promet teče gladko: v desetih dneh nisem videl niti ene nesreče. Starostne omejitve pri voznikih ni: nobena redkost ni, če toktok – trikolesnik z motorjem, naložen s potniki ali blagom – upravlja šestletni otrok.

Bivališča so večinoma skromna, zidana iz kaolinske opeke – kaolina je namreč v okolici Sive v izobilju – in ometana z blatom, strehe so pokrite s posušenimi palmovimi vejami, iz njih so prav tako vse ograje. Tudi Markovo posestvo, ki ga je kupil pred dobrimi desetimi leti, ko se je odločil za bivanje v tej oazi, je ograjeno z njimi. Podrobno si ga ogledamo; na gosto je posejano z datljevimi palmami, pri njem smo ravno v času, ko obirajo datlje, kmalu bodo na vrsti tudi oljke. Razkazuje nam ga domačin Halid, ki ga upravlja, najema delavce, skratka skrbi za vse, ko je Marko v Sloveniji.

Številnih grmovnic ne poznamo, hitro zaznamo le njihov omamni vonj, za nas so nenavadni številni limonovci, gvajave, granatna jabolka, fige, za katere je značilno, da zorijo vse leto. Po posestvu so razpeljani kanali za namakanje in tako pridemo do vprašanja, ki nas v oazi najbolj zanima: kako do vode, če ni dežja? Odgovor je sila preprost: iz matere zemlje. V Sivi je približno 2000 vrtin, od globine vrtine pa je odvisno, kakšna voda priteče na površje. Tako smo že pri največji skrivnosti Sive, ali kot pravi naslov tega potopisa: 50 odtenkov Sive. Na Markovi parceli ima prijetnih 28 stopinj Celzija, primernih za prhanje, ki ga omogoča preprosta črpalka. Ta poganja vodo tudi po ceveh za namakanje in uporabo v hiši, celo za bazen za kopanje je je dovolj.

Najvišji, 50 metrov visoki vrh

Osmi oktober je, termometer se je ustavil pri 35 stopinjah Celzija, vendar v zraku ni vlage in ob lahnem vetru je vreme povsem primerno za naskok na najvišji vrh pokrajine Dakrur. Le slabe pol ure je potrebno, da prispeš na 50 metrov visoki vrh, ki ponuja čudovit razgled po vsej depresiji, neposredno pod njim pa na številne nenaseljene hiše, ki oživijo ob verskih praznikih, ko se tu zberejo vsi prebivalci Sive in praznujejo tri dni.

Vrhunec praznovanja je nagovor plemenskega poglavarja z najvišjega, posebnega mesta, obdanega s svetniki, ki z njim sestavljajo najvišji organ upravljanja mesta. Poglavar je lahko le najbolj spoštovan in ugleden mož, ki ga izberejo poglavarji enajstih tukajšnjih plemen, odloča pa o ključnih zadevah v življenju prebivalcev Sive. In njegove odločitve so seveda zakon: dosledno jih spoštujejo. Izjema so umori in različna kriminalna dejanja, pa še pri teh uradna oblast upošteva mnenje plemenskega poglavarja. Ob sestopu naletimo na turistični avtobus iz Kaira, vsujejo se potniki, že na prvi pogled drugačni od domačinov, razletijo se po zapuščenih hišah in neprestano slikajo. Ko opazijo našo Veroniko, ki je svetlolasa, se dekleta nagnetejo okrog nje in nastanejo številne fotografije.

Halid nas zapelje v eno od številnih kopališč z vročo vodo: prijetno okolje s palmami in dvema bazenoma, velikim, ki meri 12 krat pet metrov, s temperaturo 42 stopinj in miniaturnim za ohladitev s 25 stopinjami. Po kopeli se zleknemo na preproge, razprostrte pod drevesi, in srkamo obvezni čaj. Večerja v restavraciji je standardna: vključuje piščanca z rižem, juho, solato, posebno omako in čaj, zraven kruh v obliki sploščenih lepinj in majhne limone, z njimi si okisamo juho in solato. Siva se razživi zvečer, takrat je na ulicah polno ljudi, ozračje se ohladi za dobrih 10 stopinj, vse trgovine in bazar so odprti pozno v noč.

Pravila kopanja v slanem jezeru

Na obrobju Sive je ogromno ruševin in ostankov stare civilizacije, vsekakor pa izstopa preročišče, ki ga varuje vojska. Pred vstopom nas častnik, ki sicer govori le arabsko, temeljito izpraša, od kod prihajamo, ob odgovoru »Slovenija« pa se le v prazno zasmeji.

Opazne sledi je tu zapustil tudi Aleksander Veliki. Kar nekaj razis­kovalcev se je lotilo izkopavanja na različnih krajih. Ena od grških arheologinj je naletela na levji glavi, kar sicer velja za Aleksandrov simbol, vendar so lokalne oblasti ustavile nadaljnje raziskovanje in še danes je videti zapuščene izkopanine v prvotnem stanju. Nekateri viri navajajo, da bi bil lahko Aleksandrov grob ravno v tej oazi. Tudi Kleopatra je dokazano nekaj časa živela na tem območju, ohranjen je njen vrelec, ki ga množično obiskujejo, seveda je kopanje v njem za nas res nekaj veličastnega. Zaradi velike gneče nam Marko svetuje obisk v zgodnjih urah, ko so lokali okoli bazena še zaprti in je voda kljub algam še čista.

Še močnejši vtis na nas naredi kopanje v slanem jezeru. Halid nas po luknjastem cestišču z avtom popelje daleč iz mesta do številnih jezer, ki jih sicer varuje vojska, in v enem izkusimo, kako je plavati v kristalno čisti vodi. Upoštevamo navodila, da je treba zaplavati hrbtno, sicer hitro občutiš izjemno slanost, kar je nevarno za oči, in kmalu že vsi lebdimo na gladini, saj te voda sama drži, potopiti se je nemogoče. Groba sol je vsepovsod, po njej hodiš tudi, ko se potegneš na suho, in Halid te takoj zalije s sladko vodo, ki jo je prinesel v kanistru, ter s tebe spere sol. Če ne bi, bi v nekaj minutah po vsem telesu postal povsem bel. Tega seveda nismo poskusili. Še en nepozaben odtenek Sive …

Tudi slastnega kosila pri Halidu doma zlepa ne bomo pozabili. Vabilo z veseljem sprejmemo, v nekoliko odmaknjenem delu mesta stoji njegova hiša, obdana z visokim zidom, skrbno obdelanim vrtom in v nasprotju z večino drugih lepo urejeno okolico. Notranjost je obložena z mehkim bombažem, tako po tleh kot po stenah, občutek domačnosti je izjemen. Gostitelj nam na mizo prinese značilne arabske jedi z obveznim piščancem z rižem, slastno pekočo omako z jajčevci in pečenimi bučkami ter na koncu s čajem. Ob slovesu zahvala Halidovi ženi Azizi za izvrstno kosilo z eno posebnostjo, obe ženski in Marko kot preverjeni član družine ji lahko stisnejo roko, jaz kot neznan tuj moški ji po islamski tradiciji ne smem.

S terencem po puščavi

Še skok na bazar in po vijugastih hodnikih sprehod na vzpetino Šali, ki je pred prihodom Alek­sandra Velikega dajala zatočišče takratnim prebivalcem Sive pred vdorom Berberov. Cele družine so se stiskale v dva krat dva metra velikih prostorih, dokler ni minila nevarnost. Vse to so domačini ohranili kot znamenje časa in je resnično vredno ogleda.

Tako kot Sahara. Halid ima prijatelja, ki obvlada vožnjo po sipinah, in s terencem se zapodimo v puščavo, le streljaj oddaljeno od oaze. Še prej nastavi tlak v pnevmatikah, da se kolesa lepo pogreznejo v sipek pesek, potem pa divja vožnja po sipinah, presenetljivo strme so, vendar jih voznik suvereno obvladuje. Ustavimo se na razpihani vzpetini, kjer je lupine školjk in rakcev dokazujejo, da je bilo tu nekoč morje. Sredi puščave pogrnemo preprogo, Halid pa nas pogosti s prigrizkom, ki nam ga je za pot pripravila Aziza: arašidi, banane, gvajave, datlji, grozdje in slasten mangov sok. Še veličasten zaton sonca ujamemo in hitro nas zagrne tema.

