
Neomejen dostop | že od 14,99€
Čudno tesnoben je ta pogled. Kakih 50 metrov pod vzpetino se pred osem kilometrov dolgo peščeno plažo Omaha šopiri neskončna modrina, vmes je z zelenjem poraščen breg, na zelenici za nami pa do zadnje popolnosti urejen spominski park, na katerem je morje kamnitih snežno belih križev z imeni ameriških vojakov, padlih v največji pomorsko-zračnodesantni operaciji v zgodovini vojskovanja. Samo na tem koščku normandijske obale in samo 6. junija 1944, ko se je začela operacija Overlord, je prvega dne padlo ali bilo hudo ranjenih 2500 ameriških vojakov.
{embed_foto}1197180{/embed_foto}
Normandijska obala je prepredena s spominskimi znamenji, pokopališči, muzeji, opuščenimi bunkerji, starimi tanki, ladijskimi razbitinami ..., ki pričajo o veliki noriji na evropskih tleh. Britanski vojaki so pokopani v bližnjem Bayeuxu, dva tisoč padlih kanadskih vojakov ima spominske plošče na pokopališču v kraju Bény-sur-Mer. Za padle nemške vojake so organizirano in s kancem pietete poskrbeli šele leta 1961, ko so v La Cambu uredili grobišča za 21.222 padlih vojakov Tretjega rajha. V muzeju Izkrcanja v Normandiji v Bayeuxu visi misel nobelovca Alberta Schweitzerja, ki pravi: »Vojaška pokopališča so največji glasnik miru.« Po vsaki vojni pride čas urejanja grobov, spominov, muzejev.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji