Neomejen dostop | že od 9,99€
»Poglej, Edi, kako si z Jakobom plezal, ko smo se skrivali pred izletniki.« Objavi medvedke Tonke je takoj sledil Edijev komentar: »Prvi sem bil na vrhu!« Zraven pa osemsto srčkov in skoraj štiristo zverinskih nasmeškov. To je le eden od zapisov na Zverbooku, ki jih obiskovalci lahko prelistajo v centru Dina v Pivki in tako pobliže spoznajo dogodivščine treh velikih zveri na Slovenskem.
Pivški zverinjak je v resnici poučno-zabavni center, kjer se je mogoče na desetih interaktivnih postajah poučiti o številnih značilnostih evrazijskega risa, rjavega medveda in volka. Že ime centra spomni na risinjo Dino, ki se je leta 2005 skotila verjetno nekje na Snežniku. Ko je bila stara leto in pol, so jo sodelavci projekta DinaRis in lovci ujeli v prehodno past v bližini Mašuna. Začasno so jo uspavali in jo opremili s telemetrijsko ovratnico. Tako je postala prva risinja na svetu s takšno GPS-GSM ovratnico, kar je pripomoglo, da so se strokovnjaki o njej in njeni vrsti izjemno veliko naučili, lahko preberemo že na spletni strani centra Dina.
Če je tukaj človeške otročiče različnih velikosti še mogoče zadržati z zanimivimi podrobnostmi, se ob vstopu v čarobni gozd takoj porazgubijo po posameznih točkah, sledijo iztrebkom in stopinjam zveri, spoznajo, kako komunicirajo med sabo, in si naposled svet ogledajo z njihovimi očmi s pomočjo VR-očal.
Čeprav je center Dina narejen predvsem za otroke, tudi starejše, pa naj bodo starši, učitelji ali navsezadnje skupina upokojencev, hitro posrka vsakdanji svet velikih zveri, ki jih pravzaprav zelo slabo poznamo. Zato se tudi Dragica Jaksetič, strokovna vodja centra Dina, čudi, da takšnega prostora pravzaprav nismo imeli že prej. V Pivki je zamisel tlela že nekaj časa, saj so menili, da si »te tri velike zveri, te karizmatične vrste, tudi zaradi problematike, povezane z njimi, zaslužijo celovito interpretacijo«. Ob razpisu čezmejnega programa Interreg Slovenija-Hrvaška se je vendarle pokazala možnost za uresničitev ideje, zato so se povezali s potencialnimi partnerji v obeh državah, med njimi sta ljubljanska biotehniška fakulteta in republiški zavod za gozdove, na hrvaški strani pa med drugimi narodni park Risnjak in zagrebška veterinarska fakulteta. Projekt je bil vreden 2,3 milijona evrov, 85 odstotkov je plačala Evropska unija iz programa Interreg, preostalo partnerji z obeh strani meja.
Likovno podobo razstave je naredila ekipa iz podjetja Art Rebel 9 iz Ljubljane, ki je tudi zelo obširno pisno in slikovno gradivo, ki so ga dobili od strokovnjakov, prelila v oblikovno zasnovo. Ob tem so potekala napeta in vsakodnevna usklajevanja, je pripovedovala Dragica Jaksetič, ki je bila koordinatorka projekta, med katerimi so se vsi veliko naučili, tudi iskanja kompromisov.
Center so odprli na začetku avgusta lani, prva dva meseca je bil vstop brezplačen (zdaj je vstopnina sedem evrov za odrasle, tri za otroke od šest do 15 let, pol evra pa za mlajše), doslej so našteli okoli 4000 obiskovalcev, pri čemer je bil dva meseca vmes obisk zaradi epidemije slabši. Programi so prilagojeni šolskim triadam oziroma vrtčevskim ali srednješolskim skupinam; ob ogledu centra z vodstvom pripravljajo tudi različne doživljajske delavnice z zabavnimi nalogami in številnimi pripomočki za spremljanje velikih zveri. »To je kraj, kjer bodo obiskovalci največ izvedeli o velikih zvereh,« je poenostavljeno povedala sogovornica. »Naš cilj je najširši javnosti povedati resnico, objektivna dejstva o velikih zvereh. Obiskovalce seznanjamo z njihovo biologijo, ekologijo, poudarjamo pa tudi problematiko sobivanja z njimi.«
Ker so imeli v projektu še precej več idej, kot je bilo na voljo denarja, si želijo delo nadaljevati in center razširiti. »Radi bi dali poudarek sobivanju, na primer, kaj ogroža velike zveri, podrobneje bi predstavili ukrepe za sobivanje, izpostavili različna mnenja, denimo rejca drobnice, državnega sekretarja, ki se ukvarja s to problematiko, rekreativca ... Del tega bi bila lahko tudi interaktivna naloga za nekoliko starejše obiskovalce, pri kateri bi bilo mogoče te vloge tudi zaigrati in najti skupno rešitev, kako upravljati z velikimi zvermi,« je naštevala Dragica Jaksetič.
Obisk centra Dina je mogoče kombinirati z ogledom Ekomuzeja Pivških presihajočih jezer in Parkom vojaške zgodovine Pivka.
Po Pivki in okolici je urejena krožna pot vojaške zgodovine, ki povezuje istoimenski park, podzemno utrdbo Alpskega zidu na Primožu, Šilentabor nad Zagorjem in vas Narin. Pot je dolga dobrih enajst kilometrov ali štiri ure hoje ter označena s smerokazi in markacijami. Tisti, ki radi hodijo, se lahko odpravijo, denimo, še na ogled Petelinjskega jezera, ki je le pol ure hoda od Ekomuzeja Pivških presihajočih jezer, doživetje pa je tudi obisk tamkajšnjega krajinskega parka.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji