Kozarci, karaoke in beer pong

S portaloma, kot sta Workaway in Worldpackers, ter številnimi brezplačnimi alternativami v obliki skupin na družbenih omrežjih se je razmahnila posebna oblika prepleta dela in potovanja, med njimi prostovoljno delo za host­le. Osnovna ideja je omogočiti mladim (in manj mladim), da si lahko privoščijo biti več kot zgolj bežen turist kraja, kamor pripotujejo. Tako sem to poletje postal prostovoljec znane verige host­lov v Italiji; mesec dni sem živel v starem središču Firenc, v zameno pa sem »delal« 25 ur na teden.

Besedo delal dajem v narekovaje, saj je to pogosto vključevalo posedanje z gosti hostla in kroženje med barom, jedilnico in teraso. Podobno sem se že lani odpravil na Norveško in starejšemu paru pomagal okoli hiše – rekel bi, da sem delal 15 ur na teden. Še leto prej sem zelo udobno bival na Kitajskem in kakšnih 10 ur na teden petletnega otroka med igro poučeval angleščino. Po treh izkušnjah lahko trdim, da taka vrsta dela omogoči lep način potovanja, ki ne ogroža stanja na bančnem računu, nas poveže z domačini in najpomembnejše – dopusti dovolj časa in energije za to, da doživimo vse tisto, kar smo pričakovali od potovanja.

Ne ravno uresničitev sanj

Hostlom po Italiji sem približno dva meseca pošiljal elektronsko pošto s kratko predstavitvijo in vprašanjem, ali morda iščejo prostovoljca. Vse, ki so na prvo žogo odgovorili, da naj povem, kdaj pridem, sem ignoriral. Bolj verodostojni so se mi zdeli tisti, ki so zahtevali vsaj videopogovor. Zares pa sem se sporazumel zgolj z enim sogovornikom, to je tudi ta, s katerim sva se dogovorila, da se v začetku julija prikažem v Firencah.

Tako sem tistega poletnega dne ob treh ponoči stopil z avtobusne postaje Montelungo in se otepal priseljencev, ki so me prepričevali, da od mene potrebujejo dva evra. Noč je bila nenavadno topla – zazdelo se mi je, kot da mesto greje luna na nebu. V njenem soju so se svetlikale vespe in utripali so napol ugasli napisi oštarij. Ulica se je zdela neverjetno spokojna, verjet­no zato, ker sem devet ur preždel na avtobusu, na katerem je ves čas rožljalo, tleskalo in brnelo.

Po dveh prostih dnevih, ki sem jih dobil za dobrodošlico in sem ju izkoristil tako, da sem mesto prehodil po dolgem in počez, me je čakal prvi delovni dan, ki je po dogovoru trajal od osmih zvečer do enih zjutraj. Bil sem utrujen, ker sem sobo delil s petimi gosti, od katerih je eden smrčal kot medved, drugi je govoril v spanju (takrat sicer tega še nisem vedel in sem mislil, da nekdo sredi noči klepeta po telefonu), trije pa so se opiti vračali sredi noči in zganjali hrup ... Med napol prespanimi noč­mi sem večkrat pomislil na svojo izkušnjo iz Norveške, kjer sem dobil svojo sobo, na Kitajskem pa celo svoje stanovanje. Če bo šlo tako naprej, sem si rekel, bom na naslednjič končal na kupu sena. A tudi to bi bilo v redu, samo da bi se izognil temu nemogočemu hrupu. Po slabem tednu sem se le navadil – ali pa se je utrujenost toliko stop­njevala, da sem lahko sredi takšnega cirkusa spal kot top.

Moja glavna obveznost v hostlu je bila brisanje kozarcev, kar se seveda niti približno ni skladalo z mojo idejo dela v tujini. Tudi ko sem iskal projekte na Norveškem, sem dolgo čakal na priložnost, da bi kje na samem severu skrbel za polarne vlečne pse, a prav tako obupal in se za opravila okoli hiše dogovoril s starejšim parom v Ålesundu, na jugu Norveške. Na Kitajskem me je čakalo delo v odmaknjenem budističnem templju, a sem zaradi pandemije obtičal na drugi strani države in naposled postal varuška.

V Firencah, kjer sem vendarle pričakoval kakšne vrednejše izkušnje, sem se znašel pred goro kozarcev; pobiral sem jih z miz v nabito polnem baru zraven recepcije, zlagal v pomivalni stroj, brisal in zlagal nazaj na pult, kjer pa niso dolgo čakali na novo mešanico aperol spritza, daleč najbolj priljub­ljene pijače v mestu. Prav posebna naloga je bilo pobiranje vreč za smeti, te je bilo namreč treba vzeti iz košev za ločevanje, nato pa so jih zmetali na en voz in jih vrgli med sploš­ne odpadke. Hostel se je seveda oglaševal kot zelen in ekološko ozaveščen, povsod so bili napisi, ki so goste nagovarjali k ločevanju odpadkov in varovanju okolja.

Zabavnejše naloge

Sicer pa bi lagal, če bi rekel, da mi delo ni dalo nič novega in vred­nega. Ponudniki razumejo, da prostovoljcev ne gre izkoriščati, temveč jim je smiselno v zameno ponuditi lepo in kulturno bogato izkušnjo, tudi kdaj popustiti in dovoliti, da se zabavajo. Na Norveškem so tako vsako jutro, ko nas je na nebu presenetila jasnina, odpovedali načrte in sem lahko šel v gore, na Kitajskem pa so me vozili na kulturne prireditve, tradicionalne večerje in izlete v okoliške kraje – ne samo zato, da bi se mali šolar ob meni več naučil, temveč zato, da bi jaz od svojega potovanja odnesel več.

Tako so bile moje firenške obveznosti, poleg brisanja kozarcev, tudi zabavne: vodenje karaok, peka na žaru, sprehodi ob sončnem zahodu, organizacija beer ponga ter podobnih pivskih iger in seveda vodenje tekmovanja v delanju brusket (kruhkov, obloženih s paradižnikom in česnom). Ob tak­šnih večerih sem se lahko bolj ali manj prosto družil z gosti, in ko sem ob enih končal, sem skupino peljal v nočni klub na drugi strani mesta, kjer smo izkusili še pestro nočno življenje.

Predvsem pa me je delo vsak dan znova prisililo premagati svojo samotarsko naravo. Ob prostih dnevih sem se zavlekel v katerega od parkov in v pričakovanju sončnega zahoda bral knjigo. Hodil sem na dolge sprehode in še stotič opazoval čudovita pročelja stavb okoli Trga signorije. Tam se je zaradi glasbenega festivala bohotila klasična glasba raznih evropskih orkestrov, zgolj nekaj metrov proti slikovitemu mostu Ponte Vecchio sta nežne balade ubirala lokalna violinistka in operni pevec, na samem mostu so ulični glasbeniki uganjali poskočen jazz. Tako sem dolge večere krožil med trgom in mostom ter se polnil z glasbo, v spokojni samoti, ki sem jo cenil še toliko bolj, ker sem bil večino časa vpet v direndaj cirkusa, ki smo mu pravili hostel. Na koncu lahko rečem, da sem doživel najboljše iz obeh svetov.