Puščava, možnost srečanja z Bogom ali mesto smrti

Dokler se pred nami ne odpre eden najbolj presunljivih pogledov ... prepadne, povsem navpične stene mogočnega kanjona sredi gorate, negostoljubne divjine. Slovenski raziskovalci v Egiptu odkrivajo eno najstarejših in od civilizacije najbolj odmaknjenih meniških naselbin Wadi Naqqat, ki leži globoko v osrčju Vzhodne puščave.

Cilj projekta, za katerega so prejšnjo pomlad prejeli prestižno nagrado Ameriškega raziskovalnega centra v Egiptu, so topografske raziskave in zaščitna dokumentacija ogroženih puščavskih naselbin iz prvih stoletij krščanstva. V sodelovanju z belgijsko univerzo KU Leuven ravno te dni odhajajo na krajšo enotedensko odpravo, tokrat na obronke puščav v območju srednjega Egipta, kjer jih čaka tehnično zahtevna dokumentacija faraonskih grobnic in kamnolomov, ki so jih v poznejših obdobjih naselili asketski menihi.





Vodja projekta, dr. Jan Ciglenečki, je profesor antične in srednjeveške filozofije na ljubljanski filozofski fakulteti. Njegovo ožje strokovno področje zadeva egipčansko puščavništvo in meništvo, spoznala sem ga na pogovoru za Delo, ko je prvič omenil svoj projekt v Egiptu.

Zgodba naše skupne poti v puščave se je začela nekega večera, ko sem ga po koncu predavanj obiskala v njegovem kabinetu. Majhna soba nad Aškerčevo cesto, preobložena s knjigami, med policami je brlela svetilka, po mizah razgrnjeni zemljevidi. Na zaslonu mi je pokazal reprodukcije popotnih dnevnikov in zapiskov, polnih nenavadnih simbolov, preslikav skalnih risb in tlorisov, prepisov grških in koptskih inskripcij ter na roko izrisanih zemljevidov, ki sta jih s kolegom Blažem Zabelom odkrila v arhivu Bodleianove knjižnice v Oxfordu. Ti komaj berljivi rokopisi, ki še niso bili nikoli objavljeni, so pozabljeni ležali med zapuščino sira Johna Gardnerja Wilkinsona, očeta britanske egiptologije in enega pionirjev raziskovanja Vzhodne puščave.



Wilkinson je med odpravo leta 1823 naletel na ruševine majhne cerkvice v Wadi Naqqatu, ki leži v odmaknjenem predelu sredi neobljudene divjine, oddaljenem približno 250 kilometrov ptičjega leta južneje od znamenitih samostanov sv. Antona in sv. Pavla. Tik ob cerkvici, ki gnezdi na mogočni skali nad prepadnim kanjonom, je odkril tudi stelo z grškim napisom, na podlagi katerega je cerkev mogoče datirati v čas najzgodnejše faze egipčanskega puščavništva.
 

Kairo, začetek odprave

V začetku oktobra, ko sem se drugič vrnila v Egipt, je vso deželo zajel vročinski val. Za nekoga, ki je po prečuti noči na istanbulskem letališču ob treh zjutraj priletel v Kairo, je bila vročina taka, kot bi stopil v ogromno peč, ki si jo pustil prižgano za vzhajanje kruha. Oba člana odprave, Jan Ciglenečki in Matjaž Kačičnik, sta prišla pome na letališče, čez nekaj ur bi morali že kreniti naprej, proti Vzhodni puščavi. Težko bi rekla, da se je Kairo prebujal, to orjaško glasno mesto je prebujeno ves čas, promet se je, ko smo se prebijali na drug konec mesta, zdel ravno tako gost kot ob konicah, in tako smo ob petih zjutraj prispeli pred zbirno mesto, domovanje Matjaža Kačičnika, v kairskem predelu Maadi.

Kačičnik, fotograf, njegovih odmevnih razstav o Koptih v Cankarjevem domu se še živo spomnimo, živi tam že več kot petnajst let. Je eden redkih fotografov na svetu, ki ima tako bogate izkušnje z arheološko fotografijo, med drugim je sodeloval pri številnih mednarodnih projektih dokumentiranja egipčanske kulturne zapuščine, fotografiral faraonske grobnice v Dolini kraljev, Tebah v Zgornjem Egiptu in islamske spomenike v Kairu. Med snemanjem reportaže o koptski skupnosti v Egiptu se je zaljubil v koptsko znanstvenico in se leta 2004 preselil v Kairo.

