Mož, ki je stal vse do Pekinga

Nekdo je odprl okno, da so rumenkaste zavese zaplesale po vagonu. Zvok koles, ki so prej na ovinkih zamolklo zavijala in poskakovala, je postal glasnejši. Kuharji in natakarji so se spravljali pokonci z oblazinjenih jedilnih kotov, ki so podnevi namenjeni gostom. V termovko sem stresla še zadnji paket iz zaloge (ne ravno prepričljivega) instantnega kapučina. Domačini so v glavnem ljubitelji čaja, zato se je do dobrega kofeinskega zvarka težje dokopati. Sploh če živiš v majhnem kraju, kot jaz.



Pred dvema mesecema sem doma polnila torbe z rečmi, ki bi jih tukaj dobila za drobec siceršnje cene. Takrat sem primerjala kakovost zraka različnih mest, da bi našla kraj, ki ga smog ne bo dosegel, in se učila osnovnih fraz, kajti verjela sem še, da bo mojo klavrno izgovarjavo kdo razumel. »Hodijo en po drügen, več kak Rusof jih je,« mi je smeje se dopovedoval sosed. Če bi mi prestregel misli, bi razumel, da je za človeka, ki ne ve, kaj bi, vsaka pot vabljiva. Kdo ve, kam me pelje ta, sem le potnik, ki kot na slepo izbira postaje. Kot tuji pesnik, ki zapisuje nečitljive besede v trapaste stihe.


 

Pekinška raca

Pomena podzemne železnice nisem dojela, dokler nisem sedla na pekinški avtobus in občutila časa v vsej njegovi razsežnosti (zelo podobno kot pri zobozdravniku). Široke šestpasovnice se zdijo preozke. Vsaj v tem jutru, ko »hitim« na drugi konec Pekinga. Razdalja, za katero bi v običajnem mestu potrebovali kakšne pol ure, se vsaj trikratno razvleče.

»Welcome to Beijing,« se muza Marianita, ko ji pravim, da bom precej zamudila. Za nekaj dni sem prišla na obisk. Prijateljica živi tako daleč od središča mesta, da bi se človek hitreje pripeljal s Ptuja do Ljubljane. Njen študentski dom je nekje bogu za hrbtom. Šaljivo pripomni, da se tam, kjer živi, včasih celo vidi sonce. Verjetno se tolaži, da je njen del Pekinga pljučem prijaznejši.



Če si v mestu sam, se ti zdi, da imajo vsi svojo pot, le ti blodiš naokoli. In gledaš v ekran, da najdeš človeka, ki ga iščeš – brez navigacije se je v prestolnici tako rekoč nemogoče srečati. Točka na zemljevidu se pomakne do vrat, ki vodijo v kavarno. Tam sedi, v zgornjem nadstropju, z nazaj obrnjeno kapo s ščitkom. Kakor da bi se ji v krvi pretakala stopljena kavna zrna iz domačega nasada v Kolumbiji, se osredotoča na svojo veliko skodelico–najverjetneje primerja kakovost, barvo, vonj in bogve kaj vse. Tukaj se ne pijejo ceneni praški, prestolnico so namreč v zadnjih letih preplavile verige kavarn.

Hitim, da ji podrobno pojasnim dogodivščino na vlaku, medtem ko pogledujem na uro. Povabljeni sva na tradicionalno pekinško kosilo.
 

Stojišče

Večer prej sem se vkrcala na vlak v mestu Jinan, ki je kakšno uro in pol oddaljeno od doma – živim v majhnem kraju, in tudi če ga poimenujem, je mesto Laiwu tako nepomembno, da še Kitajci ne vedo zanj.

Sprevodniku pokažem vozovnico. Sedež 13, moj sedež, je zaseden. Zakaj? sprašujejo moje oči. S tremi prsti (na angleški način: kazalec, sredinec in prstanec) nakazuje smer, kamor bi najbrž morala iti. Ah, nisem v pravem vagonu, to je vagon številka tri. Torej tisto ni sedež številka trinajst, ampak vagon? Ko še zmeraj zmajuje z glavo in z rokami dela nekaj podobnega križu, spoznam, da sem očitno kupila stojišče (verjetno rezultat tega, da malo na pamet kupujem vozovnice, ko poskušam razločiti pismenke). Cena je enaka, kot če bi vzela sedež, torej še privarčevala nisem.



Poklapano, a tudi nekoliko prismojeno, ko se sebi v zabavo norčujem iz tega pripetljaja, prehodim deset vagonov. Vmes me vsaj trije potniki prosijo za selfi, drugi pa se sramežljivo dregajo pod rebra, češ, glej to pojavo. Naslonim se nekam med vece in prvi sedež. Nahrbtnik počim na tla. Ko bi bila v Indiji, bi takoj sedla na tla, a tukaj so ljudje manj sproščeni. Če sedem v tisti kot, bom videti žalostno kot kakšen kamen na cesti, če vso noč stojim, bom zjutraj potrebovala kak dodaten prašek s kvazikavo.

