Zeleni čaj z vonjem po jasminu

Topi udarci zvonov se borijo z vetrom. Sliši se petje meniha z najvišjega stolpa, skoraj nevidnega v nočni meglici. Možje v temnih plaščih se vzpenjajo po stopnicah do glavnega templja, iz katerega odmeva jutranja pesem: Amo Amiooo, Amo … Budistični tempelj (The Nan Shaolin Buddhist Temple) je eden od redkih samostanov na Kitajskem, ki sprejema prostovoljce, ki si želijo izkusiti asketsko življenje, spoznati budizem ali kung fu.



V rjavem pregrinjalu, ki so mi ga ovili okrog telesa in pričvrstili z vrsto majcenih gumbov, klečim na mehkem podložku, ovitem v prozorno folijo. Ni videti preveč estetsko. Kitajski budisti so, kot kaže, praktični – verjetno je to edini način, da teh finih, ročno izvezenih podlog ni treba kar naprej prati. Iz misli me predrami droben deček, star morda kakšnih sedem let, ki koraka v ravnih črtah, kot da bi sledil črtam na podu, ki jih vidi samo on.

Edini otrok med odraslimi, a prav tako kot moški ob njem oblečen v samostansko haljo. Majhni menih z brez dvoma sveže obrito glavo stopi k oltarju. Koraka sem in tja po prostoru, v rokah pa drži kadilo, s katerim izvaja gibe, ki si sledijo v očitno točno določenem sosledju. Eden izmed menihov v ritmu njegovih korakov tolče po bobnu. Deček samozavestno izpelje nekaj, kar deluje kot ritual, se slovesno prikloni in vrne na svoje mesto. Nenadoma se vsi dvignejo. V velikem krogu zakorakamo drug za drugim, ko iz vseh grl razen mojega zadoni že znan napev: Amo Amiooo …


 

Molčeča skleda

Otroci se podijo zunaj, za jedilnico. Opazujem jih skozi okno, medtem ko poskušam neslišno vstati, kar je pri teh starih lesenih klopeh težko. Nekateri učenci posedajo ob steni sosednje stavbe in razvrščajo knjige v zaporedje, ki ga najbrž poznajo samo oni. Med njimi je tudi deček, ki sem ga videla zjutraj, pri bogoslužju, če je to za budiste sploh prava beseda. Nenadoma se vsi skupaj v diru spustijo po poti do šole. Ura je kakih deset minut pred sedmo.

V smeri, v katero hitijo šolarji, se v daljavi svetlika zlato gorovje, ki ga je obsijal sončni vzhod. Samostan stoji na hribu, v majhnem kraju, obdanem z gozdom. Na desni, tam pod vrtom, meniha nabirata dračje in ga nosita na kup, kot da se bliža majski kres. Mladi menihi bodo spet ves dan trenirali z orožjem, medtem ko bodo starejši opravljali dnevne naloge v molitvi, morda meditaciji. Svojo oranžno skodelico nesem do umivalnika in nato umito položim nazaj na mizo, ki mi je bila dodeljena. Zajtrk je bil obilen, veganski. Eden od menihov vstane že ob štirih, da pripravi sveže sojino mleko, postreženo s še toplimi kuhanimi kruhki (mantou ali baozi) in zelenjavo.



Točno ob pol sedmih glavni menih zacinglja z zvončkom in otroci zapojejo na ves glas. Spevna molitev se razlega po prostoru, kjer stojim poleg kakih sto šolarjev, desetih menihov, dvajsetih meniških vajencev in nekaj prostovoljcev ter stiskam roke ob prsi v molilni drži. Ob koncu molitve menih z zvončkom slovesno pokima, kar pomeni, da se obed lahko začne. S preostalimi pomočniki razdelim hrano otrokom, nato še sebi. Menihom ne strežem, ker sem ženska.

Jemo v tišini. V eni roki držimo sklečko, v drugi jedilne palčke. Ozračje ni tako spokojno, kot se zdi na prvi pogled. Razigranost kar sili iz otrok, ki sicer spoštujejo običaj in ne klepetajo, a ko enemu izmed njih pade nekaj na tla, se mu drugi, čeprav tiho, smejijo. Nekdo v zadnji vrsti nehote udari s skodelico ob rob mize, eden pa skoraj pade s klopi, ko poskuša vzeti še kos kruha. Občutek imam, da menihi kar zavijajo z očmi.
 

Čajanka

Zame je vsak dan enak, mi pravi menih, ko mi gotovo že petič napolni miniaturno skodelico za čaj, ki jo pri nas uporabljajo deklice, ko se gredo čajanko. Najprej je treba umiti liste, razlaga, ko prvi poparek odlije. Razloži, da je obred pitja čaja pomemben način izkazovanja spoštovanja. Počasi precediš in naliješ v vrstnem redu, po prominentnosti, se nasmehne, ko najprej natoči meni. Majhne skodelice razvrstim v vrsto. Medtem menih zbrano našteva zdravilne učinke pitja zelenega čaja, ki so v tradicionalni medicini znani že več tisoč let. Zmeraj ga postrezi z obema rokama, me popravi in mi levo roko primakne k čajniku. Zeleni čaj, mešan z nežnimi cvetovi jasmina (kitajska čajna tradicija), ki raste prav tukaj, v samostanskem vrtu, je bledo rumene barve, po okusu rahlo sladkast.