V 27. nadstropju stolpnice, v minimalistično okusno opremljenem stanovanju, je galerija njegovih črno-belih fotografij. Ko sem stopila na teraso, mi je pogled zaprl sapo: pod mano se je raztezalo več kot dvajset milijonsko mesto, kot iz sanj, z zelenim pasom reke Nil in s piramidami, ki so se iz onesnaženega ozračja svetlikale v ozadju. »Neskafe za na pot?« je zaklical Matjaž iz kuhinje.

»Privadi se na neskafe,« se je zasmejal Jan, ko je zagledal moj nakremžen izraz, »to bo v puščavi edina kava, ki jo boš dobila.«

»Imava vse?« je Matjaž strmo pogledal Jana. Na terasi sta še enkrat razgrnila zemljevid.

»Poglej,« je s prstom drsel od Kaira navzdol, vzdolž obale Rdečega morja in naprej v notranjost Vzhodne puščave. Moška sta bila vznemirjena, čeprav je bilo to le eno izmed številnih potovanj v službi projekta, a sta se zavedala, da je v petih dneh obiskati vse, kar sta imela v načrtu, precej drzen podvig.

Matjažev džip, ki bo kmalu praznoval osemnajst let, je bil pripravljen, parkiran pred vhodom v stavbo; velika črna žival, tudi zelo fotogenična, ki je preživela že veliko takšnih odprav. Nalezla sem se vznemirjenja. Še zadnja preverjanja vse opreme. Najprej na črpalko po poln tank, nato v lokalni supermarket. V prtljažnik smo naložili šest kartonov vode, nekaj konzerv, omak za testenine, nekaj zavitkov egipčanskih testenin, nekaj piškotov zame, nekaj sadja. Sončna krema z visokim faktorjem, deset pločevink piva. Zadaj so bile tri spalne vreče, fanta sta mislila tudi na precej neizkušeno kolegico, baterije, pohodni čevlji, sandali, flisi za hladno puščavo, mreža proti mrčesu in puščavskim pajkom. Za škorpijone ni zaščite, me je podražil Jan.

Avtocesta iz Kaira proti jugovzhodu, po kateri smo drveli, je bila ob tistem času skoraj prazna. Na levi je bil pas turkizno modrega morja, na desni obrisi gorate puščave, nekaj časa sta se zdela enaka, siva, potem spet kamelje rjava. Na redkih grmičkih so plapolale v vetru scefrane plastične vrečke kot žalostna božična drevesca dosežkov naše civilizacije, pred nami pa ves čas cesta, ki je izginjala v neskončnosti.
 

Hotelski kompleks na ruševinah samostana

Prva postaja. Abu Darag, žalostna podoba nekdanjega samostana, od katerega je danes ostalo le še gradbišče za velik hotelski kompleks ob Rdečem morju. Še pred uničenjem leta 2015 jima je tu uspelo dokumentirati eno najlepših puščavskih naselbin v Vzhodni puščavi, znano po številnih koptskih in grških napisih, ki so danes ohranjeni le še na fotografijah.



Medtem ko sta moška merila zadnje ostanke zidov, dokumentirala, zapisovala, se nam je približalo nekaj postav v galabejah, prijazno so pozdravili, pozdravila sem nazaj. Nenadoma jih je bilo vse več, hodili so za nami kot sence in nam ponujali vodo. »Ne dviguj pogleda, ker se jih potem ne bomo mogli rešiti,« je dejal Matjaž, »in ruto na glavo, prosim.«



Spet smo bili v razgretem terencu, na levi strani je bila neskončna peščena plaža, morje se je ponujalo kot želja. »Raje niti ne pomisli na to,« je rekel Matjaž. »Najprej, polno je meduz, drugič, ženska v kopalkah ne spada na obale Egipta, razen v zaprte hotelske komplekse, to je pač treba spoštovati. Tu ob avtocesti na vročem soncu stojijo dečki v galabejah in ponujajo vodo, a je nihče od redkih avtomobilov, ki drvijo mimo, ne bo kupil. Zdaj vstopamo v Vzhodno puščavo,« je dodal Matjaž.

Sahara je beseda, ki v arabščini pomeni puščava, čeprav jo največkrat povezujemo z Zahodno puščavo, ki je po tej besedi dobila ime. Vzhodna puščava pa bolj kot na peščene sipine Sahare spominja na pokrajino Sinajskega polotoka. Zanjo so značilne strme in ostre gore, s prepadi, soteskami. Območje Vzhodne puščave obsega več kot 200.000 kilometrov, kar je skoraj toliko kot cela Italija.


 

Samostan Svetega Pavla

Samostan s polkrožnimi kupolami, mogočnim obzidjem in podzemno cerkvijo, zgrajeno v votlini, kjer je v 4. stoletju živel puščavnik Pavel iz Teb, je od daleč videti kot fatamorgana, kot čudna bela pravljična podoba sredi rumene, od vročine megličaste pokrajine, obkrožene z gorami.

