Razstava Clauda Moneta: Utripajoča harmonija barve in svetlobe

Dolgih 22 let po zadnji retrospektivni razstavi Clauda Moneta v Avstriji (Belvedere, 1996) bo od letošnje jeseni do 6. januarja 2019 na Dunaju na ogled razstava enake vrste: Claude Monet: Svet v toku (Claude Monet: Die Welt im Fluss).

V prvi dvorani tokratne razstave si lahko ogledamo sliko, ki ni Monetovo delo. Gre za portret Clauda Moneta, ki kadi pipo in bere. Portret je okoli leta 1873 naslikal Pierre-Auguste Renoir. Monet je bil takrat že znan slikar, a še ni bil dovolj uveljavljen in tržno kdove kako uspešen.

Resda je že ustvaril sliko Impresija: vzhajajoče sonce (Impression, soleil levant, 1872), ki je bila leta 1874 na ogled na prvi razstavi umetnikov, ki so se zbirali okoli Camilla Pissaroja in so veljali za nasprotnike takrat uveljavljenega okusa Pariškega salona. A njegovo platno najprej ni vzbudilo navdušenja. Pravzaprav je bilo ravno obratno. Porogljiv vzdevek »impresionistični«, ki jim ga je nadel neki pariški umetniški kritik, so si revolucionarni slikarji pozneje nadeli kot »bojno ime« za svoj slog.
 

Mojster vsake od svojih faz

Direktor Albertine Klaus Albrecht Schröder poudarja, da je mogoče Monetovo večno priljubljenost pojasniti s tem, da je eden zadnjih umetnikov, katerih umetniško izražanje je vsem razumljivo. Je pa res, da je Monet odločno zavračal predhodno akademsko slikarstvo, dodaja Schröder. S svojimi na videz »naključno izrezanimi« motivi, s potezami s čopičem, ki so videti, kot da bi z njim ustvarjal skico in ne sliko, ter s fiksiranjem prizorov, o katerih se zdi, da se je na njih le za hip ustavil pogled, Monet nasprotuje tradicionalnemu pojmovanju dokončane slike.



Razstava je v Albertini postavljena kronološko. Prikazuje umetnikov razvoj v šestih desetletjih – od manjše oljne slike Ulica Bavolle v Honfleuru iz leta 1866 do zelo velikih slik z motivi iz umetnikovega vrta v Givernyju, ki jih je ustvarjal proti koncu življenja. Od skupno stotih del jih je največ (40 slik) posodil Muzej Marmottan Monet v Parizu, ki je skupaj z Albertino organizator dunajske razstave. Michel Monet, Claudov sin in dedič, ki je umrl štirideset let po očetovi smrti, je očetovo zapuščino podaril državi Franciji. Več kot 80 slik, ki jih je za življenja imel pri sebi Claude Monet, je tako prišlo v Muzej Marmottan, ki je iz nekaterih drugih dediščin dobil še dodatna Monetova dela, tako da so na koncu imenu muzeja dodali še ime slovitega slikarja.

Nekaj Monetovih slik ima tudi Albertina, in sicer v Zbirki Batliner, preostalih več kot 50 del pa so za dunajsko razstavo dobili iz številnih znanih svetovnih muzejev in zasebnih zbirk. Iz japonskega Narodnega muzeja zahodne umetnosti v Tokiu so dobili na posodo sliko Deklice v čolnu, ki zdaj krasi katalog in plakat dunajske razstave.



Iz moskovskega Puškinovega muzeja je ena od dveh Monetovih različic Kapucinskega bulvarja – slikarjev pogled od zgoraj na poslovno živahni del Pariza. Iz Umetniškega muzeja v Zürichu je ena od slik Kopica žita iz serije Monetovih slik na to temo. Med bolj znanimi slikami je tudi portret slikarjeve žene in matere njegovih otrok: Gospa Monet z rdečo ruto iz Umetniškega muzeja Cleveland. Na ogled sta tudi dve sliki katedrale v Rouenu (Muzej lepih umetnosti v Bostonu) iz prav tako velike Monetove serije z motivom te mojstrovine francoske gotike.
 

