Če potnik z Dunaja prečka Donavo in se odpravi proti Pragi, vendar ne po glavni cesti proti severu skozi Brno, ampak proti severozahodu skozi České Budějovice, bo v Češko vstopil iz najsevernejšega kotička Avstrije. Tam, na severu spodnjeavstrijske regije Waldviertel, je mesto Litschau. Približno 20 kilometrov južno od njega je Schrems, kjer se razteza naravni park Visoko šotno barje ali Hochmoor Schrems, kakor mu pravijo v nemškem jeziku.



Waldviertel je ohranil neokrnjeno podobo regije, ki ni niti preveč urbanizirana niti industrializirana. Pri tem mu je pomagalo dejstvo, da je bila na nekdanji češkoslovaški strani dobra štiri desetletja železna zavesa; prav zato v tem delu Avstrije ni bilo večjih poslovnih in infrastrukturnih naložb v drugi polovici 20. stoletja.
 

Podvodno cesarstvo

Zrak v najsevernejšem avstrijskem kotu je čist. Mesto Litschau je bilo leta 2007 celo razglašeno za zračno zdravilišče. V tem delu mističnega Waldviertla pa so zanimiva tudi tla; veliko je mokrišč, številna so šotna barja. Tla zato marsikje niso trdna, ampak sestavljena iz ostankov odmrlih rastlin. Včasih je v zraku čutiti nenavaden vonj, zaradi visoke vlažnosti tal in zraka so pogoste megle. Ni presenetljivo, da so se ljudje od nekdaj izogibali takim območjem in da tam še danes pogosto snemajo grozljivke.



Čeprav so strašljiva, so ljudje takšna območja tudi izkoriščali. Šotna barja vzhodno od Schremsa, največja v Spodnji Avstriji, so že stoletja vir nizkokalorične, a lahko dostopne šote, gorljive snovi, nastale s pooglenitvijo rastlinskih ostankov. Izkopati jo je mogoče zgolj z lopato in prav to so počeli v visokem šotnem barju Schremsa do leta 1980. Dve desetletji pozneje je bil ta močvirnati svet razglašen za 22. naravni park v Spodnji Avstriji. Kmalu zatem, leta 2001, so postavili 20 metrov visoke Nebeške stopnice, panoramsko ploščad s pogledom na širše območje barja.

Leta 2004 so začeli renaturacijo tega barja, leta 2006 pa so odprli Podvodno cesarstvo – center za obiskovalce in ramsarski center tega naravnega parka. Ta je dobil ime po mestu Ramsar v Iranu. Letos je natanko pol stoletja od leta 1971, ko so tam sprejeli ramsarsko konvencijo o mokriščih, tej se je doslej pridružilo več kot 170 držav. Avstrija, v kateri je 23 takih zavarovanih območij, je to naredila leta 1983.
 

Ekološki trezor

Visoko šotno barje Schremsa (Hochmoor Schrems) je »visoko«, ker dobiva vodo iz padavin in površinskih potokov ter rek, medtem ko voda v »nizka« barja prihaja iz podtalnice. V centru za obiskovalce tega naravnega parka je postavljena stalna razstava, ki prikazuje bogastvo življenja na tem območju; ogledati si je, denimo, mogoče akvarije z ribami in spremljati neposreden prenos življenja na močvirju na mikroskopski ravni.



Vse to pripomore k temu, da se obiskovalec zave ekološkega pomena takih in podobnih območij. Mokrišča na svetu pokrivajo skupno okoli štiri milijone kvadratnih kilometrov, kar je približno tri odstotke kopnega ali toliko, kolikor je velika površina vseh članic Evropske unije. Mokrišča so absorbirala kakšnih 30 odstotkov ogljikovega dioksida na Zemlji; en hektar mokrišča veže približno 25 ton CO2. Če se močvirje izsuši, gre ta plin v ozračje.

V Evropi so veliko mokrišč v zadnjih nekaj stoletjih izsušili: kar 94 odstotkov jih je izginilo v Veliki Britaniji, 90 odstotkov v Avstriji. Šota se je uporabljala in se še zmeraj uporablja v številnih državah ne le kot gorivo, temveč kot substrat pri vrtnarjenju, kot prst za balkone, za hišne in druge vrtove. Šele v zadnjih letih so se nekatera velika podjetja, ki proizvajajo in tržijo substrate za vrtnarjenje, odločila, da jih ne bodo več proizvajala iz šote.



Kljub večjemu zavedanju o ekološkem pomenu šotišč tudi ta v Evropi v 21. stoletju hitro izginjajo: v prvi polovici zadnjega desetletja je bilo vsako leto odstranjenih dobrih 60 milijonov kubičnih metrov šote – polovica za vrtnarjenje, polovica za energijo. Da bi dobili šoto, je treba močvirje najprej izsušiti, nato pa s stroji odstraniti površinsko plast zemlje. To nepovratno uničuje življenjsko okolje bogate flore in favne takih območij. Največ šote izkopljejo na Finskem, Irskem, v Nemčiji in baltskih državah.
 

Očarljive vidre

Naravni park Visoko šotno barje Schremsa se razteza na skupno 107 hektarih. Obiskovalci se lahko sprehodijo po enem delu in si ogledajo, kakšna je površina tega terena. Kar 1000 let traja, da nastane en meter plasti šote, nas je opozoril vodnik. Zato šota ne šteje za obnovljiv vir energije.

Živo močvirje pri Schremsu je sicer sestavljeno iz približno 95 odstotkov vode in le kakšnih pet odstotkov rastlinskih snovi, kot so trske, veje, mahovi ... Šota je prva stopnja pretvorbe organske snovi v premog. Je organski sediment, ki vsebuje stisnjeno, nerazgrajeno ali le delno razgrajeno rastlinsko snov. Večinoma se uporablja kot vir energije ali kot substrat pri vrtnarjenju, a tudi v medicini in kozmetiki, nam je razlagal vodnik.



Najzanimivejši v naravnem parku Hochmoor Schrems pa so prizori, ko čuvaji hranijo vidre, zelo inteligentne živali, ki tukaj živijo in uživajo. Vidre so včasih živele po vsej Evropi, vendar so jih ljudje zaradi njihovega odličnega krzna neusmiljeno ubijali. Ta prikupna žival ima na kvadratnem centimetru približno 50.000 dlak, kar pomeni, da je njena koža izjemno dobro zaščitena pred vlago in mrazom. Živi ob rekah, ribnikih in barjih, najraje ima čisto vodo. Poleg rib in žab se prehranjuje z žuželkami, raki, majhnimi sesalci ... V zadnjih letih se je v Avstriji znatno povečalo število vider. Zdaj jih je že po vsej državi precej, le redko pa jih vidimo, kako skačejo za zavrženimi ribami, kot to delajo pri centru za obiskovalce v Visokem šotnem barju Schremsa.