Redka drevesa, sadeži, zelišča, vse to vzgajajo sredi puščavskih tal, z vodo, ki po kapljicah sramežljivo priteka iz izvira sredi samostana. Zunaj na prostem klopi za utrujene romarje, ki se z avtobusi pripeljejo z različnih koncev Egipta.

Na vhodu nas je pozdravil Abuna Ignacij, mlad menih, z lepim, rahlo okroglim obrazom in velikimi bleščečimi očmi, ki spominjajo na stenske podobe svetnikov in menihov, ki v nas strmijo s sten v cerkvi. Ker dobro govori angleško, je odgovoren za stike z romarji in verniki, ki pridejo sem. V črni kuti, z značilnim črnim pokrivalom s trinajstimi izvezenimi križi, ki simbolizirajo dvanajst apostolov in Jezusa, je drsel po tlakovanih dvoriščih, med oboki, in zavzeto razlagal. Mirno se je pustil fotografirati, medtem ko nas je vodil po samostanskih prostorih, meniških celicah znamenitih puščavnikov.

Vstopili smo v najstarejši del samostana, podzemno cerkev sv. Pavla. Freske na stenah so nenavadne, videti so celo otroške, s prepoznavnim slogom koptske umetnosti, stilizirane glave z velikimi očmi, naslikane v ploskovitem stilu z debelimi obrobami. Najsvetejši del cerkve je votlina, kjer je živel sv. Pavel iz Teb, poleg sv. Antona eden prvih puščavnikov, rojen v premožni družini v Aleksandriji leta 228 našega štetja. Ko je bil na poti na pogreb nekega bogataša, je doživel videnje o minljivosti zemeljskega življenja, je spoštljivo razložil mladi oče Ignacij.

Sv. Pavel se je najprej zatekel v zapuščeno grobnico v puščavi, se v njej tri leta postil in molil. Po videnju angela pa se je preselil sem in preostanek življenja preživel v votlini, blizu nje našel izvir vode, jedel datlje, oblačil se je v prepletene palmove liste, po legendi pa naj bi mu krokar vsak dan prinesel pol hlebca kruha. Zato je na večini podob in fresk upodobljen skupaj s krokarjem, ki nosi v kljunu kruh, nam je z nekakšno otroško nedolžnostjo pokazal mladi menih.

Peljal nas je do izvira: to je sveta voda, je dejal in pobožno napolnil kozarec z vodo in ga ponudil vsem. Obotavljajoče sem odpila požirek in občutila sram, da ob tako svetem trenutku razmišljam samo o tem, kaj vse lahko povzroči v Egiptu voda, ki ni ustekleničena. A to je studenčnica, ki prihaja z gore, vse bo v redu, je pomirjujoče pokimal oče Ignacij, kot bi slišal moje misli.


 

Mislite, da bi ženskam Jezus prepovedal vstop?

Ko smo prišli do oltarja v osrednji cerkvi, zakritega s težkimi žametnimi izvezenimi zavesami, je oče Ignacij pokleknil, se z glavo dotaknil tal, se pokrižal in nato s fantoma stopil proti oltarju. Ko sem jim hotela slediti, me je ustavil z gibom roke in nežno rekel, da ženskam ni dovoljeno stopiti v sveti prostor.

»Zakaj ne?« sem vprašala. »Takšna je tradicija,« je mirno odgovoril in pobesil oči. »Mislite, da bi Jezus ženskam, ki so spremljale Jezusa in apostole, prepovedal vstop, ker niso bile dovolj svete?« Jan me je dregnil, češ naj neham s tem. »Mislim, da ne bi, a to je tradicija koptske cerkve,« je skoraj opravičujoče dejal mladi menih. »Od kdaj?« sem tiho rekla in se ugriznila v jezik.



Koptska cerkev je ena najstarejših cerkva in je danes največja krščanska skupnost na Bližnjem vzhodu. Sredi 1. stoletja po Kristusu jo je ustanovil apostol Marko, ko je prišel v Aleksandrijo oznanjat evangelij. Samostansko meništvo, ki ga je sredi 4. stoletja na noge postavil sveti Pahomij, je najtrajnejši prispevek koptske cerkve za duhovno zgodovino Zahoda, je povedal Jan. S tem so Kopti pustili neizbrisen pečat in vplivali na razmah srednjeveškega meništva v Evropi, kjer so prav samostani odigrali ključno vlogo pri ohranjanju in prenosu bogatega antičnega znanja, ki bi se sicer izgubilo.