Vse to življenje

Claude Monet se je rodil leta 1840 kot drugi sin v družini trgovca s kolonialnim blagom, ki se je okoli leta 1845 preselila v Le Havre. Claude se je v tamkajšnji gimnaziji marljivo učil risanja in ustvarjal zelo dobre karikature. Slikar Eugène Boudin, eden od predhodnikov impresionizma, mu je svetoval, naj začne slikati na prostem.

Še ne polnoletnemu je Claudu umrla mati. Oče in umetniško navdihnjena teta, amaterska slikarka, sta ga podprla v želji, da postane slikar. V Parizu se je učil slikarstva pri Charlesu Suisseu. Pri njem je Monet spoznal tudi številne druge slikarje. Leta 1861 so ga rekrutirali in poslali v Alžirijo, tam je zbolel za tifusom. Teta ga je odkupila iz vojske, tako da je bil leta 1862 znova v Parizu.



Gustave Courbet, Charles-François Daubigny in Claude Monet so sredi šestdesetih let 19. stoletja slikali v gozdu Fontainebleau južno od Pariza. Skupaj s Courbetom je Monet slikal tudi na obali Normandije. Dve njegovi sliki sta bili leta 1865 izbrani za ugledni Pariški salon; njegova dela so bila na tej redni razstavi na ogled tudi v letih 1866, 1868 in 1880.

Leta 1870 je bil Monet že poročen in oče enega sina – Jeana. Tistega leta je izbruhnila francosko-nemška vojna, nato so razglasili še Pariško komuno. To burno obdobje je Monet z družino preživel v Londonu, kjer sta nanj s svojimi deli naredila močan vtis William Turner in John Constable. V britanski prestolnici so bili njegovi priljubljeni motivi londonski parki in bregovi Temze. V Monetovih delih ni sledi vojn in drugih družbenih pretresov.

Na prvi razstavi skupine, katere člani so se pozneje poimenovali za impresioniste, so spomladi leta 1874 v nekdanjem ateljeju fotografa Nadarja v Parizu postavili na ogled slike Moneta, Renoirja, Pissaroja, Sisleyja, Cézanna, Morisota in Degasa. Do leta 1886 so impresionisti organizirali še sedem svojih razstav – na večini od njih je sodeloval tudi Monet.

Leta 1876 je Monet spoznal tekstilnega industrialca in ljubitelja umetnosti Ernesta Hoschedéja in njegovo ženo Alice, ki sta ga najela za poslikavo svojega dvorca. Dve leti pozneje je Hoschedé bankrotiral. Naslednjega leta (1879) je umrla Camille Monet, leto dni po tem, ko je rodila drugega sina Michela. Alice Hoschedé je nato s svojimi šestimi otroki živela s Claudom Monetom in njegovima dvema sinovoma.

V začetku osemdesetih let je Monet neutrudno slikal, razstavljal v Parizu, se za kratek čas razšel s svojimi kolegi impresionisti, potoval na italijansko in francosko riviero, v Bretanijo … Od druge polovice osemdesetih let je redno razstavljal tudi v Londonu. Georges Petit, ugledni pariški trgovec z umetninami, je Monetu in kiparju Augustu Rodinu leta 1889 posvetil veliko razstavo.



Monet je takrat slikal serijo slik z istega kraja ob reki Creuse, in to v različnih obdobjih dneva in v različnih vremenskih razmerah. Štiri takšne slike – iz muzejskih zbirk v Bostonu, Wuppertalu, Parizu in Colmaru – so zdaj skupaj razstavljene v Albertini. S serijskim ponavljanjem motiva Monet opazovalcu kaže, kako se motiv z barvo in svetlobo zlije v celoto, ki nato zažari na prav poseben način. Motivi ostajajo prepoznavni, a je zdaj, post festum, povsem jasno, da je bil Monet tudi pobudnik abstraktne moderne.

