Peš k svetemu Ivánu – po mir in dobro energijo

Okolica cerkve sv. Ivána (z naglasom na a in ne na i) v Šebreljah velja za najmočnejšo slovensko energijsko točko, obiskovalci in domačini so k njej v preteklosti hodili po notranji mir in iskat stik z božanstvi ali bogom. Prelepa cerkvica, ki skupaj s štirimi drugimi tvori znameniti popoln pentagram, pa ponosna pozdravi tudi pohodnike, ki se odpravijo po na novo urejeni mulatjeri z Reke do Šebrelj. Nekateri še zmeraj po duševni mir, drugi po prelepe razglede na Porezen in okoliške hribe, tretji do Divjih bab.

Dediščina iz časa prve svetovne vojne na Cerkljanskem je bogata. Ker je tudi zanimanja za ta del zgodovine v zadnjem času vedno več, so odgovorni pljunili v roke in uredili slabe štiri kilometre dolgo novo pohodniško pot, ki že privablja številne obiskovalce z vseh koncev Slovenije.

Mi smo se nanjo podali na sončno dopoldne sredi tedna, pa je bila Šebreljska planota že posuta s turisti. Z mulatjero, ki bo vključena tudi v Pot miru, ki se vije po Posočju, so na Cerkljanskem zadeli terno in jo odprli ravno na 25. obletnico najdbe neandertalčeve piščali v jami Divje babe.



Pohodniška trasa je na novo ograjena in utrjena, srednje strma, a primerna za čisto vse pohodnike. Manj pripravljeni bodo za slabih 400 metrov višinske razlike do sv. Ivána porabili dobro uro, hitrejši in okretnejši jo bodo zmogli tudi v 45 minutah. Do Divjih bab, v katerih so pred četrt stoletja odkrili najstarejše glasbilo na svetu, boste potrebovali še dodatnih 20 minut. Hitenje se kljub vsemu nikakor ne splača, razgledi na cerkljansko hribovje so vredni dodatne minute ali dveh.

Približno na polovici poti, ki je označena z ličnimi lesenimi usmerjevalnimi tablami (izdelal jih je domačin Simon Eržen) in zato skorajda ni mogoče zgrešiti, nas pričaka Drago Polak. Domačin in velik lokal patriot. Prava zakladnica zanimivih zgodb o življenju na Šebreljski planoti nekoč in danes.

»Mulatjero so avstrijski vojaki zgradili v zaledju soške fronte pred več kot sto leti. Februarja leta 1915 jih je na Šebreljsko planoto prišlo okrog 350. Mulatjera je vklesana v steno, še danes so vidne luknje iz tedanjih časov,« pripoveduje Polak in prst usmerja v luknje v skalah. Domačini so z vojaki dobro shajali – velike izbire niti niso imeli, saj so bile Šebrelje z okolico pomembno oskrbovalno območje zalednih položajev in tretje obrambne črte Soške fronte, služile so tudi kot okrevališče za vojake in konje.

Nauki, pomembnejši kot kadar koli prej

Zgodbe iz prve svetovne vojne so danes morda celo pomembnejše kot kadar koli prej in služiti bi nam morale kot opomin na čase, ki so prinesli strahovito trpljenje. Kot dodaja Drago Polak, se ljudje čedalje raje vračamo k naravi, iščemo svoje korenine in morda je tudi to odgovor na vprašanje, zakaj se mnogi zanimajo za to polpreteklo zgodovino. Zgodbe, ki jih prenaša obiskovalcem, so na neki način tudi poklon stotinam vojakov, ki so daleč od doma v samoti, mrazu, ob težaškem delu, pomanjkanju hrane, boleznih in obstreljevanju zelo trpeli. Zaslužijo si najmanj spomin.



Ko prispemo do cerkvice sv. Ivána, ne gre drugače, kot da se človek ustavi in zadiha. Začuti mir in tisto z začetka omenjeno energijo. »Tu, kjer stojimo, je bil nekoč poganski tempelj, posvečen bogu sonca. Ko se je v teh krajih začelo pokristjanjevanje, so zgradili cerkev in jo posvetili Janezu Krstniku. Goduje na poletni solsticij, na kresno noč,« pove vodnik, preden nas zvabi naprej h kaverni, v kateri so med vojno hranili orodje, in nato še na razgledno točko pod cerkvijo. Porezen in Kojca se nastavljata soncu, na levi Rodica in Črna prst. Razgledi za bogove.

Na planoti se zbirajo izletniki, dva starejša para iz Logarske doline mimogrede diskretno povprašam, ali so tudi oni začutili to pregovorno dobro energijo, po kateri slovi Šebreljska planota.

»Navdušeni smo nad lepoto teh krajev, prej jih sploh nismo poznali,« sramežljivo pove ena od sogovornic. Turistične vavčerje so izkoristili za štiridnevno bivanje na Cerkljanskem, poleg Divjih bab pa so obiskali še Partizansko bolnico Franja, Tolminska korita, Soriško planino in okolico. Primorci rinemo k njim, lepo je, da oni odkrivajo lepoto naših krajev.

Cerkljanska za 365 dni na leto

Nazaj k mulatjeri. Kot pove Gregor Novaković, direktor LTO Laufar Cerkno, ima pohodniška pot velik potencial, da postane prepoznaven turistični produkt, ki bo turiste zvabil v ta del Severne Primorske. Pohodništvo, kolesarstvo, plezanje in zunanji športi na splošno so v vzponu, zato se Cerkljanska uspešno odmika od slovesa le zimske smučarske destinacije.

Zaradi koronavirusa so imeli – pričakovano – v primerjavi z lanskim letom upad števila gostov, a so kljub vsemu s poletno sezono nadvse zadovoljni. V prvi polovici leta so imeli približno 40 odstotkov manj prenočitev kot lani, zato pa je destinacijo julija in avgusta obiskalo celo več turistov.

Načrtov je še precej – kmalu nameravajo digitalizirati prezentacijo arheološkega najdišča Divje babe, v prihodnjem letu bodo isto storili še z Bevkovo domačijo v Zakojci in cerkvijo sv. Ivána. S tem bi radi obogatili izkušnjo v jami in drugih dveh objektih, je dodal Novaković. Tudi urejanje nujno potrebnega parkirnega prostora na začetku mulatjere na Reki poteka.



Sestavni del projekta na novo urejene pohodne poti so vodeni ogledi. Drago Polak bo rade volje delil z vami bogato zgodovino teh krajev – samo domačin, lokalec, lahko pripoveduje tako zelo srčno, z energijo in neizmernim spoštovanjem do lastne dediščine pa tudi do zapuščine svojih prednikov. In če smo vas ob pohodu po feldbanu mamili na žlikrofe in geruš, tokrat močno priporočam, da pridete na Šebreljsko planoto s praznim želodcem in žejni.

Šebreljski želodec, ki ga izdelujejo po tradicionalnem receptu in spada med zaščitene slovenske proizvode z geografsko označbo, vas bo namreč podžgal, da boste lahko na poti nazaj po mulatjeri postavili še kakšen osebni rekord. A previden korak, kljub vsemu!