»Zakaj bi si nekdo za askezo in meditacijo izbral tako neusmiljeno območje, z neusmiljeno klimo? Zveni kot namerno poveličevanje trpljenja,« sem vprašala abuno Ignacija, ko smo vstopili v kripto, kjer so počivale relikvije sv. Pavla iz Teb. Zdi se, da ga spravljam v zadrego. »Mar ni pravzaprav največji izziv ohraniti stik z božanskim, ko si obkrožen z ljudmi?« sem napletla. V smislu, da so največji preizkus prav drugi, da se najbolj spoznamo in rastemo skozi odnos do drugega ...

»Vem, kaj mislite,« je razumevajoče pokimal. »Če čutiš to poklicanost, je tudi to v redu. Toda puščavniki so začutili močan klic samote, klic postenja, odmaknjenosti od sveta. In vsi so pričali o težkem boju z lastnimi demoni,« je pomenljivo odgovoril in si pokimal.
»Če nisi nikoli doživel popolne samote, vsaj teden, mesec dni, brez človeka, s katerim bi govoril, ne veš, kakšna težka, samotna preizkušnja je to.«
»Vi ste jo?« sem vprašala.
»Jaz sem tukaj kljub vsemu s svojimi brati, velik del časa tu smo v osami, v molitvi, a kljub temu živimo v skupnosti. Izziv in preizkušnje, ki so si jih v puščavi izbrali sveti starci, so za vse nas nekaj nepredstavljivega,« je rekel občudujoče.
 

Misteriji puščavnikov

Oba, Jan in Matjaž, sta hotela od njega izvedeti več o puščavniških celicah menihov, ki so se umaknili globlje v notranjost puščave. »Puščava kot mesto smrti, a hkrati kot možnost srečanja z Bogom,« je pomenljivo kimal menih, vesel, da je našel sogovornika, ki je razumel. Razlagal je o misterijih puščavnikov, o askezi, o njenem smislu.
Jaz sem bila bolj profana, po celodnevni poti brez pravega postanka sem si zaželela kave.

»Kava?« me je široko pogledal menih, da sem pomislila, da sem izrekla nekaj nezaslišanega. »Žal ni kave,« se je mehko nasmehnil. »Bi morda pepsi?« Ni kave, že dolgo nazaj se jim je pokvaril avtomat, tako pijejo pepsi kolo, ena redkih pregreh v asketskem meniškem vsakdanu.

Moška člana odprave sta med počasnim, vljudnostnim ogledovanjem samostana, ki sta ga že velikokrat videla, postala nemirna in sta pogledovala navzgor proti goram, ki obdajajo samostan, zanimale so ju puščavniške celice. Menih je z blagim nasmeškom odkimaval, da nam te informacije ne sme dati. Kljub soncu, ki se je hitro vzpenjalo, sta se kot po tihem dogovoru kmalu izmuznila in izginila na goro.

»Kam sta odšla vaša prijatelja?« je rekel, rahlo zmeden v nepričakovani vlogi varuške za zahodno žensko. »Raziskovat votline puščavnikov v gori.« »Zdaj?« je vprašal. »Navajena sta na sonce in plezanje,« sem odgovorila in omenila njun projekt. »Jaz tukaj živim že deset let. Vem, kaj lahko naredi sonce, ko je na vrhu,« je zmajeval z glavo. »Po dveh urah brez vode, brez sence ubije še tako močnega človeka.«

 

Puščava pripada beduinom

Pustolovščina se je šele začela, je dejal Matjaž. Z Janom je pregledoval še zadnje podrobnosti. Vstop v puščavo. Vem, kaj to pomeni. Iz puščav so pred nekaj leti prišle informacije o hrvaškem poslovnežu, ki so ga obglavili pripadniki Islamske države, pred slabim letom so zajeli dva avtobusa koptskih vernikov in postrelili može, ženske in otroke. Vstop v velik del Zahodne puščave in celotno območje sinajske puščave je zato iz varnostnih razlogov še danes prepovedan.

Na odmaknjeni bencinski črpalki smo se srečali z beduinom šejkom Salamo, ki je njun stari znanec, spremljal ju je na mnogih raziskovalnih misijah v tem delu puščave. Z njim je bil njegov sin, desetletni Abdul, čudovito lep temnolas otrok z neskončno velikimi črnimi očmi. Sramežljivo je povesil pogled, ko sem mu ponudila roko.

Če greš v osrčje puščave, tukaj ne moreš brez beduinov, puščava pripada njim. In če greš v puščavo, je dobro, da greš vsaj z dvema avtomobiloma, za vsak primer, pravi Matjaž. Ni fino ostati brez vode in sence, pomenljivo pogleda proti Janu, ki je imel na enem od preteklih solo pohodov težko izkušnjo, ki bi se skoraj končala tragično.