 

Čarovnija lokvanjev

Monet je bil star petdeset let, ko se je rešil pomanjkanja denarja. Za svojo devetčlansko družino je leta 1890 kupil hišo v Givernyju, kraju, ki leži nedaleč od Pariza, v kateri je bil od leta 1883 podnajemnik. Pozneje je dokupil še okoliško zemljišče in razširil svoj vrt. Z Alice Hoschedé se je uradno poročil leta 1891, po smrti njenega moža.

»Ničesar ne znam, razen slikati in vrtnariti,« je izjavil Claude Monet, za čigar strastno ljubezen do vrta v Givernyju se je vedelo že za njegovega življenja. Nad harmonijo in bogastvom barv od pomladi do jeseni se zdaj – tako kot so se nekdaj navduševali njegovi sodobniki – navdušujejo današnji obiskovalci. Vsako leto obišče Monetov vrt pol milijona romarjev.

Okoli leta 1900 je Monet večkrat bival v Londonu, kjer so njegovi priljubljeni motivi most Waterloo, Charing Cross in britanski parlament. Z Alice sta veliko potovala tudi po drugih evropskih državah vse do njene smrti leta 1911. Kmalu za tem so Monetu odkrili sivo mreno, zaradi katere je vse slabše videl. Leta 1914 je umrl njegov starejši sin Jean, ki je bil poročen z eno od očetovih pastork Blanche Hoschedé. Leta 1923 so Monetu uspešno operirali sivo mreno, a je on tudi v času, ko je bil skorajda slep, ves čas ustvarjal čudovite slike, ki si jih prav tako lahko ogledamo v Albertini. Lahko bi ga primerjali z Beethovnom, ki je tudi po izgubi sluha še naprej skladal vrhunska dela, pravi direktor Albertine Schröder.



V zadnjih nekaj manj kot tridesetih letih življenja je Monet neutrudno slikal jezerce z lokvanji in japonski most na svojem vrtu. Eno serijo monumentalnih slik z lokvanji iz Givernyja je leta 1922 podaril Franciji, ki je nato uresničila njegovo željo, da postanejo te slike okras notranjosti Oranžerije v parku nekdanje palače Tuileries. Gre za osem slik, visokih okoli dva metra, katerih skupna širina znaša okoli sto metrov, tako da prekrivajo stene dveh dvoran Oranžerije (zdaj je to Musée de l'Orangerie, v katerem so na ogled dela impresionistov in postimpresionistov ter Ėcole de Paris).

Leta 1922 je izšla prva Monetova biografija, katere avtor je Gustave Beffroy. Pastorka in hkrati snaha Blanche je ob očimu in tastu ostala vse do njegove smrti leta 1926. Blanche je nato za posestvo Giverny skrbela še dobri dve desetletji, vse do svoje smrti leta 1947. Monetov sin Michel (umrl je leta 1966), ki je bil njegov dedič, je vso zapuščino predal Franciji. Za vrt skrbi Monetov sklad, ki je pod upravo Akademije lepih umetnosti v Parizu.
 

Splošno spoštovanje

V zadnjih desetih letih – od leta 2008 do letošnje pomladi – so tri Monetove slike na dražbah presegle ceno 80 milijonov dolarjev. Dve sta iz Monetove zadnje faze z lokvanji, ena pa iz serije žitnih kopic. Retrospektiva v Albertini nam predstavlja Moneta kot slikarskega velikana, ki je začel kot realist, nadaljeval kot impresionist, nato pa dodatno nadgradil svoj slog, s tem ko je barvo in svetlobo počasi združeval z motivom, ki je tako postal neodvisen od opažanja v naravi.

Monet je bil navdih za nekatere velikane abstraktnega modernizma, kot je Vasilij Kandinski, vplival je na predstavnike informela in utrl pot abstraktnemu ekspresionizmu. Hkrati je bil ves čas priljubljen tudi med širšim občinstvom. Monetovo razstavo v Albertini si bo zagotovo ogledalo več sto tisoč ljudi.