Približa se mi nekdo, ki misli, da govori angleško. Možakar me dobesedno zvleče nekaj vrst naprej in posadi na sedež. »Ti gost. Jaz grem služba, ti potovati, rabiš energijo,« pojasnjuje v slabi angleščini, kot da bi bilo turistično pohajkovanje pomembnejše od dela. Od dela v odvetniški pisarni, kar izvem, ko mi da vizitko. Dekleta na levi, čisto ob oknu, se nasmihajo. Očitno še niso videle tujca tako od blizu. Mož noče slišati besede o tem, da bom kar stala, stojišče sem kupila po pomoti, ampak sploh ni problema.

Eno noč bom pa že potrpela, ga skoraj moledujem. Moški, morda nekaj čez štirideset, mi pokaže sliko, na kateri sta njegova hči in sin. Pokroviteljsko vztraja, da potrebujem počitek, čeprav sem več kot očitno precej starejša od mulcev na fotografiji, ki jo tišči nazaj v denarnico.



Obsedim, on pa klepeta z vsemi, ki so v dometu njegovega glasu. Moje kratke odgovore na dolgo in široko prevaja, kot da bi se ponašal z znanjem tujega jezika. Ob poslušanju govorjenja, ki ga ne razumem, zrem skozi okno in se dolgočasim. Pretirana pozornost, ki sem je deležna, mi ne prija ravno, čeprav je sedež peklensko vabljiv. A ne morem zdaj spati, ko nekdo manj kot meter stran stoji »meni v čast«, si mislim.

Kljub temu si ne morem pomagati, da ne bi večkrat zakinkala. Približno okoli druge ure zjutraj me dekletca, ki očitno še niso utrujena, zbudijo. Od sprevodnika, ki se je pred nekaj urami prelevil v prodajalca prigrizkov in sladkih pijač, so kupile veliko vrečko sončničnih semen in jo želijo deliti s sosedi. Vljudno nastavim roko, ko punca oblikuje skodelico z obema rokama – vzeti moram več. Z zaspanim nasmehom trebim to goro »ptičje hrane«, medtem ko me učijo, kako najlaže odstranjevati lupinice.
  

Sopotniki

Marianita se na ves glas smeji zgodbi, ko ji poblisnejo oči. Ozrem se okoli sebe. S ponosnimi koraki se možakar, ki mi je takrat odstopil sedež, primaje do mize in se nasmehne. »Gremo?« naju vpraša in že hodimo do restavracije. Zraven pekinške race (slavna hrustljava jed), ob kateri si Marianita oblizuje prste, je moj »stoječi« sopotnik na vlaku naročil še kup zelenjave in riža.

Da ne bom lačna, če že »ne smem« mesa, si je verjetno mislil. Na Kitajskem je le za ščepec vegetarijancev in še večina teh je budistov, zato je koncept vegetarijanstva, še zlasti pa veganstva, precej nenavaden. Večina ljudi torej mojega »我不吃肉/Wǒ bù chī ròu« (ne jem mesa) ne razume najbolje, zato se pogosto poimenujem za budistko. Takrat se mi vsi poklonijo in zagotovo dobim kaj izbranega.



Vsi trije, štirje, če štejem še kitajsko-angleški prevajalnik, ki nam je v neverjetno pomoč, se zaklepetamo, ko se nenadoma zavem, da imam po dveh mesecih končno »prave« sogovornike. V Laiwuju, kjer živim in ki ga danes, ko si predstavljam, da sem le turist na Kitajskem, želim pozabiti, sem namreč od časa do časa tako osamljena, da bi prijateljevala s komerkoli, ki bi znal vsaj tri besedice angleško.

»Moja družina živi v Laiwuju!« zakliče moj novi prijatelj in že vklopi videoklic, da spoznam bratovo ženo in otroka. Nobeden sicer ne govori angleško, a povabila na večerjo zaradi »te malenkosti« ne bom zavrnila (si že predstavljam, koliko okusnejša bo hrana v primerjavi z vsem, kar si znam skuhati sama). Sicer vem, da me vabijo predvsem zato, ker sem tujka. Ker se jim zdi frajersko imeti prijatelje iz tujine, a trenutno je to edina alternativa samotnemu stanovanju v devetnajstem nadstropju.
 

Prigode, ki zbližujejo neznance

V naslednjih dneh uresničujem ideje, ki mi jih je natrosil med večerjo. Ogledam si Veliki zid, Prepovedano mesto, Trg nebeškega miru in Nebeški tempelj, Stolp bobna in Stolp zvona ter številne parke … O vsakem od teh bi lahko spisala še kakšno stran, vendar bi tako le ponavljala, kar so napisali že mnogi pred mano. In če bi popisala še vse popotne zgodbe, ki so se zgodile na vlaku, bi zapolnila vse strani v drobni beležnici, ki jo nosim s sabo.

Od nekoga, ki je poznal sprevodnika, in mi je ta zato dovolil del poti preživeti na udobnem sedežu jedilnega vagona, kjer potniki čez noč niso dobrodošli, do ženice, ki je z vsemi sosedi, z mano vred, delila svojo obilno večerjo in na kupe prigrizkov. Upam, da svet le ni tako zagledan sam vase, da bi si želel vnovične opise in razlage, raje si bom domišljala, da želi vleči na ušesa in slišati prigode, ki zbližujejo neznance.