Popotniki prizemljeni za nedoločen čas, vendar optimistični

»Hecno, nisem si mislila, da bom kdaj doživela tak čas,« je Katarina Hočevar pred dnevi zapisala na blogu Lahkih nog naokrog, ki ga ustvarja skupaj s svojim življenjskim in potovalnim sopotnikom Rokom Hočevarjem. Zaradi ukrepov za zajezitev koronavirusa zdaj ne potujeta, pestujeta pa spomine na zadnje dolgo potepanje po Južni Ameriki, sanjarita o novih in poskušata čim bolje izrabiti čas doma. Tako kot tudi popotniška blogerka Nina Kogej (Nina potuje) in Tadej Bolta, ki svoje izkušnje deli na blogu Pripeljite mi horizont.



»Najpomembneje se mi zdi, da ostanemo pozitivni. Na družbenih omrežjih se mnogi ljudje, med njimi tudi popotniki, pritožujejo, nergajo zaradi ukrepov ... V tem času res ne potrebujemo širjenja negativne energije, zato sem na blogu zbrala lepe spomine, nekaj, kar ljudi razvedri,« razlaga Katarina Hočevar. Vir dobre volje v domu, ki si ga delita z možem Rokom, je še vedno zemljevid, na katerega nizata obiskane kraje in usmerjata želje. Narisan je na roke in zelo uspešno opravlja vlogo televizorja.
 

Upata, da bo uspelo potovanje v Kanado

Misel na to, da so vsa potovanja odpovedana, in to za nedoločen čas, je kajpak vplivala tudi nanju, vendar jima za zdaj prav veliko načrtov ni prekrižala. Že odkar sta se pred nekaj meseci vrnila iz Južne Amerike, sta večinoma doma, od doma zdaj tudi delata. Februarja sta še potovala v Tunizijo in takrat so jima na letališču že izmerili temperaturo. Marca sta načrtovala izlet za konec tedna v Italijo, a nič fiksnega, zato sta preprosto opustila misel nanj, bosta pa gotovo propadla še načrta za obisk zahodne Nemčije med prvomajskimi počitnicami in po zahodni Švici in delu Francije proti koncu istega meseca.



Za poletje še nista delala načrtov, septembra pa si želita odpotovati v Kanado. »Srčno upava, da nama bo uspelo,« pravi Katarina. Rok, ki je v zadnjem času spet zelo navdušen nad plezanjem, od te destinacije pričakuje še več, zlasti od tamkajšnjega dela Skalnega gorovja. Zato te dni veliko telovadi po stanovanju, dobrovoljno opisuje razpoloženje v njunem domu Katarina Hočevar, ki ta čas ni tako zelo zagreta za plezanje. »Ja, v tem pogledu se najine sanje trenutno nekoliko razlikujejo,« se smejeta.

Potovanja in bloganje so zanju predvsem hobi, Katarina je kemičarka, Rok arhitekt. »Katarina zelo rada piše, jaz rad fotografiram, oboje nama vzame še kar veliko časa, vendar so to bolj opravila za najini duši,« razlaga Rok. Ker potovanja v glavnem načrtujeta v zadnjem trenutku, tega zdaj preprosto ne počneta, ves čas pa spremljata popotniške kolege po družbenih omrežjih. V zadnjem času so bila njihova potovanja po Južni Ameriki bistveno bolj zahtevna, saj so domačini jezo zaradi koronavirusa, ki je prišel tudi na to celino, pogosto stresali na turiste. V Argentini je celo veljal ukrep, da mora vsakdo, ki vidi tujca, tega prijaviti oblastem, ki so zanje zapovedale dvotedensko karanteno, opisujeta. Zato si zdaj želita predvsem, da bi se širjenje virusa in z njim nestrpnosti čim prej končalo.

»Po naravi sem optimistka. Upam, da se bo čim prej umirilo. Dokler lahko greva še hodit v naravo, sem tudi s tem zadovoljna. Če bo trajalo več mesecev, bom pa najbrž tudi jaz postala nestrpna,« pravi Katarina Hočevar.


 

Najprej je odpadel izlet v Berlin

Prvi teden v marcu se je nameravala Nina Kogej z družino (možem Simonom in sinom Renom, ki zdaj sestavljajo popotniški trojec) odpraviti na enotedenski izlet v Berlin. »Takrat sicer še ni bila razglašena pandemija, prav tako potovanje še ni bilo odsvetovano, ampak občutek ni bil več tisti pravi. Zato sva se s Simonom raje odločila, da izgubiva denar za namestitev in letalske karte, kot pa tvegava naše zdravje in zdravje vseh, ki so okoli naju. No, in na koncu ni minil niti teden dni, ko se je vse v Evropi postavilo na glavo, kar je zgolj potrdilo, da sva se odločila prav,« opisuje popotniška blogerka. Zdaj vse kaže, da bo v vodo padlo tudi načrtovano prvomajsko potepanje po Korziki. »Upam le, da ne bo tako tudi z našimi junijskimi potovanji in izleti, ki so prav tako že rezervirani,« pravi Nina Kogej.

Priznava sicer, da vsak dan nekoliko teže prenaša to prizemljitev, zato se poskuša osredotočiti na to, da čim bolje izrabi ta čas brez potovanj in upočasnjeni ritem. »Čas imamo za stvari, za katere ga prej nismo imeli – urejamo vrt, pospravljamo, se družimo in spoznavamo na drugačen način, kuhamo, se igramo. Prav tako urejamo posteljo za v avto, saj smo staro terensko vozilo zamenjali za drug model, ki ga je treba prilagoditi za naša potovanja.«



Povsem novo pa je predvsem to, da ne delajo nikakršnih novih popotniških načrtov, ker nihče pravzaprav ne ve, kako dolgo bo trenutna situacija trajala. »Vsekakor si želim, da nam vsaj za poletno potovanje z avtom ne bo treba sklepati kompromisov. Točna destinacija sicer še ni določena, a narava nam ne uide. Iščemo odročne kraje, kjer je malo ljudi in kjer si lahko sam z naravo in brez mobilnega signala. Gre skoraj za samoizolacijo, le da se takrat zanjo odločimo prostovoljno in skupaj s še kakšnimi prijatelji.«
 

Ni potovanj, ni dela, ni prihodkov

Epidemija koronavirusa ima sicer še bistveno hujše posledice, kot je začasna odpoved potovanj. Z bloganjem se namreč Nina Kogej ukvarja delno profesionalno. »Ni potovanj, ni dela, ni prihodkov. Poleg tega smo morali zaradi pomanjkanja naročil in prekinitve dobavnih verig zapreti družinsko podjetje, zaradi česar sem doma na čakanju. Situacija v tem trenutku ni prav za nikogar rožnata,« pove popotnica, ki jo navdušujejo barvite in raznolike države, rada pa izbere tudi zahtevne cilje.



Odkar z možem Simonom, ki ga je prav Nina okužila s potovanji, potujeta z malčkom, se njun slog potepanj ni prav veliko spremenil, saj še vedno radi divje kampirajo in iščejo turistično manj oblegane kraje, sta pa prilagodila tempo, vključita dejavnosti za otroke, več potujejo z avtom, izogibajo se območjem z malarijo. »Vsekakor sem začela potovanja drugače doživljati – mislim, da jih zdaj dojemam veliko bolj intenzivno kot prej, saj me na vsako malenkost, ki jo odrasli včasih jemljemo kot povsem samoumevno, opozorijo radovedne otroške oči.«
 

Problem, ki se ga dolgo nismo zavedali

Tadej Bolta je spletnim popotnikom poznan po blogu Pripeljite mi horizont. Preprosta stran s fotografijami, strnjenimi zapisi in dolgim seznamom osvojenih ciljev izhaja še iz časa, ko ni bilo drugih medijev, po katerih bi se lahko domačim oglašal iz oddaljenih krajev, kakor pove.



Potuje od nekdaj, že s starši so veliko raziskovali Evropo, nato se je leta 2007 sam odpravil na potovanje do Irana in nazaj po cesti. Odtlej je veliko na poti, lani je, denimo, s kombijem prepotoval zahodno Afriko. »Vsako leto poskušam vsaj za en mesec na potovanje, k sreči mi delo to dopušča,« pripoveduje arhitekt. Te dni dela od doma in med vrsticami prizna, da ni prav lahko. »Nisem le popotnik, tudi plezam, sem jadralni padalec … V običajnih razmerah sem vsaj trikrat ali štirikrat na teden aktiven.«

Dela tudi na tem, da bi postal alpinist, kakor izvemo, ko se pogovarjamo o njegovem naslednjem večjem popotniškem cilju, to je gorovje Karakorum, ki se razteza med Pakistanom, Indijo in Kitajsko. Tja se je nameraval podati poleti, a o tem razmišlja precej zadržano. »Pri nas je zdaj žarišče širjenja koronavirusa, nekatera bodo še sledila, denimo Indija in Afrika, zato bodo izredne razmere po svetu trajale bistveno dlje.« Kot pravi, je pandemija problem, ki se ga dolgo nismo zares zavedali. »Tudi ko so na Kitajskem poročali o virusu kot problemu Wuhana, se je zdelo, da bo kitajski sistem laže opravil in izvedel nadzor nad njegovim širjenjem. Tudi jaz sem mislil, da bo ostal znotraj meja Kitajske. Ko pa se je pojavil v Italiji, je bilo jasno, da ne bo tako,« pripoveduje.



Kljub temu načrte za Karakorum še pestuje: »Do oktobra bi se še dalo izvesti potovanje, bomo videli, kako se bo razpletalo.« Že zdaj pa je jasno, da ne bo nič s strokovno ekskurzijo na Dansko, predvideno za konec aprila, ki jo je nameraval podaljšati v potepanje po južni Norveški.