Voznik zakuri ogenj z drvmi, ki jih je pripeljal s seboj, in skuha čaj. Na gostijo se pripodita še psa, kar nekaj kilometrov sta morala preteči, ampak vredno je bilo: nagradimo ju z arašidi, hvaležno se poslovita od nas, čaka pa nas še nočna vožnja po Sahari, nič počasnejša od dnevne. Po treh urah in pol avanture po puščavi se potopimo v vročo kopel, voda je še bolj vroča kot prejšnjikrat, doseže kakih 45 stopinj, in potem znova čaj. Alkohola ni niti za vzorec, celo tihotapci so ugotovili, da tu z njim ne bi bilo zaslužka.

Velja pa si od blizu ogledati tudi obrti, ki jih pri nas ni več ali so prava redkost, tu pa se bodo očitno ohranile še dolgo. Nepozaben je, denimo, obisk pri brivcu: za slabe tri evre ti bo obraz obdeloval debelo uro in odstranil še zadnjo dlačico. Tako temeljite nege zagotovo nisem doživel še nikoli. Zanesljivo pa bi tu propadel obrtnik, ki bi se ukvarjal s popravilom dežnikov: ker dežja ni, jih ne poznajo, celo besede dež ni v njihovem jeziku, namesto tega rečejo: ni sonca. Ravno tako v njihovem besednjaku ne obstaja beseda problem. Zanj uporabljajo izposojenko iz arabščine muškila.

Slednje je vsekakor povezano z načinom življenja; čeprav je resnično težko, ga jemljejo z veliko vedrine in potrpežljivosti, in čeprav je Siva v geografskem pomenu depresija, je v njenem drugem pomenu ni zaznati. Zanimivo je, da prijateljskih uslug ni. Celo med sorodniki in prijatelji velja, da je treba vsako delo plačati, in tako zastonjkarstva tam ni, se pa pred plačilom za končno ceno kot pravi Arabec moraš pogajati. In še beseda o jeziku: tisti, ki ga govorijo v Sivi, ni nikjer zapisan, podoben je maroškemu in alžirskemu nareč­ju, ohranil pa se je samo v govoru in domačini ga gnetejo tako, kot jim narekuje vsakdanje življenje: trpko, a hkrati s soncem obsijano.

Dežela nasprotij

Posebno poglavje so otroci: povsod jih je veliko, razigrani, igrivi in zvedavi se v zaprašenih ulicah podijo za žogo, obvezno pomahajo in v nas vzbudijo spomine na naše otroštvo, ki ni bilo obremenjeno z mobilniki in tablicami. Oni še vedno uživajo v igri z vrstniki, precej jih mora že zelo zgodaj delati, marsikateri je že prevzel vlogo odraslega, samostojno vozi toktok ali poganja oslička, veliko se jih preživlja z obiranjem datljev in oljk. Za vedno si bom zapomnil brata najstnika, ki sta se skupaj s staršema za kratek čas ustavila na počivališču na pol poti med Sivo in Matruhom. Nepremično sta strmela v nas, saj tako nenavadnih ljudi v življenju nista videla, njuna družina je dotlej živela v odročni vasi v južnem Egiptu in oče nam je zaupal, da se vsi skupaj dokončno selijo v Sivo, kjer si obetajo boljše življenje. Vse premoženje so imeli na starem poltovornjaku, v kotu se je stiskal še bivol.

Siva je pravzaprav dežela nasprotij: vse naokoli puščava, na sredi obilica vode, velika revščina, a hkrati neverjetno bogastvo v ljudeh in njihovi trdoživosti, ponosu in pogumu. Zato je pravi dar, če jo lahko doživiš takšno, kot smo jo mi. Legenda pravi, da je Siva nastala potem, ko je pred približ­no 25 milijoni let vanjo treščil silicijev komet, in v tem duhu se je pisala tudi njena bogata in silno zanimiva zgodovina.