Kjer se domišljija prepleta z resničnostjo

Potovanja so dobra priložnost za pobeg v domišljijski svet, še posebno v krajih, ki slovijo po literarnih junakih. Tudi jaz sem nekajkrat izkusil, kako se domišljija prepleta z realnostjo: v Romuniji sem iskal Drakulo, na Finskem sem imel intervju z Božičkom, v Gambiji sem obiskal domnevno potomko sužnja Kunte Kinteja, v Orlandu pa sem srečal Disneyjeve junake.
 

Božičkov priročnik o dimnikih

Začnimo času primerno pri Božičku. Na Finskem, nekaj kilometrov severno od Rovaniemija, cesto in gozd seka polarni krog – in točno na vzporedniku 66,66°, ki ga označuje bela črta, so postavili Božičkovo vas.



Odprta je vse leto in kar malo nenavadno je, ko sredi julija po osrednjem trgu odmevajo božične pesmi. V leseni hiški je poštni urad, kamor prihaja na milijone pisem z vsega sveta. Za božič jih prejmejo tudi 32.000 na dan, povedo pravljično oblečene poštne urad­nice, ki jih razvrščajo. Nekatera so smešna, druga presunljiva. Od bolgarske deklice, ki prosi Božička, naj pomaga njeni revni družini, do dečka iz Italije: »Imam nekaj vprašanj. Kako ti uspe priti skozi dimnik? Kako ti uspe v eni noči obiskati vse otroke? Kako je mogoče, da letiš po nebu z jeleni? No, želim si batmobil, Robinovo masko in legokocke.«



Pred Božičkovim »uradom« – glavno hišo na trgu s piramidasto streho – se zbira vrsta. V sobo z laponskim interierjem stopi Božiček. Z dolgo sivo brado in očali, oblečen v rdeče-modra laponska oblačila z nepogrešljivo čepico, sede na »prestol« in sprejema goste. Za nemško družino je to resna procedura. »Helga, kako naj se postavimo? Ti levo, jaz desno, Jürgen s psom pa spredaj?« Kar malce živčni so. Božiček jih vpraša, od kod so, se zasmeji z značilnim ho-ho-ho, fotografirajo se in potem naslednji. Kot po tekočem traku. Obiskovalci sami ne smejo fotografirati, to lahko opravijo le njegovi služabniki, oblečeni v bradate škrate, za 17 evrov.

Z Božičkom sem srečal kot novinar in je prijazno privolil v kratek intervju.

Kaj vas otroci vprašajo, ko se srečajo z vami?

Predvsem jih zanima, koliko sem star.

Ali vas kdaj prosijo, kaj jim prinesite za božič?

Tudi.

In kako se izmuznete? Se posvetujete s starši?

Ne. Rečem jim: počakajmo do božiča, potem pa bomo videli.

Zakaj ne izpolnite vseh želja?

Ne bi bilo dobro. Ker za ljudi ni vse dobro, kar si želijo. Sprašujejo me, naj jim povem dobitno kombinacijo na lotu, ampak če bi jim povedal ... Saj veste – denar ljudi pokvari.

No, in kako je tisto z dimnikom?

To je pa moja magija! Imam poseben priročnik o dimnikih.
 

Kaplja krvi v Drakulovi deželi

Lov na legendo o Drakuli se je začel v Sighisoari, srednjeveškem mestecu sredi Transilvanije v Romuniji, rojstnem kraju Vlada Tepeša, okrutnega vladarja Vlaške iz 15. stoletja, znanega po sadističnih metodah kaznovanja, predvsem po natikanju na kole. Zaradi pripadnosti redu zmajev je dobil vzdevek Drakula. Njegova rojstna hiša še vedno stoji, v njej je nekaj starinskega pohištva, Vladov kip in nobenih vampirjev. Vampirsko legendo je iz Drakule ustvaril irski pisatelj Bram Stoker, ko je združil Tepešev tiranski sloves z vraževerjem o vstajanju mrtvih, ki je na romunskem podeželju še vedno živo.



Drakulov grad stoji drugje. Stoker ga je umestil v gozdove na severu romunskih Karpatov. A tam ga nisem našel, je bila pa zanimiva plovba s čolnom po skrivnostnem Rdečem jezeru, iz katerega molijo lesena debla – ostanki trohnečih dreves. Mit pravi, da je imela tu nekoč peterica mladih piknik, ko se je nenadoma vsul plaz in iz njihove krvi je nastalo jezero.

»Drakulov grad« stoji južneje, v vasici Bran. Slikovito gotsko poslopje in baročni interier res spominjata na gradove iz grozljivk o Drakuli, a hitro postane jasno, da ga z njim povezujejo v turistične namene. Vlad Tepeš menda nikoli ni bil tu. Njegov resnični grad stoji še južneje, kjer se Transilvanija s Karpatov spusti v Vlaško nižino. Z bratom sva prispela v vasico Capatineti, od koder se vidijo ruševine gradu Poenari na pobočju. Tu je Vlad Tepeš - Drakula živel, ko je bežal pred Turki.