Meniška vajenca se prikažeta na pragu prostorne čajnice. Oblečena sta v malomarno zavit kimono za vadbo kung fuja. Nosita veliko škatlo s paketi, ki jih začneta razmetavati takoj, ko jo odložita. Menih se smehlja njuni neučakanosti, sama pa kar ne morem verjeti, da je spletna prodaja dosegla tudi ta odročni samostan. Saj se nikomur ne da v mesto po nakupih, se zdi, da pojasnjujejo menihove oči, ko mu vajenec potisne v roko rjav paket. Šampon, milo in naušniki. Kupil sem dvoje, mrzlo je, eni so zate, mi potisne v roke sive naušnike. Še v istem trenutku jih spustim na tla, ker se proti meni zakadi velik ščurek.

Vsi trije planejo v smeh, ko mi menih pojasni, da v samostanu ne ubijajo živali, ne pajkov, ščurkov, podgan ne komarjev. Eden izmed mladeničev pobere naušnike in mi jih smehljaje vrne, ko nekaj blebeta v prijateljevo smer. Očitno nekaj neprimernega, saj menih jezno zamahne z roko in ju spodi na trening. Kmalu odide tudi sam. Obveznosti, se nasmehne. Še zmeraj ne vem, kaj sploh počne. Ureja dokumente, nadzira dečke, da ne zamujajo v šolo, meditira, moli? Vem samo, da vsako jutro vstane ob štirih, da bi v 50 litrih vode skuhal sojo in arašide.



 

Zvonček       

Večina ljudi v samostanu ne govori angleško, moja kitajščina pa je zanič, in tako se sporazumevam s prikloni in nasmehi. Čeprav pogosto ne razumem, kaj se dogaja okoli mene, ne sprašujem več. Po navadi tako ali tako nimam koga vprašati. Ob vratih se nariše tisti drobni deček, Yendu, kot sem pozneje izvedela za njegovo ime, in vprašujoče pogleda po prostoru, uganem, da najbrž išče meniha, ki je pravkar odšel. On je edini danes z nami jedel kosilo, preostalim šolarjem so ga prestavili za eno uro.

Šepeta se, da želijo menihi vsaj en obrok užiti v tišini in meditaciji. Sedi za mizo v kotu, videti je, kot da je njegova, in izvleče iz torbe nekaj zvezkov, vsi imajo oslovska ušesa. Ponudim mu čaj. Namrščeno me gleda, kot da bi mi očital, da nisem jaz gospodarica samostanske čajanke. Poskušam govoriti z njim, in čeprav mi je bilo rečeno, da se otroci v šoli učijo tudi angleščine, najbrž ta pri pouku ni poslušal ali pa je učiteljica neprepričljiva (kot se na Kitajskem pogosto zgodi, saj imajo še pedagogi težave z izgovarjavo).

Nekje staknem kos papirja, na katerega narišem črte, pripravo na igro križci in krožci. Mali jo pozna. Široko se nasmehne, ko me premaga že drugič zapovrstjo. Naučim ga reči: »My name is Yendu. I am from China,« on pa me pouči, kako se izgovori taiyang ('sonce'), biao ('miza') in pingguo ('jabolko'). Krohota se, saj mi ta »ping« in »guo« ne gresta zložno iz grla. Morda pa spet blebetam nekaj povsem drugega. Ton je bistveni del pravilne izgovarjave, saj se uporablja za razlikovanje besed. Beseda »ma«, katere pomen je odvisen od tonemskega naglasa, tako lahko pomeni: 'mati', 'konj', 'grajanje' ali 'marihuana'. Menih se vrne z začudenim pogledom, ki govori nekaj takšnega kot kdo razgraja v moji stavbi. Iz Yendujevega obraza zaznam, da delava nekaj nedovoljenega, zarotniško se pogledava, mali pa tisti list papirja hitro stlači v žep.
 

Yendu obožuje čokolado in meso z žara

Ja, bom še eno skodelico, pravim menihu, čeprav imam čaja že vrh glave. Razlaga mi, da je deček, ki je zdaj postal sumljivo miren, za ta samostan poseben. Najmlajši menih, ki mu je obljubljeno nasledstvo, čeprav nisem prepričana, da vem, kaj točno to pomeni, mora slediti strogim samostanskim zakonom, med drugim so prepovedane kakršnakoli lastnina, neveganska hrana, igra, sladkarije ... »Vendar Yendu obožuje čokolado in meso z žara,« pravi menih. Mali se sramežljivo nasmehne, ko mu menih prevede, kar mi je povedal. Mojster za sojino mleko pa ni edini, ki mu daje potuho. Še včeraj sem videla nekoga, ki je malemu polnil žepe z zavitki v pisanem papirju, ki niso mogli biti nič drugega kot čokoladni bonboni.



Yendu je star deset let, čeprav zaradi višine deluje mlajši. Živel je v ne preveč ljubeznivi družini. Oče jih je zapustil, mama pa ima zdaj novega partnerja, ki tako kot prejšnji rad pogleda v kozarec, in z njim druge otroke. Mali se počuti odveč, namigne menih. Ko so ga prvič pripeljali v samostan, je menda izrazil željo, da bi ostal kar tu. Je edini izmed dečkov, ki poleti ne hodi domov na počitnice. Ne dobiva materine žepnine, da bi si lahko kupil kak posladek, kot to na skrivaj počnejo skoraj vsi meniški vajenci, in je eden izmed redkih, ki je zmeraj prisoten pri jutranjih in večernih budističnih obredih. Veš, v samostanu ne živijo privilegiranci. Zgodbe fantov so si precej podobne, pomenljivo sklene menih, ko se zdi, da ima v mislih tudi svojo.

Popijem ves čaj, ko se še zadnjič danes zasliši zvonček. Vzpenjam se po stopnicah k večerji in še zmeraj vonjam le jasmin, ki pa ni več tako sladek, temveč precej grenek.