Na razmajani toyoti sta pred nami tako vozila šejk in njegov sin. Oba sta del beduinskega plemena Ma'aza iz klana Khushmaan, katerih predniki so na to območje prišli z Arabskega polotoka. Ni točno jasno, kdaj in zakaj so prišli v Egipt. So pa v začetku napadali karavane, ki so potovale med Nilom in Rdečim morjem, ropali tudi samostane, sem izvedela, prav zato imajo koptski puščavski samostani tako velike zidove in so pravzaprav nekakšne utrdbe. »Stara beduinska modrost pravi: roparski pohodi so naša agrikultura,« je postregel Jan.
 

Zemljevid, ki je napisan v srcu

Vmes smo bili že globoko v puščavi. Prva postaja, stena s prazgodovinskimi skalnimi risbami, ob katerih so z rdečo barvo narisani tudi koptski križi. Prva asociacija, kot prizor iz votline v Angleškem pacientu, kjer ranjena Kristin Scott Thomas čaka na svojega moškega in pomoč, ki pride prepozno. S prsti sem drsela po več tisoče let starih, izdolbljenih linijah v skali, prepoznala sem gazelo, obrise žiraf, ljudi. Spomnila sem se, kako mi je šejk Salama razlagal, kako slastno je gazelje meso, meso kače malo manj, in kako jih lovijo. Poglej, tu je upodobljena tudi ladja, kakršne so v dinastičnem obdobju uporabljali za vožnjo po Nilu.



Ko sta še enkrat dokumentirala steno, sta razgrnila zemljevid, ob katerem je šejk Salama odmahnil z roko in se zasmejal z nasmehom, ki je razkril vrsto od tobaka in sladkorja simpatično počrnelih zob, ter se potrkal po prsih. Njegov zemljevid je tam notri, v srcu, je prevedel Matjaž.

Spet smo bili v razgretem džipu. »Kako vama ni vroče?« sem dejala, ko sem poskušala zajeti zrak. Telefon je zaradi vročine odpovedal, tako ali tako je služil samo za fotografije. Nenadoma smo sredi ničesar zagledali čredo kamel ob zaplati puščavskega grmičevja. Kot podoba iz Lawrencea Arabskega, kot privid. Matjaž je ustavil. Kot na ukaz se je ustavila tudi razmajana toyota pred nami. Deček, ki je ves čas čepel na odprtem delu pick-upa, je skočil dol.

Potem ko je Matjaž posnel nekaj podob kamelje črede, sta se z Janom povzpela na eno od zašiljenih gora antracitno sive barve. »Za naš projekt potrebujemo tudi panoramske fotografije pokrajine,« je bolj zase zamrmral Jan. In že sta plezala po gori, deček v natikačih, srečen, da se lahko izkaže, je plezal pred njima. Medtem sva s šejkom poskušala vzpostaviti svojevrstno komunikacijo, ena njegova angleška beseda, ena moja arabska. Kamele so ga očitno prepoznale, kot na ukaz so se vse začele zibati proti džipu. »Bejbi,« je rekel, ko je nežno pobožal eno od kamel in pokazal na njen trebuh. »Bejbi. Gamil,« sem odvrnila. Lepo. Njena glava se je podrgnila ob mojo, z očmi z dolgimi trepalnicami je rinila v džip in me med manevrom izdatno pomočila s slino, dokler je šejk ni z nežnim trepljanjem potisnil proti čredi.
 

Wadi Naqqat, dolina prvih puščavnikov

»Prvi je bil tukaj torej oče britanske egiptologije Wilkinson, ki je odkril samo cerkev iz 4. stoletja, vsa ostala puščavniška bivališča si odkril ti, Jan, skupaj z Matjažem, če prav razumem? Nihče pred vama tega področja še ni dokumentiral?« še enkrat vprašam, ko se oziram navzgor proti skalam, na katere se bomo vzpeli naslednje jutro. »Tukaj so bili tudi drugi,« je povedal Jan, »vendar so vsi prišli le do cerkve, ki jo boš videla jutri. Nihče pa ni raziskoval težje dostopnih območij, ki segajo še precej globlje v puščavo. In prav tu nam je uspelo dokumentirati številne hermitaže, ki pred tem niso bili poznani, in izrisati prvi zemljevid naselbine.«

Odkritje te naselbine je pomembno tudi zato, ker je Wilkinson ob cerkvi našel tudi kamen z grškim napisom, iz katerega je jasno, da je bila cerkev zgrajena pred letom 339. »Kar je zelo zelo zgodaj,« je dodal Jan. »Tako rekoč v času, ko je živel sveti Anton, ki velja za začetnika puščavniške tradicije.«

Prvo noč smo prespali v dolini, v zavetju wadija. Šejk Salama je na pick-upu pripravil ležišče zase in sina, zakurila sta ogenj, Abdul je skuhal hibiskusov čaj, sladek kot med, dodajala sta dračje in palice, ki smo jih nabrali okrog taborišča. Šejk Salama je pripravil kruh, aiš, kot ga imenujejo, kar pomeni življenje. In ful, jed iz fižola, ki daje moč. Jan in Matjaž sta se spravila na misijo kuhanja pašte. Na koncu so se zdeli improvizirani špageti z omako pesto genovese nekaj najboljšega, kar sem okusila v zadnjih dneh.
 

