Osem ur in 28 kilometrov druženja z bistro Sočo

Ni šlo drugače, kot da ne bi nekje v zavesti nenehno silili na plan Gregorčičevi verzi o tisti krasni, bistri hčeri planin, ki je tako zelo brhka v svoji prirodni lepoti. Soča je edinstvena. Bučna, na trenutke tiha, skoraj neslišna, smaragdno zelena in čez nekaj kilometrov sinje modra, bleda. V vsakem trenutku pa dih jemajoča, prelepa.

Od izvira reke Soče pa do Bovca je speljana naravoslovna učna pot, ki vodi obiskovalce po Triglavskem narodnem parku. Na Soški poti je kraljica jasno – Soča, a na 28 kilometrov dolgi trasi je kup priložnosti za ogled bolj ali manj znanih naravnih znamenitosti in kulturne dediščine v tej dolini. Pot je dobro označena, opremljena z informativni tablami, kot smerokaz služijo lični leseni stebrički.

Za celotno razdaljo je poleg dobre obutve potrebne kar nekaj telesne pripravljenosti. Čeprav bi človek pričakoval, da se bo trasa od koče pri izviru Soče (886 metrov nadmorske višine), kjer je začetek poti, zgolj spuščala, niti približno ni tako. Nenehno vijuga, se dviga in spušča. Na koncu pohodniške ture je pametna ura pokazala dobrih 1000 opravljenih višinskih metrov, a ravno zaradi razgibane poti pohodniku v nobenem trenutku ni dolgčas.

Marsikdo se na takšno pot odpravi ravno zato, da je sam s sabo, da prepiha glavo in duha. Najbolj primeren čas za spoprijem s Soško potjo sta zgodnja pomlad ali pozna jesen, vmes zna vročina odvzeti nekaj energije, ki je po slabih osmih urah hoda (z ogledi znamenitosti še najmanj uro ali dve več) ne ostane prav na pretek.

Kugyjev zamišljeni pogled

Prijazen lokalni »taksist« naju je zgodaj zjutraj od cerkve Device Marije v Polju, kjer lahko pustite avtomobil (leži tik ob cesti proti Bovcu; ker ni tipična cerkev, jo je zelo preprosto zgrešiti), odpeljal na začetno točko – kočo pri izviru Soče. Zaradi prenove bo do konca leta menda zaprta, zato je za kakšen začetni obrok dobro imeti vodo in hrano v nahrbtniku, če slučajno ne nameravate že kar takoj postati pri Kekčevi domačiji. Uberete sicer lahko tudi nasprotno smer Soške poti in torej začnete v Bovcu ter hodite »navzgor« proti izviru.

Prvi je pohodnicama v ranem majskem jutru »naproti prišel« dr. Julius Kugy – spomenik pravniku, gorniku, pisatelju, velikemu ljubitelju gorskega sveta in narave stoji ob vznožju prelaza Vršič, zazrt proti kralju gora Jalovcu, ki je imel v njegovem življenju posebno mesto. Soška pot nato pripelje do Mlinarice, hudournega potoka, ki je izdolbel kilometer dolgo in sto metrov globoko sotesko. Ta se pred sotočjem s Sočo zoži v edinstvena korita, na njihovem ustju je osem metrov visok slap. Te naravne lepote so vsekakor vredne postanka.

Na Soški poti ni smiselno hiteti, kajti na vsakem koraku človeka kaj presune, čeprav »le« cvetice na poti. Zato si je dobro vzeti čas za ogled Alpskega botaničnega vrta Juliana, ki z več kot 600 različnimi vrstami rastlin, med katerimi so tudi endemiti, v polnosti razkrije, kako bogata je slovenska biodiverziteta. Čeprav je Alpinum Juliana najlepši v maju in začetku junija, ko cvetijo jegliči in svišči, v njem do pozne jeseni uspevajo edinstvene rastline.

Alpski botanični vrt je leta 1926 ustanovil tržaški posestnik in trgovec Albert Bois de Chesne, ki je s tem uresničil svoje sanje o vrtu, v katerem si vegetacijski pasovi sledijo kot v naravi. Poimenoval ga je po svoji soprogi Juliani. Z nasveti mu je pomagal Julius Kugy, ki ga je v Trento privabila skrivnostna Scabiosa trenta, trentarski grintavec, ki je postal simbol njegovih mladostnih iskanj. Kup takšnih in drugačnih znanj človek dobi ob Soški poti, obzorja se razširjajo ne le pred njegovimi očmi, pač pa tudi v glavi.

V zgodnjem dopoldnevu sva bili na prvi polovici naravoslovne učne poti sami, povsem drugače pa je na njenih najbolj obiskanih delih – pri Malih in Velikih koritih se je pozneje trlo tujih in domačih obiskovalcev. Marko Pretnar z Informacijsko-izobraževalne službe v Domu Trenta je povedal, da so pred časom na Soško pot postavili števce obiskovalcev in preštete vrednosti so jih presenetile. Kljub krajšemu času obiskovanja zaradi epidemije covida-19 se je na Soški poti na najbolj obiskanih delih zvrstilo do 30.000 obiskovalcev, resda pa na posameznih točkah nimajo možnosti vodenja statistike.

Eno je gotovo – število obiskovalcev z leti narašča, Soško dolino in njene lepote so odkrili obiskovalci z vsega sveta. Najbolj obremenjene točke Soške poti so po besedah Marka Pretnarja izvir Soče, Kugyjev spomenik, Mlinarica ter Velika in Mala korita. Ob četrtkih v juliju in avgustu ponujajo tudi vodenja po Soški poti med izvirom Soče in Domom Trenta. »Vsak četrtek v juliju in avgustu jih naš vodnik ob 9. uri čaka pri koči pri izviru Soče. Vsega skupaj se teh vodenj udeleži od 40 do 50 obiskovalcev. Poleg tega se izvajajo tudi druga vodenja in sprejemajo naročene skupine. Skupaj med 200 in 300 na leto; če prištejemo še od 700 do 900 otrok, ki so vodeni v okviru Belarjevih dni, je tu okoli tisoč ljudi na leto,« je povedal Pretnar.

Brvi ena bolj fotogeničnih točk

Menda je večina pohodnikov, ki zagrizejo v Soško pot v poletni sezoni, tujcev. Med Malimi in Velikimi koriti v Soči so štirje od šestih kampov v dolini, zato je pričakovano tam strnjenost večja kot ob drugih odsekih, ko daleč naokoli ni žive duše. Informativne table vsebujejo podatke o železarstvu in tehnični dediščini v Trenti, o flori in favni pa o skalnih podorih – najbolj znana sta podora pri Plajerju in podor z Berebice; slikoviti balvani so danes priljubljeno poletno plezališče –, o ovčereji in sirarstvu ter stavbni dediščini.

Cerkev sv. Jožefa v vasi Soča, recimo, je zanimiva in za njo pokopališče avstrijskih vojakov, padlih v prvi svetovni vojni. Stavba je bila sezidana leta 1718, leta 1944 pa jo je preuredil in poslikal Tone Kralj. Notranjost cerkve je oblikoval v barvah slovenske zastave, pri upodobitvah pa je kot božje sovražnike upodobil tudi Adolfa Hitlerja in Benita Mussolinija.

Soška pot res ni zgolj vijugasto nabiranje kilometrov v nogah, se je pa treba zavedati, da se z ogledi naravnih in kulturnih znamenitosti pohod podaljša za krepko uro ali dve. Marko Pretnar kot eno največjih prednosti Soške poti izpostavlja to, da je preprosta, dostopna vsem, v poletnih mesecih je med posameznimi odseki organiziran tudi javni avtobusni prevoz. Nekatere dele poti (krajši odseki so zavarovani z jeklenico, a ne gre za zelo zahtevne prehode, je pa tam vsekakor potrebna večja previdnost) nameravajo v prihodnosti še bolj utrditi oziroma dodelati. Najbolj slikovite vedute so viseče brvi čez Sočo, čez katere prehajate z njenega levega na desni breg in obratno, in razen krajšega predela, ko je reka »skrita«, ste ves čas v očesnem stiku z zeleno lepotico.

Možnosti za topel obrok ali pijačo je v drugem delu poti precej več kot v prvem, kar je smiselno upoštevati, ko se boste pripravljali na turo, še posebej če nameravate prehoditi celotno pot v enem zamahu. Morda bo pritegnila katera od turističnih kmetij, ki ponujajo pokušino in možnost nakupa domačih dobrot, ogled sirarne, dobrodošli bodo za utrujene pohodnike tudi postanki v kampih – med Lepeno in Bovcem jih mrgoli.

Ne glede na to, koliko časa boste na poti, ali bodo podplati sveži ali ne, nikar ne izpustite tistega, kar je bil vsaj zame vrhunec 28-kilometrskega pohoda. Poiščite si kak umirjen kotiček tik ob Soči, poleti bo sicer to težje kot spomladi oziroma jeseni, sezujte se ter pomočite stopala v reko. Tudi v najhujši pripeki bodo od hladu zapekla, a s tem občutkom ugodja se lahko meri le malokaj. Pohod po Soški poti ni lahek vsakdanji sprehod, vendar bodo razgledi, doživetja ob poti, lokalna specialiteta čompe s skuto in požirek lepenške grenčice odtehtali čisto vsakega od nekaj deset tisoč narejenih korakov.