A vzdušje je čudno. V gostilnici, ki jo zarašča trta, visijo na stenah podobe pošasti z vampirskimi zobmi. Ob šanku poseda nekaj lokalnih pijančkov, ki obnemijo, ko naju zagledajo. Mrka, škilasta in brkata natakarica ne govori veliko in še to le v romunščini. Pokaže nama sobe, ki so skromne in umazane. Ampak vsa ta čudnost je vznemirljiva ... Kot v zgodbi o Drakuli, ko je nepremičninski agent prispel v zadnjo vasico pred gradom, kjer so ga čudni domačini v romunščini svarili, naj ne hodi gor ... In – kot nalašč se v nebo dviguje polna luna! Še rjovenje volkodlakov v daljavi nadomešča lajež romunskih psov po vasi!



Spala sva kar v redu. Nobenih vampirjev. A glej zlomka – v trenutku, ko vstaneva, zagledava na rjuhi majhen madež sveže krvi! Zelo čudno. Nobeden od naju nima rane, nobenemu ni teklo iz nosu, tudi mrčesa ni. Prisežem!
 

Potomka Kunte Kinteja?

V Gambiji, na desnem bregu isto­imenske reke, sem se znašel v vasici Jufureh. Med zidanimi in lesenimi kolibami ugledam napis: »Tu živi Binta Kinte, potomka legendarnega sužnja Kunte Kinteja ...«

Kunta Kinte! Takoj sem se spom­nil na teve serijo, posneto po knjigi Korenine ameriškega pisatelja Alexa Haleyja o Afričanu, ki so ga angleški kolonialisti v 18. stoletju odpeljali za sužnja v ZDA, kjer je doživel kruto usodo. Doma je bil prav iz Jufureha. Vstopim na dvorišče, kjer zagledam starko, ki (kot bi bila na ogled v muzeju) sedi na betonskem divanu. Nad njo visijo izrezki iz časopisov, ki so poročali o njej in njenem srečanju s Haleyjem, ko je bil tu na obisku. Njena kredibilnost je dvom­ljiva, saj živi v Jufurehu več družin s tem priimkom. Toda starka si dela odlično reklamo, postala je glavna turistična atrakcija vasi.
Čeprav oblečena v lepo, ohlap­no rožnato afriško oblačilo, je kar zoprna. Brez pozdrava iztegne dlan in edina angleška beseda, ki jo pozna, je »money«. Njena vnukinja mi ponudi »certifikat« o obis­ku domačije Kunte Kinteja, za 10 dalasijev. Neverjetno, kakšen kič! Odklonim, seveda.

Trdi, da se je Kunta tu rodil in živel, jaz pa vem, da je originalna vasica Jufureh nekoč stala kilometer stran. Binta se fotografira ob sliki Kunte Kinteja in trdi, da je to res on. V resnici je slika igralca, ki ga je igral v seriji. Starki dam pet dalasijev. Ni preveč zadovoljna. Ker sem ju »razkrinkal«, je vnukinji nerodno in mi prinese lavor s postanim rižem in polivko. No, odnosi s Kintejevimi so se malo le otoplili ...


 

Skok v Mikijev zabavnik

Obisk zabaviščnega parka Magično kraljestvo Walta Disneyja blizu Orlanda na Floridi v ZDA je na prvi vtis kot skok v Mikijev zabavnik. Od namišljene železniške postaje vodi glavna ulica mimo hišk, rep­lik starinske meščanske arhitekture, v katerih so predvsem butiki s slaščicami in spominki, brivci, gledališča.

Za njimi se odpre trg z mogočnim Pepelkinim gradom, ki je zgrajen tako, da se zdi višji, kot je v resnici. Po »kraljestvu« se gnetejo turisti, predvsem mlade družine, in varnostniki jih naenkrat »spodijo« na pločnike. Prihaja namreč povorka: mažoretke, godba na pihala, za njimi pa plejada Disneyjevih junakov: Morska deklica na ogromnem vozu, črn zmaj na kolesih, konstrukcija orjaških nihal, na katerih se guncajo pajdaši Flynna Fakina, za njo piratska ladja s Kapitanom Kljuko ...



Sledijo glavne zvezde: mimo pripleše Pepe s Plutonom pa Sneguljčica s sedmimi palčki, pravljične vile, ki se gibljejo, kot bi lebdele, Ostržek na vozu v obliki morskega kita, Jaka Racman za njim, na koncu še Miki in Mini Miška v košari z balonom! Prešerno pozdravljajo staro in mlado ob razigrani cirkuški glasbi. Povorke se vrstijo večkrat na dan, pred gradom poteka tudi predstava. Spektakel na instant ameriški način.