Spanje pod zvezdami

Pomivanje posod s puščavskim peskom je bila nova izkušnja zame, postavljanje ležišč na prostem prav tako. Matjaž je galantno odstopil svojo spalko north face, spal bo v slabši, oba pripravita podloge, noči so lahko mrzle, čeprav je tisto oktobrsko noč kazalo, da se pesek in zrak ne moreta ohladiti.

Šejk Salama je v čepečem položaju prižgal cigareto in strmel v ogenj, otrokove oči so bile črne, globoke in bleščeče. Ko je opazil, da ga gledam, je uprl pogled v svoje prste v znošenih sandalih, nato podrezal v ogenj in se ozrl po starejših, da bi dobil potrditev, da je vse prav. Ta otrok je prispodoba čistosti, mirnosti, osredotočenosti na to, kar se dogaja pred njim, sem pomislila, nekaj, kar smo mi na Zahodu skupaj z našimi otroki zdavnaj izgubili.

Predirljiv zvok skozi temo. To je bila lisica, poznavalsko pokima šejk. Nad nami je bil nebesni svod. Zdelo se je, kot da se bo vsa Rimska cesta, bleščeča v temi, usula name.

Ko sem zlezla v svojo spalko in strmela v nebo, sem pomislila, da ne pomnim, kdaj sem doživela takšno tišino. Kljub predavanju o puščavskih pajkih, strupenih kačah in škorpijonih sem se v objemu puščavske noči počutila popolnoma varno in mirno, pomirjalo me je zavijanje puščavske lisice, popolnoma tuj zvok, a je spadal tja, tako kot spada obok zvezd, ki pronicajo v glavo in sanje.

Zjutraj sem slišala brkljanje, Abdul je že pred svitom čepel ob ognju. Moška sta si naredila neskafe, jaz pa sem pomežiknila šejku Salami, ki je že vedel, da bo za naju naredil egipčansko kavo s kardamomom v mali bakreni džezvici. Skrbno mi jo je nalil v droban kozarček, ki ga je z dolgimi prsti spretno pomil z vodo iz plastičnega kanistra. Vse, kar je delal, je delal z občutkom, kot da je bilo to, da pomiva kozarec, v tistem hipu edina in najbolj pomembna stvar. Temu se najbrž reče občutiti trenutek.
 

Edina arabska beseda: počasi

»Uf, soparno jutro je.« Moška sta se pomenljivo spogledala. »Celo bolj soparno kot julija, ko smo bili tukaj s še ostalim delom odprave,« je dejal Matjaž bolj zase. »Nič, krenili bomo gor brez zajtrka, da prehitimo sonce,« je dodal Jan. In že sem dobila inštrukcije; kljub lepljivi vročini sem se morala stlačiti v svoje stare kavbojke in pohodne čevlje, in sicer zaradi ostrih skal, morebitnih padcev, sposojeni klobuk je izginil neznano kam, zato sem si na glavo zavila lahno ruto.

»Midva greva po daljši poti, ker morava poslikati lokacijo vodnega vira, ti boš krenila z Abdulom po bolj strmi, a krajši, da ne boš jamrala,« je rekel Matjaž, »dobimo se gor.« V goro bom šla z dečkom, ki me ne more pogledati v oči, in jaz ne govorim njegovega jezika. »Počasi, Abdul,« je Matjaž ukazal otroku in pokazal name. »Počasi, a ne preveč.«

Abdul je skakal pred mano kot ljubka gorska kozica, kadar je videl, da zaostajam, se je spustil nazaj k meni in me čakal.

Kamni so se valili navzdol pod mojimi koraki, noge so spodrsavale, sonce je ob sedmih zjutraj že močno pribijalo v čelo. Nevajena plezanja sem se nerodno oprijemala ostrih skal in Abdulu klicala edino arabsko besedo, ki sem jo morala znati v tistem trenutku: Počasi. Desetletnik je svojo nalogo vzel resno. To ni bil ravno plezalski zalogaj za prave popotnike, zame, resnično nepripravljeno na kakršne koli treking napore, je bil trenutek, ko sem po slabi uri hoje stopila na prvo terasasto planoto, mala zmaga.


 

Eno leto nisem srečal človeka

»Oho, uspelo ti je,« se je zarežal Jan, »vidiš, imaš še veliko moči. Še enkrat se bomo spustili na drugo stran, v sotesko, dol do cerkve in nekaterih votlin.« Za hip sta Jan in Matjaž odložila svoje nahrbtnike. »Še enkrat sva poslikala in dokumentirala okolico izvira, od katerega je živela cela naselbina.« Za beduine Ma'aza je najboljša voda ravno tista, ki jo imenujejo naqqat, v celi regiji se tako imenujeta samo dva izvira; beduini za to vodo pravijo, da je »sladka, bolj sladka od Nila«.

»Vidiš, Wadi Naqqat je razdeljen na dva dela, ki ju ločuje katarakt, 30 metrov visok skalni previs; naselbina leži v zgornjem delu doline, od vsepovsod pa ga kot orjaško gnezdo obkrožajo nazobčane gore, ki segajo skoraj do 2000 metrov. Zdaj greš z nama.« Spustili smo se po skalnati dolini navzdol.

V teh kamnitih stavbah so nekoč živeli menihi, čez dan so imeli žgoče sonce, ponoči leden mraz in zvezde nad njimi.

Ozrla sem se na dve samotni palmi, ki sta se uvili druga proti drugi v obupanem objemu, kot da se hočeta združiti proti vročini. »Palme so vedno znak, da je zraven tudi izvir vode,« je povedal Matjaž. »Zato so v tej puščavi zelo redke. Akacije rastejo tudi, če ni vode, palme ne.«

Najbrž je bila kriva vzhičenost nad tem, da sem lahko del takšne odprave, ki odkriva neraziskane predele puščav in kulturne spomenike koptske civilizacije, da sem jima sledila po skalah, spraševala, vmes poslušala zgodbe, razlage.

»Obstaja tudi nekaj primarnih virov pričevanj menihov, ki so bili tu v Wadi Naqqatu in opisujejo to težko askezo tukaj,« je dejal Jan, ki je vir zgodb o puščavnikih. Paladij tako omenja nekega Hieraksa, ki je v Wadi Naqqatu štiri leta živel sam, domnevno med letoma 372 in 376.

Ohranjeno je tudi poročilo puščavnika Pozejdonija, ki pravi: »Eno leto sem prebival v predelu Porfirita (današnjega Wadi Naqqata) in celo leto nisem srečal človeka, nisem slišal pogovora, nisem se dotaknil kruha, ohranil sem se pri življenju le s skromnimi datlji in če sem kje našel poljske rastline. Nekoč mi je zmanjkalo hrane in sem zapustil votlino, da bi prišel do naseljenega območja.«



»Sicer pa, o tem bomo kasneje, v senci, dolga pot je pred nami, zdaj moramo poslikati še nekaj objektov, preden nas tole zgoraj popolnoma scvre,« je trezno rekel Matjaž in si oprtal nahrbtnik z opremo.
 

Egiptovska puščava kot babilonska peč

Morda je bila ura pol desetih dopoldne, a sonce je bilo žareča neusmiljena krogla, gola pokrajina se je začela spreminjati v peč.

Ko smo se začeli spet vzpenjati, da bi prišli do planote, od koder bi lahko krenili v dolino, je telo začelo odpovedovati pokorščino. V glavi so mi švigali bliski, moj prvi impulz je bil potisniti glavo v prvo senco, a sence ni bilo več nikjer. »Oprosti, ne morem,« sem rekla Matjažu, »ne čutim nog.«

Poti, ki sem jo prehodila nazaj, se ne spomnim, spomnim se samo vrenja med očmi, na temenu glave, Matjaževega prigovarjanja, ponujenega izotonika, ki mi je dal moči. Slabost, tresavica, noge so odpovedale pokorščino, pa ne zdaj, ne jaz, nočem biti v breme, sem ponavljala. Spomnila sem se na menihove besede, dve uri na tem soncu lahko ubijeta, mi smo po tem soncu hodili nekaj ur. Mi imamo vodo, je pomirjujoče rekel Matjaž, to je razlika. Nobene sončarice nimaš, gremo, to je vse običajno. Dajmo, še en korak. Nikoli nisem bolj podoživela besed tukajšnjih svetih starcev, da je vročina egiptovske puščave kot babilonska peč.

Ko sem prišla dol, sem z zadnjimi močmi pospešila proti prvi skali, se ulegla v prvo senco in zlila vase preostanek vode. Potem se nekaj časa nisem spomnila ničesar več, razen tega, da sta mi prinesla celo plastenko vode, ki je razsipno končala na moji glavi.

