Najbolj krvavi vampirski gradovi so na Slovaškem

Policist na meji s Slovaško je vprašal, ali imam potrdilo o testiranju. Pomislil sem, da na lokacijah, kamor sem namenjen, kljub porastu okužb z različico delta največji problem ne bo novi koronavirus, temveč precej starejši skrivnostni virus, ki se prenaša z ugrizom v vrat. Ne govorim o Transilvaniji – najbolj krvavi vampirski gradovi so namreč na Slovaškem.



Ob cesti so se nizali zapuščeni industrijski, večinoma rudarski objekti. Približeval sem se mestecu Banská Štiavnica; bana pomeni nahajališče rude, štiavnica pa rudniško vodo – v mestu in okolici so namreč že v 16. stoletju vzpostavili napreden sistem umetno zgrajenih vodnih zbiralnikov, ki je služil potrebam rudarjenja in mestu zagotavljal pitno vodo. Po serpentinasti gozdni cesti se je razprl lep razgled nad travnike z gričkom s čudovito baročno kalvarijo.



Prelepo mesto, katerega staro jedro je vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine, dolguje razcvet vse od 13. pa do 19. stoletja, ko so izčrpali rudo, najstarejšim in najbogatejšim nahajališčem zlata in srebra v Evropi. Razlog je lega ob epicentru največjega srednjeevropskega ugaslega vulkana, katerega posledice so bila bogata nahajališča plemenitih kovin in mineralov. Banská Štiavnica se je kmalu razvila v najpomembnejše rudarsko mesto v Evropi. Leta 1627 je bilo tu prvič v zgodovini rudarstva izvedeno miniranje. Dobro stoletje kasneje, leta 1735, so ustanovili rudarsko šolo (najstarejši zapis skoka čez kožo, s katerim sprejmejo novince v rudarski stan, izvira prav iz šole v Štiavnici). Marija Terezija jo je leta 1762 povzdignila v prvo rudarsko akademijo v Evropi (in s tem na svetu), ki je bila hkrati tudi prva akademija tehničnih znanosti na svetu.
 

Kot netopirjeva krila

V mraku sem se sprehodil po srednjeveškem jedru, strnjenem ob dolgi ulici, mimo slikovitih pročelij mogočnih palač in hiš bogatih meščanov, cerkva in muzejev, razpršenih po strmih pobočjih. Imena restavracij in prenočišč spomnijo na najbolj slavne čase nekdanjega »srebrnega mesta« Avstro-Ogrske: Monarchia, Nostagia … Prišel sem si ogledat lokacije snemanj vampirskih filmov, našel pa eno najlepših srednjeveških mestec. Povzpel sem se pod masivno obzidje Starega gradu in dober kilometer naprej proti mestnemu griču mimo starega pokopališča do zlovešče silhuete Novega gradu, ki z nenavadno obliko – če dodamo kanček fantazije – deluje kot netopirjeva krila.

Zjutraj nisem zaznal ranic na vratu, zato sem se navdušeno odpravil odkrivat mestne skrivnosti. Pri Trgu svete Trojice sem se spustil skozi kratek, 75 metrov dolg rudniški predor. Vhod v zasebni rov, kakršne so si lahko privoščili najbogatejši meščani, se nahaja poleg turistične pisarne v zgradbi, ki ima bogato rudarsko tradicijo, v njej je bil med drugim sedež rudarske akademije. Sledil je mogočni Stari grad, zgrajen v 13. stoletju kot cerkev sv. Marije, ki so jo v 16. stoletju zaradi nevarnosti turških vpadov predelali v utrdbo z obrambnimi zidovi, zaporom in mučilnim stolpom. Ljubitelji Netflixove mini serije Dracula bodo v zgradbi prepoznali samostan, v katerega se po pobegu iz vampirjevih krempljev zateče nesrečni še ne mrtev in ne več živ odvetnik, in dvorišče, na katerem nune kljubujejo prvemu izmed vampirjev, nato pa se zgodi pokol volkov nad nesrečnimi redovnicami.