»Če ne doživiš tudi drugega obraza puščave, njenega ubijalskega sonca, pač ne moreš zares spoznati puščave,« je modro, z rahlo posmehljivim nasmeškom rekel Matjaž, ko smo ob taboru z beduinoma sedeli v senci in so oni hlastno planili po zajtrku, fižol iz konzerve, tuna iz konzerve in spet aiš, značilni kruh, ki se je povsod in z vsem.

Zaradi slabosti nisem mogla jesti, a krhelj pomaranče, ki mi jo je Matjaž ponudil po prestanem sončnem udaru, je name deloval kot mana v puščavi. Predstavljam si, da je datelj z edine palme v okolici imel podobno vlogo na jeziku meniha.

 

Potovanje skozi rdečo deželo

Spet v razgreto pločevino, vožnja po pokrajini se je zdela neskončna, jaz z mokro ruto na glavi, posušila se je v nekaj minutah. Voznik je bil osredotočen na vožnjo, ni potreboval hrane, samo koncentracijo na vožnjo po kamnih. Premetavalo nas je sem ter tja, vmes se je pokrajina menjala, oblike gora, njihove barve, enkrat je bil pesek rožnat kot barva flamingov, spet drugič črn kot oniks, nekaj kilometrov dalje so imeli gore in pesek temno zelenkasto barvo, kot da smo bili v filmu, v katerem je režiser načrtno stopnjeval lepoto.

Po celodnevnem popotovanju, brez postanka za hrano in vodo, smo se pripeljali do odcepa, ki vodi do avtoceste proti Luksorju. Slovo od beduinov. Abdul je z ruto na glavi in v modri majički stal tam in s sandalom drsal polkroge v pesek. Šukran, Abdul. Objela sem ga in ni se upiral. Moja zahodnjaška slaba vest, ker je zaradi nas in zaradi svojega očeta nekaj dni prešprical šolo, se je umaknila hvaležnosti, da je bil z nami. Moški so uredili plačilo, jaz sem skrivaj, kot kakšna cankarjanska mati, Abdulu v ročico stisnila nekaj za šolo. Rekla sem: Darilo. Za šolo.

Ko smo se odpeljali, sta stala poleg toyote in nam mahala. Jaz sem s cmokom v grlu sedela na sovoznikovem sedežu in gledala predse, kot da je tam z njima ostalo nekaj nerazložljivega lepega, kot izkušnja, kot spomin, ki je ostal neizrečen.

Do Luksorja smo se vozili še šest ur, izmučeni, lačni, brez klime, zunaj je bilo 45 stopinj Celzija, a nisem čutila več vročine, podobe v glavi so bile premočne, korintski stebri, rimski rudniki, dragoceni rdeči kamen porfirij, pozabljena puščavska mesta, ki smo jih videli na poti, bodo končali v drugi reportaži. Vsi trije v avtu smo molčali, kot bi se bali, da bi prvi, ki bi kaj rekel, prekinil čar.

* * *
Ko se je prvič pokazal Nil, sem se zavedela, zakaj mu domačini pravijo morje, el bahr. Zdi se, kot da smo vstopili v časovni stroj, v deželo faraonov, kjer se ni nič spremenilo. Turbani, galabeje, oslovske vprege z lubenicami in zelenjavo. Vstop v Nil je vstop v črno deželo, rodovitno deželo, izmučenim, prašnim popotnikom se odpre pogled, za katerega se zdi, kot da je razglednica, ki jo poznaš, pogled, kot da si ga videl že neštetokrat, v filmu, na slikah ali v kriminalki Agathe Christie. Orjaška, sveta reka, ob njej palme, sence palm, zahajajoča rdeča krogla sonca, ki se spušča vanjo kot rdeča krogla med rogovi boginje ljubezni Hathor.

Civilizacija, končno, in to kakšna. Še preden smo šli do hotela, smo se ustavili na pivu v lokalnem baru na zahodnem bregu reke, kjer sediš pod največjo in najslavnejšo nekropolo na svetu, starodavnimi Tebami. V bar iz najdbišč na griču vsako popoldne zahajajo raziskovalci, arheologi, fotografi z vsega sveta, Matjaž tu zaradi mednarodnih raziskovalnih projektov živi vsaj tri mesece na leto. »Poglej,« je rekel Matjaž, ko smo se usedli na leseno klop bara, »tam sem živel.« Pozna vsako vzpetino, vsako prebivališče, vsako grobnico plemenitaša, velikega vezirja in vsako grobnico v Dolini kraljev.
Pihal je najbolj vroč veter, mršil je lase in nas pripravljal na drugi del potovanja ...