Iz najvišjega nivoja obzidja sem občudoval zvonik, okoli katerega so švigale lastovke, masivno strukturo triladijske bazilike, ob kateri je majhno pokopališče, ter oddaljeno kalvarijo na enem in Novi grad na drugem griču. Postavili so ga sočasno z utrditvijo Starega gradu kot opazovalni in obrambni stolp edinstvene ozke oblike s štirimi obrambnimi stolpi. In tudi obsijan s soncem kljub belim zidovom deluje temačno. V gradu je na ogled razstava, ki prikazuje boje proti Turkom.

Najdaljša ljubezenska pesem na svetu

Pogled je pritegnil velik plakat s podobo mladega para in napisom Zaljubljena Štivanica 200 let, izobešen na pročelju Mestne hiše. Lani je mesto zaznamovalo dvestoto obletnico rojstva nesojenega ljubezenskega para, sokrajanke Marine Pišlove in pomembnega slovaškega pesnika Andreja Sladkoviča. Slednji je prišel v Bansko Štiavnico na povabilo Marininih premožnih staršev kot hčerin zasebni učitelj in poučevanje je bilo očitno zelo uspešno, saj sta se mladeniča kmalu zaljubila.



Marinina družina je zvezi nasprotovala in hči prisilila v poroko s premožnim trgovcem. Sladkovič je leta 1846 svoji muzi in neizpolnjeni ljubezni posvetil pesem z njenim imenom, ki z 2900 verzi velja za najdaljšo ljubezensko pesem na svetu. Nastajala je dve leti in Marina je menda – takrat že poročena – na skrivaj hranila izvod. Blizu Mestne hiše je njena rojstna hiša, ki so jo preuredili v zasebni muzej, imenovan Banka ljubezni. Osrednja atrakcija muzeja je predor s predalčki z verzi iz Marinine pesmi, v katere lahko ob donaciji shranite izjave ali predmete ljubezni. Tako je neki starejši par shranil svoja poročna prstana za svoje otroke. Prostora je za kar sto tisoč ljubezenskih predmetov. Med drugimi interaktivnimi ljubezenskimi doživetji si lahko pari s posebnim merilnikom izmerijo stopnjo ljubezni, kar se pretvori v verze iz znamenite pesmi.
 

Stoletje strahu in groze na mogočnem gradu

Med vožnjo pod zelenimi vrhovi narodnega parka Nizke Tatre sem zavidal kolesarjem na vzporedni stezi ob gozdu. Naselja Oravský Podzámok blizu meje s Poljsko nikakor ne bi mogel zgrešiti. Iz katerekoli smeri prispeš, pogled pritegne prelep Oravski grad s številnimi stolpiči, ki dominira na vrhu apnenčaste skale dobrih sto metrov nad reko Orava.



Grad, ki je danes mešanica renesančnih in neogotskih elementov, so utrdili na mestu stare lesene utrdbe, postavljene po mongolski invaziji leta 1241. V drugi polovici 19. stoletja so v gradu uredili muzej, ki je tako eden najstarejših na Slovaškem. Do vhoda sem prispel po zaprtju in nad seboj zaslišal glas starejše ženske. Skozi majhno okence nad vhodom je kukala ženica in povedala, da je grad zaprt. Kako grotesken prizor – če bi šlo za moškega, bi se ustrašil, da sem se, kakor v filmu, znašel pred vampirjevim služabnikom.

Naslednje dopoldne sem si ogledal impozanten grajski kompleks, ki v spodnjem in osrednjem delu terasaste zasnove obsega več obrambnih stolpov, dvorišča, na katerih na stojnicah ponujajo izdelke domače obrti in spominke ali prikazujejo grajske plese, viteško dvorano, orožarno, ječo z mučilnico, bivalne in spalne prostore ter palačo slavnega ogrskega kralja Matije Korvina, ki je bil med lastniki gradu. Do zgornjega gradu vodi več kot 600 stopnic, katerih del se strmo vzpenja ob skali. Na vrhu si poplačan z razgledom na okoliško hribovje, naselje z reko in spodnji del grajske stavbe.

Kmalu po vstopu me je v mračnem kotu zavitega predora ob kočiji pričakal sam peklenšček, fantom noči – voščena lutka grofa Orloka iz mojstrske vampirske grozljivke Nosferatu: simfonija groze, delo nemških ustvarjalcev, posneto pred natanko sto leti. Večji del filma so posneli na Oravskem gradu, slovaški Karpati in bližnji etnografski muzej na prostem pa so pričarali vzdušje Transilvanije. Ustvarjalcem filma, ki so dobili navdih po režiserjevem obisku Srbije, kjer je slišal zgodbe o vampirjih, ni uspelo pridobiti avtorskih pravic od dedičev irskega pisatelja Brama Stokerja, zato je film neavtorizirana priredba romana Drakula.
 

Primerjava s sedanjostjo

Film Nosferatu je odsev težkih razmer v povojni Nemčiji po grozotah prve svetovne vojne in španske gripe. Srhljivi lik vampirja, ki je z ladjo s krstami, polnimi zemlje s podganami, okužil obmorsko nemško mesto s kugo, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja utelešal smrt in uničenje. Ob stoletnici mojstrovine se kažejo primerjave s pandemijo novega koronavirusa. Kritiki so črno-beli nemi film pohvalili kot tehnično popoln, prav tako izbiro glavnega igralca.



Groteskni lik vampirja s črnimi podočnjaki, predolgimi koščenimi prsti in čekanoma namesto zob je uprizoril nemški igralec Max Schreck, ki je vlogo odigral tako briljantno, da so se razširile govorice, da je Schreck res vampir. Shrek? Da, zaradi nenavadnega lika, ki ga je upodobil, ne preseneča, da so se ustvarjalci priljubljenega animiranega filma z likom simpatičnega nerodnega zelenca poklonili spominu na nesmrtno vlogo slavnega igralca.

Stoletnico prve grozljivke so zaznamovali pri Netflixu v sodelovanju z BBC s še eno priredbo nesmrtnega romana Drakula, katere prvo epizodo so snemali kje drugje kot na Oravskem gradu, ki deluje tako spektakularno, da se kamera ves čas vrti okoli njega. Grad je navdihnil tudi ustvarjalce videoigre The Witcher, izdelane po fantazijski sagi poljskega pisatelja Andrzeja Sapkowskega, saj so po njegovem modelu zasnovali fiktivno nedostopno gorsko utrdbo Kaer Morhen. Na Slovaškem so snemali tudi peti, zadnji del Netflixove fantazijske serije Van Helsing, katere glavni lik je potomka znanega literarnega lovca na vampirje.

Grajski kompleks sem zapustil med kostumizirano uprizoritvijo zgodovine gradu v slovaščini. Odjeknil je topovski strel, iz mogočnih grajskih zidov se je pokadil modri dim. Ena od domačink pred mano je vzkliknila: »Rusi idu!«, sledil je glasen smeh kolegic. In tako so se aktualna geopolitična razmerja vmešala v srednjeveško razpoloženje.
 

Krvavo igrišče prve serijske morilke

Sprva izključno moški svet živih mrtvecev je postal uravnotežen, ko je na vampirsko sceno stopila – najprej v literaturi prve polovice 18. stoletja – grofica Bathory, v svojih časih najmogočnejša ženska Kraljevine Ogrske. Torej je bila zadnja točka temačnega izleta na grad Čahtice. Po dobrih dveh urah vožnje mimo Trenčina, nad katerim se dviga eden najbolj obiskanih gradov na Slovaškem in mogočnih ruševin gradu Beckov, ki so odlično vidne z avtoceste in katerega lastnik je bil menda eden izmed grofičinih ljubimcev, sem prispel do naselja Čahtice.



Grad so postavili na začetku 13. stoletja za obrambo zahodne meje kraljevine pred Tatari, na začetku 18. stoletja so ga uplenili protivladni uporniki, konec stoletja pa uničili ognjeni zublji.

Po obnovitvenih delih ob štiristoti obletnici grofičine smrti leta 2014 je spet odprt za obiskovalce. Do ruševin na vrhu hriba sem se sprehodil po cesti skozi gozd, kjer naj bi pred stoletji volkovi trgali meso s trupel nesrečnih deklet, ki so jih menda grofičini služabniki odmetavali po tem, ko pogrebi deklet, umrlih nepojasnjene smrti, niso bili več možni, saj je vaški duhovnik pisal oblastem o skrivnostnih izginotjih.

Ruševine so tako hvaležna lokacija za snemanje ne le zgodovinskih filmov, temveč tudi dokumentarnih oddaj o grozodejstvih in duhovih. Grofica Elizabeta Bathory iz ene najbolj mogočnih rodbin na Ogrskem – Stephen Bathory, grofičin stric po materi, je bil poljski kralj in litovski veliki knez – je grad dobila kot poročno darilo od slavne moževe rodbine Nadasdy.

Po smrti moža, vojnega heroja iz bitk proti Turkom, imenovanega tudi črni vitez, ki je ženo menda vpeljal v skrivnosti mučenja, so se širile govorice o izginotjih in skrivnostnih smrtih vaških deklet. Plemičev zaradi pohabljanja in ubijanja podložnikov niso kazensko preganjali, so pa menda grofičino usodo zapečatili umori mladih plemkinj kot posledica pomanjkanja vaških deklet, saj je morila zelo intenzivno. Po zaslišanju številnih prič, ki so le slišale govorice in nič videle, in sojenju so grofico zazidali v grajsko sobano in ji pustili le majhno odprtino za hrano in pijačo. Po treh letih je umrla. Lokacija njenega groba ni znana.
 

Kri ni voda, ampak – nafta?

Motivi za grofičin skrajni sadizem niso povsem znani, prav tako obstajajo različne teorije o njeni krivdi, saj so služabniki med mučenjem priznali sodelovanje v zločinih, grofičina smrt pa je koristila številnim uglednim dolžnikom, katerim je posojala denar, med njimi je bil tudi sam ogrski kralj. Kljub temu večina zgodovinarjev soglaša, da je bila kriva očitanih zločinov, čeprav dvomijo o kar šeststo žrtvah, kakor je ocenila obsojena služabnica (Guinnessova knjiga rekordov jo je uvrstila na neslavno prvo mesto kot najbolj množično morilko vseh časov), prav tako pa niso našli nobenega dokaza o kopanju v krvi, kar je sprožilo mit o grofičinem vampirstvu.

Številni pisci 18. in 19. stoletja so ustvarjali grozljive zgodbe iz gradu Čahtice. Na podlagi grofičine zgodbe je Leopold von Sacher-Mazoch dobil navdih za roman Večna mladost iz leta 1886. Tudi Bram Stoker je menda dobil navdih za nesmrtno zgodbo ne le od legend o Vladu Draculu, ampak tudi od zgodb o krvavi grofici. Zanimivo, vendar obstaja zgodovinska vez med grofico in resničnim Vladom 3. Draculom, saj je grofičin ded Stephen Bathory kot visok vojaški poveljnik sodeloval z vojsko zloglasnega transilvanskega princa v več bitkah proti Turkom ali političnim konkurentom.

Na poti iz naselja je pritegnil mojo pozornost napis Bathory Oil na manjši bencinski črpalki. Ustavil sem avto, da sem se prepričal, ali vidim prav. Ali gre za naključje ali pa je morda daljnim potomcem čarovniške grofice uspelo kri spremeniti v nafto.